sreda, 28. september 2016

Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 3

IZHODIŠČNI BLOG

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico večkrat v jezi spraševat zakaj mi laže – ko jo nekaj vprašam in mi odgovori z neresnico preverljivo že v naslednjem trenutku (npr: si se počesala? ). Itak da je čist blesava situacija, ki človeka oz. mene zlahka dvigne… predvsem zaradi tega, ker obstajam prepričanju, da to počne namerno – preprosto ker se ji ne da. Je namerno ali ne, je razlog to, da ni slišala, da se ji ne da ali da ne zmore – dejansko nimam tega vpogleda in ga zaradi njene togosti ne morem niti pridobit.
Lahko pa spremenim svoj odziv. Vidim da gre spet za karakter komandirčka – neupoštevanega – zaradi česar je ranjen ''njegov'' ponos. Saj ni kaj… Ko mi bo naslednjič odgovorila z neresnico, jo lahko spustim mimo ali pa jo ponovno usmerim v opravljanje dejavnosti za katero je rekla, da jo je že dokončala - če se mi res zdi potrebno. In tako brcnem komandirčka v sebi v rit.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičin nepraktičen način odlaganja bergel pri kuhinjski mizi sodit kot butast, se mu vsak dan znova čudit in pričakovat, da ji bo že enkrat potegnilo. Ne potegne ji… enostavno si več ne zna logično poenostavit te poteze.
Doslej sem jo v tem času, ko je ona odlagala bergle čakala s stolom, da jo potisnem k mizi… in sem tako imela široko odprte možnosti za nabiranje notranjih mindfuckov. Zato bom jutri preizkusila proces v katerem jo usmerim do mize, ji vzamem bergle in jih odložim in jo šele nato posedem.
Ni nujno da bo delovalo, je pa za poskusit.

Ja… zadnjič ko sem jo čakala s stolom je – namesto, da bi se usedla - začela grabit po hrani na drugi strani mize, danes ko sem jo čakala s stolom, pa se je želela usmerit kar k pultu, ker je videla hrano tam…
Včasih ni računice – ne glede na to katere vse popravke upoštevam kadar jo usmerjam –- bo našla nov možen zaplet… Za razliko od zadnjič, ko sem jo nadrla, sem ji tokrat lepo razložila, da se mora najprej usest in potem dobi vse servirano na mizo.
Pa žalostno / banalno je, da čakaš človeka s stolom, da ga posedeš – dan za dnem -- pa tega ni sposoben dojet / opazit. Zaradi česar imaš občutek, da te zajebava al najbrž mu ni 5% jasno…
Kako bi si lahko naredila to ponavljanje zabavno? Mogoče se lahko igrava restavracijo… gospa naj vam pridržim stol… dovolite mi, da vam vzamem berge… izvolite usesti – hrano vam bomo postregli vsak trenutek… bi morda zraven želeli še kavico? Lol

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babičino občutljivost na moj povzdignjen ton, ter njeno posledično vznemirjenost in nesodelovanje definirati kot slabo / neugodno / negativno. Zavedam se, da sem to počela iz sebične točke želje, da bi se babica vsaj ob mojem povzdignjenem tonu začela odzivati gladko in bi jaz za njeno usmerjanje porabila čim manj časa. Ampak dejstvo je, da v trenutkih ko sem sama nemirna, ''se mi mudi'' in v reakciji nestrpnosti povzdignem svoj glas, babica to moje vzdušje prekopira in ga potencira (včasih kot nasprotje; npr. užaljenost / trma). Vidim, da definiranje njene občutljivosti in verižnih posledic kot negativnih ničesar ne spremeni na bolje, zato si to njeno obnašanje raje vzamem kot vadbišče visoke stopnje strpnosti in stabilnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misliti, da mi ne bo uspelo razvozlati odnosa z babico preden bo minil njen čas – ker se mi vedno znova pojavljajo novi odtenki istih reakcij in ni nikoli konca / miru / obojestranskega zadovoljstva. Ampak včasih vendarle obstajava v obojestranskem miru. In če potegnem črto, nanjo tekom dneva/dni vseeno reagiram vedno manj. Bolj ali manj ostajajo problem moji intenzivni izbruhi na dneve ko sem že od prej razdražena…
Tako da rešilni način tudi v tem primeru ostaja sprotno samoodpuščanje mindfuckov.
In pa morda črtanje pričakovanja, da moram idelano sfurat ta odnos preden babica umre – da se bom lahko počutila sposobno in ponosno nase. Fuck it – ni mi treba v celoti razumet demence in njenih specifikacij pri babici, ne rabim imet vsega naštudiranega v nulo, da se bom cenila. V redu je. V redu sem. V redu je če nimam vsega v najinem odnosu pod kontrolo, čeprav jaz prevzemam direkcijo za obe. V redu je, če ne razvozlam tega odnosa preden umre. Bom pa nadaljnje lekcije predelovala s kom drugim. In diham in si dovolim definirat se kot sposobno za handlat bako.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samo-obsojanje v smislu nesposobnosti, ker vedno znova dopustim, da se mi  reakcije naberejo do te mere, da potem nekontrolirano izbruhnem. Mogoče bi si pa morala delati statistiko, da vidim v kakšnih intervalih dejansko prekipim in ali se gostijo ali redčijo. Ideja se mi zdi tako dobra, da sem si kar takoj priskrbela koledar v ta namen.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iz babičinih besed ''kaj ti je dolgcajt?'' izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom naplest celo zgodbo in interpretacijo kaj vse bi naj pomenile.
Znotraj tega si odpustim, da sem na lastne interpretacije dodajala vedno več negativnega naboja in iskala potrditve za upravičenost tega početja.
Zdaj jasno vidim, kako babica ni imela skoraj nič veze s tem konfliktom – ker se je odvijal predvsem v moji notranjosti, kjer sem prepustila direkcijo lastnemu čustveno-miselnemu sistemu, ki sem ga kasneje projicirala na njo, jo krivila za lastno počutje in iz notranjega konflikta preklapljala na konflikt z njo. Dejansko nimam pojma kaj je bilo za njeno izjavo – kakšen je bil povod za njo. 
+ želja po tem, da bi se ji čimbolj na hitro pomagala uredit, je sebična. Ker jo v tej želji terjam in ji ne dam časa, ki ga potrebuje da ji je relativno udobno. Posledično postane vznemirjena in slabo sodeluje. Zato bom v bodoče to željo takoj predihala in jo opustila. 



torek, 23. avgust 2016

Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 2

IZHODIŠČNI BLOG

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na vprašanje izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom in vsebino ''kaj ti je dolgcajt?'' odreagirat na več načinov, med drugim z ''ranjenim ponosom''.
Na neki točki v življenju mi je namreč uspelo doseči, da mi sami s seboj ni nikoli več dolgčas – da si vedno najdem za počet nekaj kar me zanima in na to sem silno ponosna. Izgleda da celo do te mere, da se zaradi tega vidim kot boljšo od ljudi, ki jim je večkrat dolgčas & do te mere, da nisem pripravljena tolerirat re-vpraševanja o mojem ne/doživljanju dolgčasa.
Vidim, da je ljudi, ki jim je večkrat dolgčas nesmiselno sodit kot manjvredne / da je ljudi, ki nam ni nikoli dolgčas nesmiselno sodit kot večvredne, ker ni računice; sojenje ne bo pomagalo pri tem, da bi se ti, ki jim je dolgčas zaposlili s čimerkoli kar jih zanima in zadovoljuje. Ko mi nekdo reče da mu je dolgčas, lahko z njim delim svojo izkušnjo in mu povem s čim si sama zapolnim svoj čas, kaj me zanima & ga vzpodbudim z vprašanjem ''kaj pa zanima tebe?'' in vztrajam, da so zanimanja zagotovo prisotna, ampak mogoče zakopana…
Z netoleranco glede re-vpraševanja o mojem ne/doživljanju dolgčasa pa je takole – res je, da mi ni več dolgčas, se pa zavedam, da moje krajšanje časa večkrat nima najboljše kvalitete; da svoj čas večkrat zapravljam namesto uporabljam… To je razvidno v trenutkih ko počnem eno stvar in mislim o te, da bi bilo mogoče bolje početi kaj drugega – zaradi česar nisem celostno ne tu (v fizični realnosti), ne tam (v miselni projekciji), ampak sem razpršena v svojem obstoju – zaradi česar se počutim kot da mi nekaj manjka… Manjkam pa si sama – kot odločitev za celostni obstoj v danem in/ali izbranem trenutku (tukaj in zdaj), v dihu. Zavezujem se, da se bom bolj pogosto spomnila na osredotočanje na fizično podlago v danem trenutku in s tem na zvišanje kvalitete uporabe svojega časa.   

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila videti kam vodi reakcija na vprašanje izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom in vsebino ''kaj ti je dolgcajt?'', dokler se ni verižno povezala z sledečimi reakcijami in se manifestirala v obliki minimalno kontroliranega udrihanja po omari.
Še enkrat sem dala skoz lekcijo, da je potrebno z reakcijami opravljati sproti – ne glede na to kako nejasne se zdijo na prvi pogled… njihova intenzivnost je opozorilo, da potrebujejo mojo pozornost takoj – zato jim jo tudi dam. - Da tako preprečim nekontrolirane izbruhe kot posledice akumuliranih čustvenih miksov.       

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pričakovat, da bo babica sama od sebe odlagala bergle tako, da ne bodo padale. Zavedam se, da se starka večkrat sploh ne zaveda, da potrebuje bergle, da mora v določenih momentih odložit bergle in da nima pojma kolikokrat so že padle po tleh – preprosto zato, ker jih je površno odložila; nima pojma kolikokrat sem jih zaradi njene površnosti že pobirala…
Ta demenca je res ena ogabna svinjarija za odnose…
Zakaj je površna? Delno zato, ker ji je ji škrta osnovna logika, delno zato, ker ji je fizično naporen tud tak preprost premik in delno zato, ker nima več nobene volje do življenje in se ji preprosto ne da.
Kaj mi preostane?
Lahko jo še naprej vsak dan znova terjam, da bergle popravi, pri čem potrebuje vedno bolj obsežna pojasnila kako to storit. Ampak nekako več ne vidim pravega smisla v težnji proti temu ''naj dementnež sam naredi vse kar še zmore''… Ne vidim razloga zakaj bi se jaz trudila motivirat – če ji je vse tako odveč…
Če odloži bergle v redu (potem ko ji povem kam) – ok, če ne jih preprosto popravim. Če uporablja / si vzame bergle med mojo odsotnostjo ok, če ne pa tudi prav. Če se mi da – ji grem po njih, če ne pa ne – v nobenem primeru pa si ne dopustim več sekiranja, ker jih pozablja in zapadanja v vlogo žrtve – češ da moram delat stvari namesto nje, da sem njen služabnik/postrešček itd.
Nisem njena služabnica, sem njena skrbnica – enostavno zato, ker ni več sposobna in voljna skrbet sama zase. Samo-iskreno vem, da bi tudi sama izgubila večino volje če bi bila v takšnem klavrnem stanju. Tako da jo lahko od tega trenutka dalje tudi neham obsojat zaradi brezvoljnosti in vlogo zlatega prinašalca/po(s)pravljavca vzamem kot vajo iz prijaznosti namesto kot tečno obveznost.
Osvežitev dejstva: ona se ne more spremenit, jaz se lahko – zato se – ker s tem izboljšam odnos za obe in hkrati tudi svoj odnos s sabo.   

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vzorec zdrsa v karakter dvomljivca / provokatorja / ironika skoraj vedno kadar sem v babičinem (in mamcinem) tonu zaslišala trpeči pridih. Mogoče sem si te karakterje podzavestno postavila namerno – da bi se z njihovo pomočjo distancirala od babičinih konstantnih fizičnih naporov/bolečin? Se je lažje prepričat, da se človek napravlja, kot sprejet, da obstaja v bolj ali manj konstantnih naporih/bolečinah in se z namenom razumevanja in boljše komunikacije postavit v njegovo kožo. + se začet zavedat, da me lahko doleti podobno… Nekaj v smislu ''če ne verjamem, da je res, potem ni mogoče??''; namesto tega drugega obsojam, da je v karakterju žrtve in je to to…
Če obrnem situacijo…
Tudi sama sem večkrat igrala vlogo žrtve in delala slona iz muhe… po drugi strani, pa sem občutila strašno krivico kadar sem dejansko fizično sli psihično trpela in mi drugi niso verjeli. Za sebe sem točno vedela kdaj sem izbrala kaj. Pri drugih pa so te mejne linije zelo zabrisane… Pri babici utegne trpeči podton kdaj biti tudi nejevolja – za katero pa sem že dojela, da je nima nekega smisla prevpraševat, ker je posledica njenega celotnega stanja…
Ko torej slišim babico govoriti v trpečem podtonu, si ne dopustim misli v stilu ''ja boga ti kak ti je hudo al…'', ampak raje zadiham, se poravnam s stabilnostjo in jo s pogledom preskeniram, da vidim če potrebuje kakšno fizično podporo in jo po občutku tudi vprašam kaj se dogaja z njo / ji predlagam podporo. 


nedelja, 21. avgust 2016

Kaj ti je dolgcajt? : naslednja scena z dementno babico 1

Danes zjutraj grem v spalnico po babico, da jo spravim pokonci in jo usmerjam pri jutranji rutini. Vidim, da je že pokonci, pa ji rečem nekaj v smisli naj pride v kuhinjo; še prej pa v kopalnico (se hitro popravim) in me ženska z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom vpraša ''kaj ti je dolgcajt?''… Kar zategnilo me je nazaj – nekaj v smislu kako si sploh drzne ****.
Kar malo neuvidevno ji pomagam vstat ampak potem mi še da lupčka na lička in jaz ji ga na svoje začudenje vrnem in vse se zdi spet ok…

Postaja kopalnica. Rečem ji naj nasloni berglo v kot. Odloži jo površno. Rečem ji naj jo popravi – ker ji je jaz ne bom pobirala. Reče – saj ne bo padla.
Jaz vem, da se je to dostikrat že zgodilo, ona se seveda ne spomni. Ne da se mi kregat z njo, grem naprej z rahlo potlačeno reakcijo v karakterju komandirčka.

Slišim, da se premika v kuhinjo, kjer ji pripravljam zajtrk. Vprašam jo – si si dala zobe not, si se počesala. Odgovori mi z trpečim ''ja'' in hodi dalje. Odreagiram na to trpečo intonacijo v smislu ''ja boga ti kak ti je hudo al…'' (ironično), ampak z rahlim dvomom, da pa ji mogoče vseeno kaj fizično ne štima… Ko jo zagledam, je še vedno vsa skuštrana in jo v jezi vprašam zakaj mi laže, da se je počesala če se ni. Pravi da me ni slišala… Naderem jo zakaj pol odgovarja z ''ja'' če me ni slišala.

Pride v kuhinjo. Čakam jo s stolom, da se premakne k mizi in da jo posedem. Ponovno odlaga bergle na mizo ko je še en meter vstran od nje – kar je fizično čisto nepraktično / bolj naporno, kot če bi dejansko stopila do mize in jih odložila tam – se ne bi rabila stegovat tako naprej. To naredi pogosto, jaz pa tega nikakor ne razumem in to potezo vedno znova sodim kot butasto.
Ko odloži bergle, stopi malo naprej in že grabi po hrani, ki sem jo namerno pustila na drugem koncu mize – ker vem, da če jo dam pred njo, bo začela grabit po njej še preden jo posedem; ampak ne – ona kljub temu grabi… spet me mine potrpljenje in začnem pizdit na njo, da naj pusti hrano, ker jo čakam s stolom, da jo posedem. Tokrat s še bolj povišanim tonom… Ona pa postaja vedno bolj občutljiva na kakršnokoli povzdigovanje tona… včasih se že ob najmanjšem dvigu glasu vznemiri in hoče odit. Kar pa je totalna jeba – ker drugemu to samo še podaljšuje čas, v katerem se bo mogel ukvarjat z njo – ker se sama pač ni sposobna… ČESAR SE SEVEDA NE ZAVEDA [kletvice].

Tudi tokrat hoče kar odit, zato ji rečem naj se umiri, za silo umirim sebe in ji začnem razlagat o tem kaj vse sem ji že danes rekla pa ni naredila in da postanem jezna zato, ker me ne posluša in ne sodeluje. To še vedno govorim v relativno hitrem in intenzivnem tonu… in čeprav je vsebina smiselna, se hkrati sprašujem če me sploh posluša / sliši – če mi utegne slediti ali me mogoče sploh ne sliši, ker zaznava samo ton, način govorjenja (brez vsebine)…
Izgleda pošteno zmedena – kot da ne ali bi šla ali bi sedla… vseeno jo nekako uspeva posest.

Jutranja scena oddelana, premikam se proti zgornjemu nadstropju k ''svojim'' opravkom. Ustavim se še pri omari in ''kar naenkrat'' dvakrat z rokami s konkretno silo udarim po njej. Spet se malo presenetim.

Jasno je, da je najbolj praktično takoj naredit samoodpuščanje… začnem ga delat naglas kar v kopalnici, kjer se nahajam in se pri tem mimogrede opazujem v ogledalu. In se vidim! Vidim svoj izraz na obrazu, ki mi pove več kot vem o svojem trenutnem stanju brez tega odseva.
Delam samo-odpuščanja kar po vrsti in vrtam, iščem glavni sprožilec zaradi katerega so se začele podirat domine reakcij na babičino obnašanje. Na trenutke se mi zdi, da s samo-odpuščanjem streljam v prazno – ampak ja – včasih je potrebno izločit par možnosti, da lahko najdeš pravo.
Preizkušam različne odgovore zakaj sem reagirala na izjavo ''kaj ti je dolgcajt?''. Spet opazim, da je večji del sprožilca način na katerega so bile izrečene te besede - z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom – in v ogledalu zagledam obrazni izraz prezira. Spet malenkost presenečena – prej sem se dojemala predvsem kot jezno…

Ok… zakaj torej preziram babičino izjavo ''kaj ti je dolgcajt?'' izrečeno z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom?
Zato, ker si ona misli, da jaz rabim njo, ker si po njenem kao nimam kaj za začet – medtem ko bi jaz čim prej rada opravila z njo (z vsakodnevnim ponavljanjem vedno istih stavkov in vedno istih razlag) – ravno zaradi tega, da lahko grem počet vse tisto kar dejansko rada počnem…
Ali pa mi je to mogoče rekla samo zato, ker bi še bila rada malo poležala… … …
Kakorkoli. Odreagirala sem s prezirom z dodatkom jeze, mogoče celo sovraštva… in vse skupaj za par minut kao gladko potlačila. Ker sem bila podzavestno iritirana, sem se tudi na sledeča nesodelovanja z njene strani odzvala bolj kot ne v reakcijah in si navsezadnje z udrihanjem na omaro pokazala da nekaj v meni konkretno ne štima.

Kaj torej naredim naslednjič ko me babica z rahlo provokativnim/vzvišenim glasom vpraša če mi je dolgcajt ali kaj podobnega?
Smeh – prva asociacija mi je Đizslike misel ''odpustite jim, saj ne vedo kaj delajo''.
Dejstvo je, da se ne zaveda tega, da se ne zaveda in da pozablja… in ona tega ne more spremenit.
Dejstvo je, da je jaz včasih ne razumem – ker nisem v njeni koži in se pozabim vživljat v njo in v njene nesmisle aka zakaj dela stvari tako kot jih. Dejstvo – jaz to lahko spremenim. In moram spremenit, če nočem reagirat / se žret.
Zakaj jo še sploh jemljem resno? Če mi je jasno, da je nesposobna že skoraj osnovnih miselnih operacij… zakaj s tako lahkoto verjamem, da namerno draži z grdimi, nesramni provokacijami… … … … Sliši še kot retorično vprašanje, na katerega samo-umevni odgovor je – zato da nafujtram UZS / svoj ego / zasvojenost z negativnimi občutki. Ampak mogoče bi si morala vseeno bolj natančno odgovoriti na to vprašanje.


Korekcija sledi v nadaljnjih blogih. 


ponedeljek, 09. maj 2016

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 6

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila oklepati se zamere do babice, kljub temu, da se zavedam, da je obstoj v zameri izguba mojega časa in pozornosti. Morda sem se oklepala zamere z namenom vzdrževanja distance, ker sem se videla, da še vedno nisem stabilna in nisem želela ponovno naglas izbruhnit / se razjezit? Razumem da takrat ko se odločim za vzpostavitev distance, te ne rabim vzdrževat s pomočjo zamere – dovolj je zdravorazumski argument. Ki ga v zgornjem primeru nisem imela… Ko torej opazim, da se oklepam zamere v odnosu z babico/drugim – se ustavim in naredim nekaj vdihov. Spomnim se, da je zamera samo dodatna plast obrambnega mehanizma za neko drugo reakcijo, katere iskanja in korekcije se lotim namesto nadaljnjega obstoja v nepotrebni zameri.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila preklapljat med karakterjema komandirja in zamerljivca in opravičevat & potencirat drugega z drugim – tako, da sem takoj ko se je energija enega polegla preklopila na drugega in kasneje obratno ter tako vzdrževala obstoj v čustveni energiji.
Ko se zalotim pri preskakovanju iz karakterja v karakter, je to opozorilni alarm, da sem v obstoju fejkanja – kjer mi sploh ni važno, katero vlogo igram, ampak samo da ''igram'' – proizvajam čustveno energijo. V zavedanju, da se ta napaja iz mojega fizičnega telesa, nekajkrat zadiham in se preusmerim na zaznavanje telesa s pomočjo srčnega utripa – se stabiliziram nazaj v fizično.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da se babica večkrat norčuje iz mene, ker pogosto ''ne sliši'' kar ji rečem. Zavedam se, da obstaja možnost, da sliši, ampak ne dojame v prvi rundi - ker je njen odzivni čas na splošno zamaknjen… kakor tudi, da obstaja možnost, da sliši in se ji enostavno ne da ravnat po mojih navodilih. Kakorkoli že – ko se ne odzove ali me ponovno vpraša kaj sem rekla, se ustavim in zadiham… si tudi sama vzamem par sekund za odziv, ki odslej ne bo več nestrpnost, ampak vaja v jasni, razločni in razgibani intonaciji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vleči stanje reakcije napram babici od jutra do kosila. Ko se zalotim v reakciji napram babici/drugemu in naredim samo-odpuščanje, ne čakam, da bodo čustva zaradi izrečenega ''uroka magično'' popustila, ampak specificiram samo-odpuščanje, dokler si ne začnem it na živce in dejansko spustim določeno energijo. Naj bo ena ura čas v katerem bo moja prioriteta, da se od intenzivnih izbruhov spravim nazaj k sebi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sum, da babica časopis namerno zlaga več časa kot je potrebno in si to nekje v ozadju spet jemati osebno, kot subtilno norčevanje. WTF… Zakaj imam večkrat občutek, da se babica norčuje iz mene & da se mi mama posmehuje – kaj je z mano?
Nekaj od tega je lastna projekcija navzven; kot umsko-zavestni sistem se večkrat norčujem iz sebe in se posmehujem sebi kot bitju in telesu – to moram ustavit. Nekaj od tega je dejansko res, pri čemer si zadev ne rabim jemat osebno v zavedanju, da se babica zaradi svojega stanja nevede večino časa ''norčuje'' sama iz sebe in da je človekovo posmehovanje posledica njegovih lastnih strahov in manjvrednosti in kot takšno problem njegovega izvajalca…
Kadar imam občutek, da se babica/mama/drugi norčuje iz mene ali se mi posmehuje – se stabiliziram z dihanjem in objektivno & nevtralno pogledam kaj človek dejansko počne. Če vidim, da projiciram – se ustavim s pomočjo samo-odpuščanja. Če vidim, da gre za provokacijo s strani drugega, jo opazujem – da jo bom drugič čimprej prepoznala in jo nato pustim, da zvodeni.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila učiti se na reakcijah drugih. Ko vidim ljudi v reakciji / v konfliktu – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Namesto, da zdrsim v tesnobo in od tam naprej, ta čas raje namenim opazovanju reakcije, konflikta, intonacij, premikanja teles, obrazne mimike in se učim. Tudi z namenom, da bom kasneje lažje asistirala v takšnih situacijah.       

    
ODSTRANI SPROŽILEC – DELETE THE TRIGGER 


četrtek, 05. maj 2016

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 5

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da me bo babica oz. kdorkoli drug dojemal kot stabilno, mirno in potrpežljivo tudi takrat, ko vse te načine obstoja fejkam navzven, medtem ko sem v sebi nemirna + … Očitno s tem pristopom ne morem pretentati nobenega otroka in kakor zgleda tudi ne babice. Sicer me to zelo čudi – glede na to kako zelo je večino časa iz sebe… ampak ker mi je njeno dementno dojemanje bolj ali manj vir čudenja, se bom kar re-fokusirala na to, da moje fejkanje nima želenega učinka. Torej ko opazim, da se navzven želim kazat drugačno – boljšo kot sem v notranjosti – se ustavim in naredim nekaj dihov ter se vprašam kako se moram spremeniti, da dejansko/praktično začnem izražat besedo, ki jo v danem trenutku samo fejkam. In prec začnem vadit.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem sposobna skriti reagiranje v sebi in da sem se sploh posluževala skrivanja, namesto, da bi svojo pozornost takoj ko se zalotim v reakciji začela preusmerjat v korekcijo. Zavedam se, da sem to počela zaradi tega, ker sem se pred drugimi / pred babico in navsezadnje sama pred sabo želela pokazat boljšo kot sem v resnici, z namenom, da me ne bi obsojali, da bi obdržala kakšne koristi ipd. V odnosu do sebe bi to pomenilo, da se mi še ne bi bilo potrebno soočiti z lastnimi nepraktičnimi vzorci in vlagat truda v zavedanje, ki je potrebno za spreminjanje nepraktičnih navad, pristopov, odziv skozi čustvene reakcije. Ko se zalotim pri skrivanju lastnih reakcij pred drugimi in pred sabo, to odslej pomeni alarm za direktno preusmeritev v samo-direkcijo v skladu s tem kar je najboljše za vse – saj ne vso navlako, ki jo nosim v sebi ne nameravam plastit še več nesnage.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da če me nekdo ne gleda z očmi / če sem izven njegovega vidnega polja – me ne zaznava - v smislu, da ne more vedet kaj se dejansko dogaja v meni… in si zato lahko privoščim majhne notranje reakcije… Zavedam se, da ljudje večkrat kljub temu, da me ne gledajo, zaznavajo moje notranje stanje na nek drug način (''skozi vibracije''). + da je dopuščanje malih notranjih reakcij nesmiselno, saj se seštevajo in/ali potencirajo in slej ali prej lahko iz njih zrastejo veliki problemi z neprijetnimi (fizičnimi) posledicami. Zato se ustavim takoj ko vidim, da se pačim = reagiram navzven ali navznoter v trenutkih, ko me drugi ne gledajo. Zadiham, si odpustim in se preusmerim v fizično.
Če nimam za počet kaj drugega / če morem koga ali kaj čakat, vadim zaznavanje delov svojega telesa s pomočjo srčnega utripa. Preizkušam različne globine – tega se še nisem nikoli prav zares lotila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odreagirat z ogorčenjem + vsemi ostalimi čustvi – potem ko se je babica na moje notranje stanje nepričakovano odzvala z nesramnostjo. Ko opazim, da drsim v ogorčenje + reakcijo, ko se babica / drugi na moje notranjo nestabilnost odzove z nesramnostjo – se ustavim in zadiham. Spomnim se na X, ki se je sposoben pogosto odzvati z nesramnostjo / posmehom / zaničevanjem. Y si njegove reakcije v večini vzame osebno in odreagira nazaj; tako sta ti dve osebi sposobni še kar en čas izmenično poganjat kolo reakcij in vzdrževat konflikt. Medtem ko se jaz na Xovo nesramnost / posmeh / zaničevanje večkrat odzovem z zavedanjem, da mi tega enostavno ni potrebno vzeti osebno – ker je X v reakciji in je ta vzorec njegov problem, ki ga nima smisla posvajat (skozi polarni pol +/ recimo skozi vlogo žrtve).
Toooreeej – če se nekdo name odzove z nesramnostjo, si ne dopustim kar avtomatsko zdrseti v vlogo žrtve, ampak se prec vprašam kako je kaj z mojo ne/stabilnostjo – sem mogoče z lastno nestabilnostjo pripomogla k sicer nedopustni reakciji drugega / babice & zakaj si nesramnost jemljem osebno – je mogoče sicer na neprimeren način podana kakšna boleča resnica o meni, ki se ji želim izognit z obsojanjem drugega kot nesramnega? Nekaj v tej smeri bi skorajda moglo bit, sicer me nesramnost drugega sploh ne bi ganila…





   

sreda, 04. maj 2016

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 4

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila uvidet razlike med potrebno direkcijo in ukazovalnostjo. Beseda direkcija kliče po re-definiciji… V osnovi je razlika v tem, da je podporna direkcija drugemu podana iz izhodiščne točke stabilnosti + zavedanja o potrebnosti + vživljanja v kožo drugega + enakovrednosti v odnosu. Ukazovalnost pa v prvi vrsti bazira na podrejenosti in nadrejenosti (pri čemer lahko vloge tekom dogodka tudi preskakujejo, se izmenjujejo)  + zavedanja o potrebnosti usmerjanja drugega + nepotrpežljivosti / sebičnosti. Je nemirna, kaotična.

Ko sem preverila definicijo besede direkcija v slovarju, sem dojela, da to ni beseda, ki jo želim v tem primeru dejansko izrazit kot kontrast ukazovalnosti… Besedo direkcija sem uporabila, ker je del stalnega besedišča v angleščini znotraj skupine Desteni, v okviru katere sicer delam vso samo-odpuščanje in redefiniranje besed. V tejle situaciji pa bom namesto nje raje uporabila besedo USMERJANJE.




USMERJANJE : POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE)

1. ZBIRANJE INFORMACIJ O BESEDI
Vzpostavitev moje točke opredelitve kako sem živela to besedo do zdaj?
Bolj ali manj sem se skozi vse življenje pustila usmerjat drugim: družini, okolici v kateri sem se v določenem obdobju izobraževala, toku dogodkov, svojemu predprogramiranemu umsko-zavestnemu sistemu…
Čeprav se na prvo žogo zdi, da sem kar nekaj odločitev / smeri izbrala suvereno, je že na drugi pogled jasno, da moje izbiranje skoraj nikoli ni temeljilo na resnični stabilnosti in resničnem samo-zaupanju. Večina življenja sem delovala v načinu ''kaj te jaz vem.. kako naj vem?!? -- če glej koliko variant je pri vsaki odločitvi – kako naj vem katera je prava/smiselna?!?'' – se pravi v načinu / vlogi žrtve in posledično je bila moja izbira v povezavi z usmerjanjem pogosto – pasivnost - prepuščanje toku, prepuščanje usmerjanja drugim.    
Zaradi česar posledično v večini tudi nisem zadovoljna z lastnim usmerjanjem drugih kadar je to potrebno – kot v primeru dementne babice in recimo učencev.
2011 sem odkrila Desteni, s čimer se mi je odprl cel svet informacij, potrditev, razlag… vpogled v lastno delovanje. Lahko rečem, da se je takrat zgodila prelomnica v samo-usmerjanju, hkrati pa se mi je odprlo tudi zavedanje o tem v kolikšni meri mi manjka samo-zaupanja pri usmerjanju… V sedanjosti se ne usmerjam tako učinkovito kot bi si želela in kot zmorem – in to bom popravila. Začenši z malenkostmi – ker se zavedam, da vsak trenutek šteje.  

Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.
usmérjati -am nedov. (ẹ́)
1. delati, da dobi, ima kaj določeno smer
2. delati, da ima kaka dejavnost določeno vsebino
 3. delati, povzročati, da kdo misli, ravna na določen način
 4. povzročati zanimanje za določeno dejavnost

Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
> u-smer-ja-ti : v smer jaz-ti / v smer jaz tebi
> usmerja-ti : nekdo ali nekaj ti usmerja

2. RAZISKAVA ZBRANIH INFORMACIJ O BESEDI
Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?
To lahko določim z opazovanjem:
-svoje osebne izkušnje s to besedo,
-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne'ali 'slabe'/'negativne',
-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),
-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.
Besedi usmerjanje/usmerjati sami po sebi ne pripenjam nobenega energijskega naboja, kakor hitro ji dodam kontekst pa se situacija spremeni… ker vidim, da se tako sama kot ljudje na splošno ne usmerjamo zadostno po zdravi pameti. Hkrati mi je jasno, da dajanje negativnega naboja besedi usmerjanje pomeni motnjo (moje) pozornosti, ki jo lahko sicer porabim za potenciranje lastne učinkovitosti v usmerjanju.  

3. NOVA DEFINICIJA
Kreativno pisanje
Usmerjanje = kazanje smeri, načina
Usmerjanje = sprejemanje odločitev znotraj večjega ali manjšega izbora variacij + iskanje novih poti / načinov
Usmerjanje = merjenje sebe, lol
Pisanje nove definicije
Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:
-Fizični življenjski izraz
-Princip enakosti in enakovrednosti
-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)
-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja
-Dodeljevanje omejene definicije besedi
Usmerjanje = aktivnost pri kateri usmerjevalec dela na tem, da nekaj dobi določeno/obdrži določeno smer in/ali vsebino oz. aktivnost pri kateri usmerjevalec povzroča zanimanje za določeno dejavnost in /ali povzroča, da nekdo razmišlja in/ali ravna na določen način

4. PREVERJANJE OPREDELITVE NOVE DEFINICIJE
-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? X
-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno? √
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni? √

5. FIZIČNA/PRAKTIČNA DIMENZIJA NOVE DEFINICIJE
-Kako natančno na fizičnem nivoju skozi svoje telo izrazim usmerjanje?
Dinamično – pustim, da se izrazi celotno telo in besedam (mislim) doda dimenzijo nazornosti.
-Kako hodim, kadar usmerjam?
Tako, da me drugi vidi / na tak način kot da bi počela to k čemu (se) usmerjam.
-Kaj iz fizičnega sveta mi simbolizira usmerjanje?
Smerokaz, Sunette – ker zavedno in specifično uporabljala vse svoje telo medtem ko deli informacije. 
-Kako diham kadar usmerjam?
Umirjeno do pospešeno – odvisno od tega k čemu usmerjam.
-Kakšno glas/intonacijo uporabljam kadar usmerjam?
Odločen in krati prijazen. Včasih šaljiv? – je to učinkovito ali ravno obratno? Potrpežljiv – ker vem, da pomaga. Po potrebi surov.
-Kaj počnem z rokami / nogami kadar usmerjam?
Uporabljam jih izdatno; kažem smer z rokami ''rišem''.

V primerih, ko napoči čas za usmerjanje/odločanje in nimam na voljo toliko informacij kot se mi zdi, da bi jih potrebovala za učinkovito usmerjanje, samo-zaupanje gradim/ohranjam s pomočjo načina v katerem obstajam kot usmerjanje/odločanje – mirna, učljiva, pozorna, pripravljena sprejet predloge in kritike drugih ter strpno argumentirat svoje odločitve.  

četrtek, 21. april 2016

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 3

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti vzorce nepotrpežljivosti od družine in okolice in jih nadgrajevati znotraj sebe ter jih dojemati kot normalen del vsakdanjosti. Zdaj se zavedam, da to ni niti potrebno, niti sprejemljivo. Na to temo sem neposredno ali posredno izpisala že mnogo vsebine in dozdeva, se mi, da ne napredujem tako hitro kot bi lahko…
Navada nepotrpežljivosti je očitno globoko zakoreninjena v meni… Pravkar odkrivam en še nepredelan vidik nje, ki je vezan tudi na reakcije jeze, obsojanja ipd. in bi znal biti večja ali manjša prelomnica v prebavljanju lastne nepotrpežljivosti. Gre za karakter komandirja, ki se skriva za več vrstami reakcij. Posredno sem ga obdelovala že skozi pisanje o naštetih reakcijah, v tem sklopu blogov pa ga začnem prebavljat neposredno.
Naslednja ovira, ki jo vidim pri preseganju vzorca nepotrpežljivosti, je ta, da se pozabim spomnit, da bi si vzela čas za odziv… Veliko pogosteje kot prej se sicer zalotim kadar sem v reakciji in jo nekako skušam obvladovat, omilit, ustavit… ampak preredko si dam priložnost zadihat pred odzivom in tako že v osnovi preprečit reakcijo. Čeprav preizkušeno 100% deluje in ima bolj osvobajajoč učinek kot karkoli drugega – je najbolj efektivno zdravilo za odnose in najboljša možna preventiva za vzdrževanje konstruktivnih odnosov.
To pozabo bom poskušala spremenit tako, da si bom spletla zapestnice z napisi besed, ki jih želim živet. Zapestnice bom dnevno menjevala – da se ne navadim na njih – tako kot sem se na tatooja :)




[Pravkar mi je uspelo shanlat enega izmed trenutkov v katerih sem v preteklosti poživčkala : ) X me je prišla vprašat če sem jaz pojedla pehtranovo potico. V preteklosti sem odreagirala z nepotrpežljivostjo - ker bi po ogromno preteklih izkušnjah + glede na to, da ve, da sem na dieti ''morala'' sklepat, da če (dobro) hrano pusti na dosegu osebe Y, je ne bo več videla.
Globoko sem vdihnila in ji kot že tolikokrat prej povedala – saj veš, da ne smeš ničesar puščat v dosegu Y… vendar tokrat brez jeze in obsojanja – ker nikoli doslej nista pomagala. Odgovor sem dobila v enaki obliki kot po navadi: užaljen ''Nena me še ti je…'' Pa sem kar nadaljevala: ''umaknila sem krompir, da ga ne bi pojedla, umaknila sem palačinke, da jih ne bi pojedla in nam je oboje ostalo…''
ko sem prišla v kuhinjo in sem videla krompir in palačinke na dosegu Y, sem pomislila – kako jih je lahko X sploh pustila tukaj, če ve… Pa sem se spomnila njenega običajnega odgovora/izgovora: ''če se ne spomnim / če pa pozabim'' in sem jih brez reakcij obsojanja pospravila sama. Tudi zaradi tega, ker X kasneje ne bi imela razloga za pritoževanje. Zaznala sem sicer tudi pehtranovo potico, ampak mi je bilo nekako vseeno za njo / mi je je ni bilo škoda.
Kakorkoli – naslednjič ko slišim odgovor ''Nena me še ti je…'', se bom odzvala z umirjenim ''Dve varianti sta - ali se spomnimo odstranit iz njenega dosega, ali pa bo pojedla in spila''. ]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutit se kot žrtev v primerih komuniciranja, ko mi primanjkuje potrpežljivosti in zaradi tega / zraven tega dobim nazaj še bedno provokacijo s strani drugega (babice). Ko opazim, da si od drugega želim uvidevnost, ki si je ne dajem niti sama -.- se ustavim in naredim nekaj dihov. Zavedam se, da nepotrpežljivost pride nazaj kot bumerang enostavno za to, ker se ljudje počutijo napadeni in gredo v obrambno držo - z neko vrsto reakcije udarijo nazaj. Torej je na meni, da ustavim nepotrpežljivost takoj ko se pojavi – diham, stabiliziram & očistim intonacijo in se premikam od tam naprej. V primeru, da to točko zgrešim in začnem drset v vzorec žrtve skozi misli v smislu ''ker mi že tako primanjkuje potrpežljivosti in me navrh nekdo še dodatno & izdatno provocira''… o fak… pa to je ja čist prekopiran vzorec žrtve, ki sem ga opisovala v zgornjem odstavku v povezavi z mamo: ''vse me je…, nena me še ti.!.'' nooo – če pride to te točke, je to rdeča zastava, da moram takoj naredit vse kar je potrebno, da se stabiliziram nazaj v fizično.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila stopnjevat nepotrpežljivost z obrambno mislijo ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' in znotraj tega drseti v zamero kot da je to edina pot, naravnost naprej, edino prav…
Ko se zalotim, da v odnosu z babico oz. v kateremkoli odnosu uporabljam obrambno misel ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' – se ustavim in se stabiliziram s predihovanjem. Zavedam se, da je način pomoči ravno tako pomemben kot vsebina pomoči; če babice ne usmerjam s potrpežljivostjo, ji v bistvu nudim bolj slabo pomoč… in zelo verjetno se bo na mojo reakcijo odzvala z razdražljivostjo, ki jo bo usmerila nazaj name. Zato se ob pojavo misli misel ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' najprej vprašam ''a res nudim kvalitetno pomoč, ali zraven serviram še kaj kar se odbija nazaj vame?''
Če opazim, da kot po toboganu drsim v zamero, takoj najdem prostor v katerem lahko spustim besedno diarejo na plano in takoj naredim samo-odpuščanje.

ponedeljek, 18. april 2016

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 2

Izhodiščna objava

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot naveličanost in nestrpnost, ker babici kljub vsakodnevni rutini ni jasno kako naj se obnaša (kako si sledijo koraki) glede higiene in prehranjevanja in ji moram tako vsak dan znova razlagat iste najpreprostejše korakce.
Zavedam se, da je to kar je za mene vsakodnevna, neproduktivna, dolgočasna rutina za njo povsem nov, ''še nikoli'' doživet trenutek – ker se ne spomni – ne prejšnjega dne, ne prejšnjega meseca, ne prejšnjega leta… Za njo rutina več ne obstaja. Jaz pa sem na drugem koncu tega ekstrema. Ona se ni sposobna prilagodit, jaz pa se lahko. Kadar se ne, reagiram in s tem obe spravim v slabo voljo + škodujem svojemu telesu + zmanjšujem babičino voljnost sodelovanja.
Ko opazim naveličanost in nestrpnost ker ''vsakodnevna rutina'' ne teče gladko – se ustavim in naredim nekaj dihov. Odločim se za odziv z igrivostjo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babici privoščit zaplet (bergle v jopico), ker ni hotela poslušati mojih navodil. Zavedam se, da se babici moja navodila zdijo odvečna in nepotrebna, saj se ne zaveda več svojih ne-sposobnosti. Ko se torej zalotim, da ji privoščim kak spodrsljaj zato, ker me ni pripravljena poslušat in se ravnat po mojih navodilih – se ustavim in naredim nekaj dihov. Spomnim se, da je že nezavedanje svojih nesposobnosti konkretna beda, ki je ne bi privoščila nikomur. Mogoče bi pomagalo, da si v takšnih trenutkih dam ukaz ''v njenih čevljih''; kar bi pomenilo, da se ne ustavim pri ''babica je trmasta / žleht'', ampak skušam predvidet kako ona dojema moja navodila. Po potrebi jih dopolnim.

MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA
MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA
MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA
MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA
MOJE OBSOJANJE NE BO SPREMENILO BABIČINEGA STANJA
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE
OBSOJANJE JE ODLAŠANJE

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila besede ''nena lapli sco'' vzet osebno. V takih trenutkih bi bilo praktično preizkusit odziv ''hello mind'' – da kar takoj poimenujem to s čimer se soočam in tako prekinem iskanje ''primerne'' reakcije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v karakterju komandirja. Zavedam se, da se da potrebno direkcijo sporočevati tudi na drugačen način. Sama zelo cenim, če mi drug razloži zakaj moram skozi posamezne korake nekega procesa.
Babici lahko rečem, naj stopi pred umivalnik in ji razložim, da bo tako lažje dosegla vse kar potrebuje. Lahko ji rečem naj odloži berglo in ji pojasnim, da bo potrebovala obe roki. Pri tem ne rabim stat v bližini vsa naveličana in zdolgočasena in nestrpna, ampak lahko vadim dihanje in stabilnost ter si izbiram način intonacije s katero bom povedala posamezen stavek. Pri tem seveda pazim da ne pretiravam, ker to pomeni motnjo pozornosti pri babici.

Hvaležna sem si, da si nisem dopustila avtomatskega obstoja v žalosti, ampak da sem si žalost dovolila izkušati samo tako dolgo, da sem videla kaj se skriva za njo, kje je njen vzrok.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila za žalostjo skrivat občutek ponižanosti kot reakcijo na babičine besede ''nena lapli sco''. Hkrati sem si hvaležna, da si nisem dopustila nadaljnjega obstoja v ponižanosti – ko sem jo zaznala in da sem si takoj postavila vprašanje: ''kateri del mene se je počutil ponižan?''.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v karakterju komandirja in si s tem odpreti možnosti za reakcijo ponižanja v primerih ko komandirjeva avtoriteta ni upoštevana. Zavedam se, da babice in drugih ne morem prisilit, da bi karkoli storili – tudi kadar je moja direkcija smiselna in potrebna. Vidim, da mi primanjkuje učinkovitosti v načinu kako pripravit babico in druge, da upoštevajo mojo direkcijo, kadar je to potrebno. Dojela sem, da lahko to popravim s potrpežljivostjo in na ta način, da se vživim v kožo drugega ter razložim kaj dogaja meni. Potrebno je samo še prakticiranje dojetega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v želji, da bi usmerjanje babice teklo kolikor je pač možno hitro in gladko in da sem z nestrpnostjo reagirala na napake, upočasnitve, motnje. Zavedam se, da je za usmerjanje potrebno vedno več časa in da so se koraki usmerjanja začeli spreminjat v korakce, da so napake, upočasnitve, motnje vse bolj pogoste. In zavedam se, da se bo vse našteto samo še stopnjevalo, da bom za njeno oskrbo potrebovala vedno več časa. Ki ga lahko preživim v naveličanosti in nestrpnosti – kot sem to počela do zdaj ali pa v stabilnosti in potrpežljivosti. Focn pa diham. In se pre-poravnam na konstruktivnost.


sobota, 16. april 2016

Nena lapli sco (ne govoriči zraven) 1

Tudi danes sem usmerjala babico pri oblačenju, osebni higieni in pri mizi.
Kopalnica. Nisem prepričana če sem čakala da vidim kaj bo naredila – z namenom, da za v bodoče vem kaj je še sposobna naredit sama in kdaj moram vskočit – ali sem ravno prišla iz kuhinje – v glavnem izhodiščni prizor je bil tak, da se je ustavila ob strani umivalnika, niti ni odložila bergle in si je že dajala protezo v usta.

Z rahlo naveličanim glasom (ker ji kljub vsakodnevni rutini ni jasno, da je prvi korak ''stopi pred umivalnik'' in drugi ''stabilno odloži berglo'' ter potem vse ostalo) sem ji rekla, naj naprej odloži berglo in si da potem protezo v usta. Hotela je odložit berglo, pa se ji je zapletla v jopico. Zdi se mi da sem ji še rekla naj tačas odloži protezo, da se bo lažje odmotala. Ni hotela spustit proteze – kot da bi kaj izgubila, če bi jo… Jaz sem tačas stala na hodniku, jo opazovala in jo obsojala ker ni sposobna izpolniti skrajno preprostih dobronamernih navodil oz. se ker ni sposobna skrajno osnovne logike.

Ko ji je oboje uspelo na njen trmast način, sem ji rekla naj se še umije in počeše. V odgovor sem dobila ''nena lapli sco''… … … Povedala sem ji, da če ne bi lapala sco, bi ona prišla v kuhinjo brez zob in neumita. Sicer sem ji to povedala umirjeno - in v zavedanju da govorim v prazno - ker je sama prepričana, da se je sposobna uredit samostojno in da jo jaz po nepotrebnem komandiram, ampak sem nekako mogla izrazit to kar me je tiščalo navznoter, ko sem slišala njene besede.

Res pa je, da sem tekom njenega početja stala na hodniku pred vhodom v kopalnico – s prekrižanimi rokami na prsih in jo usmerjala / ji ukazovala – se morda malo preveč poistovetila z vlogo komandirja. Pač mi je strašno bedna ta situacija, ko človek ne zmore sam opravit najosnovnejše rutine in potrebuje zraven drugega, da ga usmerja, hkrati pa je povsem prepričan, da je sposoben in samostojen in da ne potrebuje nikogar, da bi mu solil pamet / mu govoril takšne osnovne korake.

Šla sem v kuhinjo in v meni se je dvigovala žalost. Spomnila sem se, da je žalost ravno tako domena umsko zavestnega sistema kot je jeza, ki sem se je sicer običajno posluževala v podobnih situacijah prej. Da sta žalost in jeza polarnosti v tem konkretnem primeru. Začela sem se spraševat zakaj sem sploh žalostna – če vem, da se babica ne zaveda kaj počne, da obstaja v prepričanju da jo konstantno komandiramo brez potrebe.
Odgovor je bil občutek ponižanosti. Postavila sem si vprašanje kateri del mene se je počutil ponižan. [V preteklih tednih sem poslušala Eqafe intervjuje na to temo.] Odgovor je bil, da je bil ponižan ravno ta komandir v meni… ki teži k temu, da bi stvari tekle kolikor je pač možno hitro in gladko in slabo prenaša napake, upočasnitve, motnje. Ta del je bil užaljen in ponižan, ko je slišal ''nena lapli sco''. Njegova avtoriteta je bila povožena…

Zajebana scena – ko mi primanjkuje potrpežljivosti in zaradi tega / zraven tega dobim nazaj še tako bedno provokacijo. Nakar na plan udari izgovor ''jaz ti pomagam, ti pa meni tako nazaj'' in me vleče v zamero kot da je to edina pot… naravnost naprej, edino prav…

Rešitev – večja stabilnost, podajanje direkcije brez ukazovalnosti (wtf…).
Imela sem občutek da se je situacija razvila tako kot se je predvsem zaradi mojega notranjega nemira. Sicer sem stala pred kopalnico z rokami prekrižanimi na prsih in verjetno z ''kaj te čaraš'' izrazom na obrazu. Ampak babica je najverjetneje ves čas gledala v ogledalo in v berglo. Tudi ko sem govorila z njo, moja intonacija ni bila kaj dosti odstopajoča od normalne / ni pretirano odražala mojega notranjega počutja. Ki je bilo neučakanost, mogoče nestrpnost. Na zunaj sem po svoji presoji delovala kar stabilno.
V tem pogledu se mi zdi večkrat podobna otrokom – kot da bi zaznala moje notranje stanje – ne glede na to kaj prezentiram navzven. In kot da bi jo to vzpodbudilo, da se je odzvala s takšno nesramnostjo kot se je…

Zavedala sem se, da je tudi obstoj v zameri nesmiseln… kljub temu sem se ga nekako oklepala skozi dejanje, da ji nisem pridržala stola k mizi kot to storim običajno in sem jo pustila da se usede sama. po tem pa sem ji vseeno ''mogla'' reči naj da noge pod mizo, da jo potisnem noter (sicer drobi po sebi in po tleh). Komanderček kot način usmerjanja je bil prec nazaj…

Ponovno sva se videli za kosilo. Začela sem pripravljat mizo in sem ji rekla naj pospravi časopis. Prvič me ni slišala / me ni hotela slišat?, zato sem ponovila bolj naglas in ponovno z neučakano intonacijo. Delno zaradi tega, ker se nisem uspela v celoti otresti reakcij iz prejšnje situacije, sicer pa je ženska  sposobna porabit toliko časa, da zloži časopis skupaj kot ga jaz porabim za pripravo celotne mize… Z osorno intonacijo mi je nekaj odgovorila nazaj. Nisem je v redu slišala, niti se nisem želela ukvarjat s tem kar je rekla. Nakar se je vmešala mama in jo začela spraševat zakaj mi jezika nazaj. Konflikt se je preusmeril med njiju dve… videla sem kako je babica z največjo lahkoto dvignila mamo – ravno tako kot je prej dvignila mene; kako se umsko zavestni sistem v takih primerih odziva dobesedno tako kot da bi padale domine…
In zato je potrebno preprečit, da bi sploh padla prva… se pravi – odstranit sprožilec…




Samo-odpuščanja in samo-korekcije sledijo v nadaljnjih delih. <-- Da se bo lažje dihalo! 

ponedeljek, 14. marec 2016

ODSLEJ PRI ZDRAVJU NAMESTO KURATIVE RAJE IZBIRAM PREVENTIVO…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila menjavo specializirane ambulante opraviti napol, da sem čakala, da me sami povabijo na specifičen pregled približno 3 leta, namesto da bi preverila zakaj v tem primeru na povabilo čakam tako dolgo, glede na to, da sem ga pred menjavo dobivala mislim da na letni bazi. Ko opazim, da čakam (specializiranega) zdravnika, da me bo sam povabil na pregled – zato ker sem bila tega vajena doslej – se ustavim in naredim nekaj dihov. Zavedam se, da gre za moje zdravje, za moje počutje – v skrbi za katerega me ne more nadomestiti nihče, saj le jaz vem kako je bivati kot moje telo in sem sama odgovorna za redne preventivne preglede. Zavezujem se, da bom za njih poskrbela – tudi kadar ne bom imela občutka, da je karkoli narobe – saj se zavedam, da zaradi vseh potlačenih potencialov še nisem razvila neposredne komunikacije s svojim telesom in tako nimam uvida v nastajanje motenj in bolezni, dokler ne postanejo očitne in težje popravljive / ozdravljive. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila enkrat prej v obdobju teh treh let poskušat izvedet zakaj me ne povabijo na specifičen zdravniški pregled, nato pa sem se namulila zaradi pristopa sestre (ki je bila verjetno pod nekakšnim pritiskom) in si nisem pošteno zabeležila katere papirje točno moram izpolnit za menjavo ambulante in sem vse skupaj začasno opustila. Vidim, da sem s tem polovičarstvom do določene mere ogrozila svoje zdravje, kar je nesprejemljivo – saj od njega nista odvisni le moja prihodnost in samostojnost ampak tudi so-prihodnost ljudi v moji okolici. Ko opazim da med urejanjem zdravstvenih zadev drsim v čustveno stanje zaradi lastne nestabilnosti in načina komunikacije sestre in/ali zdravnika – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Odslej bom s sabo k zdravniku vedno imela beležko in pisalo, da si sproti in natančno zabeležim vsa navodila – da mi ne bo kasneje nerodno ponovno spraševat in da zaradi tega več ne bom odlašala s potrebnimi preventivnimi ukrepi. Druga opcija je diktafon na telefonu. Dovolila si bom postavit podvprašanja, saj želim svoje telo in zdravje razumet kolikor se le da.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prirediti zdravnikovo izjavo o določenem tkivu tako, da sem besedo, ki jo je uporabil in ki simbolizira problem zamenjala za drugo, v danem kontekstu pogosteje rabljeno besedo, ki simbolizira hujši zdravstveni problem od tega, ki ga imam. Ko sem zdravniku pri drugem obisku povedala, da sem se zavedala možnosti neželene diagnoze zaradi tega, ker je uporabil določeno besedo v povezavi s tkivom in me je zdravnik z nežno ''ne pretiravaj'' mimiko popravil, mi je postalo takoj jasno kako se je moj miselno-čustveni sistem poigral z mano… Zato bom v bodoče bolj pozorna na besede zdravnikov; namesto, da bi se prepuščala čustvom ob njihovih sporočilih, bom sporočila poslušala v stabilnosti in tako ostala objektivna ter si preprečila (čustveno) pretiravanje, potenciranje tesnobe in strahov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zdravnika vprašat če bi bilo kaj drugače – ali bi bila diagnoza milejša, če bi prišla na pregled prej in se potem kljub njegovi izjavi v smeri ''kak smisel ima, da se obremenjujete s tem'' še naprej samo-obsojati in si nabijati krivdo… Razumem, da bi bilo bolje, če bi prišla prej – neprijetnosti bi bile manjše, morda bi lahko bolezen preprečili ali vsaj omilili poseg, ki bo potreben sedaj. Vidim, da samo-obsojanje in nabijanje krivde ne bo spremenilo dejstva, da nisem pravočasno opravila specifičnega pregleda, niti ne bo pomagalo odpraviti vzroka in posledic – torej si s tem nimam kaj za pomagat in tega ne potrebujem. S sabo raje odnesem lekcijo kako pomembno je poskrbeti za redne preventivne preglede in to odločitev vnesem v prakso kar zdaj takoj. Pravkar sem preverila kdaj imam kontrolni pregled pri zobozdravniku in termin vnašam v koledar – da mi ne bo ušel :)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z odporom reagirati na zdravnikovo izjavo ''prišli ste še pravi čas (preden bi se razvile hujše in težje ozdravljive posledice) - nekdo tam zgoraj pazi na vas'' in v mislih nasprotovat ''pa ja seveda, sama pazim na sebe (kolikor pač že pazim), sama sem se pripeljala sem, noben ''od zgoraj'' nima nič s tem, bimbo''. Zavedam se, da je zdravnik sicer bil izjemno empatičen, stabilen, umirjen, prijazen, govoril je počasi, nežno in razumljivo, s pomirjujočo obrazno mimiko, da je odgovarjal na moja podvprašanja in se je nasploh zelo učinkovito potrudil podat diagnozo na tak način, da sem kot pacientka minimalno odreagirala. Tudi stavek ''Nekdo tam zgoraj pazi na vas'' je bil izrečen v tem kontekstu, jaz pa sem si ga vzela osebno in ga povezala s spomini na prisilno obiskovanje cerkve v otroštvu. Zavedam se, da te besede na marsikaterega pacienta delujejo pomirjujoče in da nam zdravniki na ta način želijo olajšat soočenje z neprijetnimi diagnozami. Zato bom v bodoče v podobnih situacijah zadihala in pustila takšne izjave v preteklem trenutku. (Če pa bi bil zdravnik res vztrajen, pa bi mu povedala, da ne verjamem v skrb od zgoraj ampak samo v skrb zase in v medsebojno skrb med ljudmi ter se mu zahvalila za njegovo.)




sobota, 12. marec 2016

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 11

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bati se stopnje avtomatizma pri odzivu s tečnobo in slabovoljnostjo, ki sem ju v sebe vprogramirala do sedaj. Zavedam se, da zna biti proces odprogramiranja naporen, da se zna zgoditi, da bom še velikokrat avtomatsko odreagirala v tečnobi in slabovoljnosti… hkrati pa razumem, da se takrat ko se zavem tega neprimernega odziva, nima smisla obsojat in se krivit, KER TO NE POMAGA SPREMENIT VZORCA!!! Prav tako vzorca ne bo pomagal spremeniti strah pred zakoreninjenostjo vzorca, zato naj kratko malo odjebe. Kadar zaznam ta strah, mu odločno dam direkcijo: ne pomagaš, ne podpiraš, ne pripomoreš – odjebi. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila preveč osredotočanja na odnose in stvari s katerimi sem nezadovoljna in premalo osredotočanja na rešitve. Kako to izgleda? Tako, da ko zaznam nek problem, ga večkrat izpostavim, ponavljam ''utemeljitve'' s katerimi opravičim svoje zadrževanje pri problemu in vse skupaj prikažem hujše kot je, s čimer zadostim potrebi po (negativno nabiti) energiji, ki jo konzumiram kot miselno-čustveni sistem. Problem je, da ta energija nastaja iz in na račun mojega fizičnega telesa. Ena izmed rešitev pa je ta, da se bolj pogosto osredotočam na rešitve same. To lahko storim tudi s pomočjo redefiniranja besed. Doslej sem bolj ali manj redefinirala samo problematične besede, ker sem spregledala pomembnost redefiniranja besed, ki jih želim živet. Zdaj se zavezujem, da bom redefinirala besede: strpnost, stabilnost, prijetnost, dobrovoljnost, zadovoljnost, radost / veselje, rešitev, samo-iskrenost in jih dodala v slovar Živih besed, kar pomeni, da jih bom opisala kako jih izražam fizično.


Sklep:
Zavedam se, da so nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo izbira odziva, ki sem se jih doslej posluževala, ker si nisem bila povsem na jasnem, da se lahko odločim drugače in s čim naj zamenjam te nepotrebne odzive. V sklopu 11ih blogov sem predelala zadeve in spisala samo-korekcije. Se spomnim vseh? Nikakor. Jih pa nosim nekje v sebi. In se zavedam, da večkrat kot jih bom v različnih verzijah napisala in prebrala, lažje jih bom vpeljala v svoja dejanja. Za vsak slučaj si naredim še plan B za korekcije. Če se ne spomnim zapisane korekcije, pogledam s katerim neprimernim odzivom imam opravka in se vprašam kateri bi bil primernejši. Potem se vprašam kako ta primernejši odziv izrazim skozi fizično. Skozi svoje telo. Skozi dihanje, hojo, obrazno mimiko, pozicijo / gibanjem nog in rok… In se kar poženem v fizično izražanje primernejšega odziva. Vztrajam in čez nekaj časa preverim stanje miselno-čustvenega sistema.

Ključna beseda – VZTRAJNOST. Ni mi potrebno obstajat v negativni čustveni zasičenosti, lahko sem obstajam kot samo-zaupanje. Želim obstajat kot samo-zaupanje in samo-iskrenost.  

torek, 08. marec 2016

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 10

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na kritiko da naj obvladam svojo tečnobo in slabo-voljnostjo, ker ju širim v skupini, odreagirati z ogorčenjem in ju opravičevati skozi notranji govor ''ne širim ju samo jaz, ker smo v teh pogojih, pod tem stresom vsi tečni in slabe volje!'' Ko opazim, da ne sprejemam kritike glede svoje tečnobe in slabovoljnosti in ju skušam opravičiti s slabovoljnostjo drugih –- se ustavim in se stabiliziram skozi dihanje. Zavedam se, da sta slabovoljnost in čemernost izbira odziva – četudi sta hkrati navada. In ker takšen odziv ni praktičen in ni najboljši niti zame, niti za druge, tule zdaj sklepam samo-zavezo, da se ga bom odvadila. Korak po korak, trenutke po trenutek. Vdih pred odzivom. Kazalec iz čemernosti na stabilnost, morda celo stabilno sproščenost in šele takrat odziv.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo tečnobo in čemernost prenašat na druge. Sicer se zavedam, da so drugi sami odgovorni, če si dopustijo ponotranjiti moje vzdušje… hkrati pa se zavedam, da s svojim vzgledom lahko vplivam na ljudi v svoji okolici – tako v uničujočem smislu, kakor tudi kot vzgled praktičnosti, stabilnosti, odprtosti, naravnanosti na rešitve… Še eden razlog več za spremembo – v zavedanju da dejanja govorijo sama zase…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot tečnoba in čemernost z namenom, da bi se drugim maščevala za neprijetnosti, ki so mi jih storili. Pri tem sem bolj ali manj nezavedno uporabljala prav ta princip nalezljivosti v smislu ''Jaz sem tečna in čemerna, ''vzrok je nekaj izven mene''; morda si to ti in ti ne moreš narediti ničesar, da bi bilo drugače – zdaj se pa počuti v redu, če se lahko…'' Zavedam se, da kašno kujanje / kuhanje mule nima nobenega smisla, ker je v prvi vrsti prenašanje vse odgovornosti na druge: ''ti si mi naredil nekaj neprijetnega / si povzročil, da občutim neprijetnost''. Kar ni vedno nujno. Vem, da si sama z dopuščanjem čustev povzročam prav toliko neprijetnosti kot mi jih drugi. Zato je odgovornost tukaj deljena. V nekaterih primerih si vse neprijetnosti ustvarim sama skozi svoj način razmišljanja in čustvovanja in sem torej povsem sama odgovorna za njih. Kadar pa so soodgovorni drugi, pa odziv v obliki odkrito neprijetne tišine tudi ni primeren – ker pomeni samo nadaljnjo plastenke problemov namesto njihovo reševanje. V takem primeru bom v bodoče najprej razčistila pri sebi – izpisala bom kaj točno me teži. Ker če se odprem oz. začnem reševat problem v muhastem stanju, bom preverjeno naredila več škode kot koristi. Nato naredim plan kako drugega vprašati, zakaj mi servira določene neprijetnosti – na tak način kot bi želela kritiko prejeti sama oz. na način, ki ga vidim kot najbolj učinkovitega (najmanj razdražljivega) za dotično osebo. Bo potrebno kar nekaj vaje, da pri tem dosežem učinkovitost – zato bo najbolje, da začnem vaditi kar takoj.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila uvideti, da sem bila v določeni skupini, ki je preživljala določen sklop napetosti prav jaz tista, ki sem najbolj očitno izražala tečnobo in slabovoljnost in jo širila na druge oz. sem skozi njiju neugodno vplivala na druge. + se pri tem izgovarjala, da drugi napetosti potlačujejo ali jih prikrivajo s prisiljeno pozitivnostjo, kar precej spominja na zanikanje. Zavedam se, da noben izmed opisanih načinov ni praktičen in navsezadnje ni sprejemljiv. Zanikanje, potlačevanje in prisiljena pozitivnost sicer resda pometajo probleme pod preprogo, izpostavljanje skupnih problemov skozi tečnobo in slabovoljnost pa ni nič boljše, ker druge zaradi neprimernega načina motivira k temu, da jih zanikajo, potlačijo, prikrijejo… Isti šmoren…  Ko bom v bodoče torej zaznala, da želim probleme posredno ali neposredno izpostavit ''s pomočjo'' tečnobe in slabovoljnosti, bom naredila nekaj dihov in se stabilizirala kot fizično. Potem bom poiskala primernejši način izpostavljanja problema, ki se očitno začne s komunikacijo ''JAZ vidim to in to kot moteče, mislim, da bi se dalo narediti to in to, kaj praviš ti?''






ponedeljek, 07. marec 2016

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 9

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma graditi ''en tak čemeren karakter'' oz. natančneje rečeno čemerno osebnost, ki pri meni prevladuje – vsaj v družinskem / sorodstvenem krogu. Vidim, da sama ne maram prisotnosti te osebnosti pri drugih in da je drugim (in delno meni) odveč/nadležno, kadar zapadem v njo in delujem skozi njo sama. Zavedam se, da sem jo gradila skozi trenutke in da jo lahko odstranim s pomočjo trenutkov v katerih se odločim, da se ji ne bom podrejala/prepuščala. Zato se v trenutku, ko opazim, da obstajam v nestrpnosti ali se pritožujem ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Spomnim se, da brišem nestrpnost iz sebe postopoma in da vsak trenutek stabilnosti šteje pri spreminjanju navade v zdravorazumsko. Če je reakcija močna in je ne morem zaustavit zlahka, prisluhnem lastnim izgovorim, jih zapišem in jih predelam skozi samo-korekcijski postopek (kot to počnem tukaj).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da z obstojem v čemernosti nekaj pridobivam. Zdaj razumem, da je bilo vse kar sem pridobivala negativno nabita energija za obstoj mojega miselno-čustvenega sistema, kar pravzaprav pomeni, da nisem ničesar pridobivala, ampak sem izgubljala. - Voljo, odprtost, naravnanost na rešitve & na potenciale in tako naprej. Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da mi bo čemernost nekako koristila – se ustavim in se stabiliziram s pomočjo dihanja. Spomnim se, da mi čemernost mogoče v danem trenutku pomaga doseči neko točko, ki jo moj miselno-čustveni sistem egoistično definira kot pozitivno, ampak da se ta poteza potem pridruži drugim podobnim; skupaj s katerimi bi na dolgi rok samo ojačala čemeren karakter…. Ki pa prispeva k samo-destrukciji. Torej se v takšnem trenutku osredotočim na samo čemernost – samo toliko, da se spomnim njenega nesmisla in jo ustavim v zavedanju, da z njo ničesar ne pridobivam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navaditi se obstoja v čemernosti. Zavedam se, da sem to navado gradila skozi mnoga leta – približno tako kot se gradi kapnik - kapljo po kapljo, sem jaz plastila trenutke obstoja v čemernosti, ki se je nalagala, večala, postajala vedno bolj avtomatiziran odziv na rezne situacije in se je spremenila v navado. Znotraj tega si odpustim tudi prepričanje, da bom morala čemernost – ki jo šele zdaj jasno vidim kot oviro (ki sem si jo postavila sama) odpravljati postopoma / ''brusiti'' in da si NISEM dopustila verjeti v to, da lahko ''kapnik čemernosti'' preprosto razbijem. Zavedam se, kako pomembno je, da si s spreminjanjem svojega načina razmišljanja odprem možnosti za hitrejše okrevanje, preoblikovanje, odstranjevanje te navade čemernosti. Ni se mi potrebno samo-kaznovati s pretirano postopnostjo odstranjevanja te nepotrebne navade, ker sem se kaznovala že z njenim pridobivanjem…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila karakter čemernosti povezati s karakterjem šaljivca z namenom, da bi čemernost lažje opravičila in jo nadaljevala. Še dobro se spomnim kako sem začela v krogu družine kvasit šale v grumpy (godrnjavem) načinu. Bile so precej zabavne z veliko črnega humorja in so prepričljivo preusmerjale pozornost iz problema – moje rastoče čemernosti. Ta zadeva deluje kar nekaj let… Opazovala sem jo še pri enem drugem osebku. Delno se zelo dobro zavedaš kaj delaš… Postopoma zadeve stopnjuješ / intenziviraš  – da ohranijo isti učinek razvedrila, čeprav veš, da boš slej ali prej prestopil mejo, da domači tega ''izmakljivega humorja'' več ne bodo tolerirali in da bo poknilo. Meni je poknilo v drugo smer – postala sem resno čemerna – čemerno resna. Vsaj v družinskem krogu. Posebej v prisotnosti mame. -- Ko opazim, da čemernost branim s plastjo resnosti (posebej v prisotnosti mame) -- se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Vidim, da je tudi resnost samo blokada s katero prikrivam svojo ranljivost in s tem živost… Ne dopustim si več uporabljati resnosti kot ščita pred soočenjem s svojo čemernostjo – ne glede na to ali si jo predočim sama ali to storijo drugi (mama).   


petek, 04. marec 2016

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 8





Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z ogorčenjem reagirat na buddy-jev predlog ''začni razmišljat tudi kako lahko ob skrbi za babico uživaš; zdaj se sliši nemogoče, ker tega nikoli nisi videla kot nekaj možnega''. Zavedam se, da je skrb za dementnega človeka konkreten napor, ki pa si ga lahko s preobrazbo razmišljanja pošteno omilim in ga vsaj na trenutke dejansko spremenim v užitek. ''Smešno'', kako so se mi v trenutku, ko mi je buddy to predlagal soglasno odprli vsi obrambni mehanizmi v smislu ogorčenosti: kako si sploh drzne kaj takega omenit (kreten), naj se spravi vsaj teden dni skrbet za dementnega človeka, preden naklada dalje – da bo videl kaka jeba je to itd.
Skozi tole pisanje pa se soočam z dejstvom, da če si užitka ob skrbi za dementno babico ne dopustim videt kot mogočega, ga tudi ne bom imela priložnosti doživljat… In sem hvaležna za predlog, ki se mi je takrat (ko sem bila v čustveni reakciji) zdel banalen in bolan.
Poznam ljudi, ki skrbijo za dementne ljudi in jih lahko opišem z besedami v naslovu in poznam zelo vedro osebo, ki je občasno skrbela za mojo drugo dementno+++ babico. Njena pojava je bila užitek. Moja pojava pa je moja izbira. In moja izbira je vzor te vedre osebe. (Morda bi se morala pogovoriti z njo.)
Odslej si bom večkrat dopustila uživat v skrbi za babico. Danes sem že imela en tak moment – ko sem ji prilagodila bergle na primernejšo višino. Za bolj zahtevne preobrate pa imam VEDNO na voljo samo-odpuščanje. In VEDNO je bolje preživljat trenutke v samo-odpuščanju – odstiranju novih priložnosti, kot v blodnjah v katerih kopičim eksplozivna čustva…

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila v celoti dojet, da če si ne dopustim praktičnega razmišljanja glede specifične zadeve (npr. skrb za babico je lahko tudi užitek), posledično ne morem manifestirat praktičnih izidov / rešitev glede te zadeve. Ko opazim, da o neki zadevi ali situaciji razmišljam v povsem negativni, pesimistični luči ali obstajam kot sarkastična misel ''iz te situacije se nimam za naučit ničesar (zato bi bolje, če sploh ne bi obstajala)'' – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. FOKUS – POKUS in preusmerim svojo pozornost na iskanje tega, kar se lahko naučim iz dane situacije / glede določene zadeve – ne glede kako bedna / banalna / nepotrebna se zdi mojemu umu. FOKUS – POKUS :)

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila vsake točke v kateri reagiram v povezavi z babico pretvoriti v rešitev. S strani buddya je padel predlog ''recimo zdaj ti je tečno, ker je fizično naporno premikat babico recimo, glej na to kot na telovadbo, ki ti koristi, bodi med tem pozorna na to, kako uporabljat svoje telo, da se čim manj utrujaš''. Zaradi tega predloga lažje vidim kako zelo pomembna je perspektiva iz katere gledam na dane situacije (z babico). Kot glavni problem vidim – spomnit se na te praktične predloge, ki jih dobim od buddya oz. spomnit se na usmeritve, ki si jih zastavim tekom samo-korekcij… Očitno je čas, da si izdelam zapestnico, ki bo imela možnost menjavanja besed kot so na primer: fokus, rešitev, stabilnost… in me dnevno večkrat ''spravila k sebi'' oz. me spomnila, da navajeno obnašanje ni edino možno in najbolj praktično, ki obstaja… Ta vikend grem v nabavo. 

torek, 01. marec 2016

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 7

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila samo-korekcij, ki sem jih v preteklosti izpisala v kar lepem številu blogov (skupaj z nadaljevalnimi blogi pod naslovi Babica, kaj še delaš tu… &  Dementne dogodivščine) potem v popolnosti vnesti v prakso; zaradi česar sem pokasirala ''revenge of the ego'' – reakcije so prišle nazaj še bolj očitne. Zavedam se, da si z izpisovanjem sicer osvetlim marsikateri vidik lastnih reakcij na babico / demenco, in si tako razširim razumevanje svojih izbruhov, kakor tudi njene bolezni, vendar vse to ne zadošča, če ne prevzamem samo-direkcije v obliki odziva skozi dejanja, ko pride do ključnih trenutkov. Samo-direkcija pa je v tem odnosu ne glede na vsebino/detajle vedno ista – babica si ne zapolni kaj je delala minuto nazaj… česar se ne spomni, ''se ni zgodilo'', jaz pa moram to sprejet, prebavit, pospravit – četudi je ona trmasta, flegma in osorna. In ker v tem odnosu včasih ni več nobene možnosti za zdravo-razumsko komunikacijo, mi preostane edino dihanje. In k temu se zavezujem – k uporabi dihanja ob njeni prisotnosti.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si nisem dopustila skrbi za dementno babico v polnosti prestrukturirati v vajo potrpežljivosti. Zavedam se, da je to odlična priložnost za potenciranje lastne potrpežljivosti – kajti če mi uspe v stabilnosti preživljati čas z njo, ki zahteva / potrebuje zelo konkretno dozo potrpežljivosti in nekoga, ki je sposoben prebavit skrajno nelogične izjave & izredno močne čustvene sprožilce ''najosebnejše narave'', potem bom zlahka obvladovala podobne situacije tudi v večini drugih odnosov. Hkrati vidim, da je to prestrukturiranje v vajo iz potrpežljivosti najboljše tudi za njo, saj ji s svojo prizemljenostjo lahko pomagam umiriti / omiliti njen blodnjav miselno-čustveni sistem, namesto da jo po nepotrebnem še dodatno vznemirjam. Odpovedujem se torej vlogi žrtve v situaciji ''skrb za dementno babico'' in se odločam za vlogo praktikantke potrpežljivosti. V to sodi tudi preverjanje babičine odzivnosti in/ali razumevanja namesto avtomatskega obsojanja. Po domače – spraševanje namesto očitanja. Pa brez pričakovanj odgovorov seveda…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila videnje babice kot bitja s potencialom izven tega telesa / inkarnacije / njenega sedanjega življenja dojemati in povezovati z besedama težko (predstavljivo) in abstraktno. Zavedam se, da dokler svoje videnje babice omejujem na to inkarnacijo, ne morem v njej več videt nobenega potenciala, ampak samo še upad in preživljanje posledic – zaradi česar jo potem začenjam sodit kot nevredno (moje) pozornosti…  V njenih čevljih? – želja po smrti, po koncu telesnih bolečin, po koncu neprestanega kaosa in po koncu izgubljanja sebe (samo-zaupanja). Kaj lahko naredi glede tega? Samo čaka na ''naraven'' izhod iz tega telesa in čisto popolnoma nič drugega. V času tega čakanja potrebuje pomoč in pozornost, ki si je sama ni več sposobna dati – to je dejstvo. In tudi meni lažje dajati pomoč in pozornost, če neham povezavo besed babica<>potencial gledati skozi filtre ironije, sarkazma in ogorčenja & prepričanja, da je za vedno zgubljena. Vidim se, kako sem zadrževala to samo-omejitev in se je oklepala; čas je, da jo spustim in si naglas povem. Babica oz. bitje, s katerim obstajam v odnosu kot vnukinja ima izven telesa v katerem se nahaja v tej inkarnaciji potencial, ki se mi bo razkril kasneje v času. Zaradi tega še ne rabim počutit prikrajšane / ogoljufane… Raje pogledam bistveno v sebi in videla ga bom tudi v njej. Ne, ne vem kako… vem pa da je smiselno.