sreda, 21. december 2011

KOMUNIKACIJA – ČLOVEK : ČLOVEK (2/5)

Komunikacija med ljudmi je najbolj učinkovita, kadar ljudje komuniciramo v enakem času in enakem prostoru. Takrat delimo informacije iz vseh petih zaznavnih področij. Lahko se so-gledamo, so-gibljemo, so-poslušamo, so-okušamo, so-vonjamo. ''So'' pomeni, da komunikacija izmenično poteka v obeh smereh; nekdo daje, drug prejema.

Včasih smo iz najrazličnejši razlogov omejeni na katerem izmed petih zaznavnih področij, kar pomeni, da je komunikacija oslabljena.
Sama sem se poigrala z ekstremnimi primeri; ko je komunikacija med dvema osebama omejena samo na eno (ali največ dve) zaznavni področji.
NAMEN: povečati zavedanje o možnostih komunikacije, ki nam jih (v najslabših primerih) nudi naše človeško telo.
Šele z zavedanjem lastne komunikacije lahko le-to izboljšamo…

  1. KOMUNIKACIJA PREKO VIDNIH ZAZNAV
Torej preko podob.
    • Kadar so podobe gibljive, že sovpadajo z gibalnimi zaznavami. Predstavljaj si, da imaš onemogočene zaznave zvoka, okusa in vonja (npr.: imaš zamaške za ušesa in ker si prehlajen, ne vonjaš in tudi okus se je potuhnil). Jaz, ki želim s tabo komunicirati, imam enake pogoje. Kaj nama ostane? Informacije pridobivava preko gibljivih podob drug drugega. Pridobivanje informacij lahko poteka neposredno – nahajava se v enakem času / prostoru (osebna komunikacija), ali posredno – nahajava se v različnem času / prostoru (komunikacija preko videa). Preko česa konkretno se sporazumevava? Preko govorice telesa in obrazne mimike. Igrava se lahko pantomimo :D
    • Kadar so podobe negibljive - fiksne, statične, mirujoče, jim pravimo fotografije slike, kipi... Komunikacija s fotografijo :D ? Kadar imaš pred seboj določeno fotografijo, se ti porajajo različne misli in občutki, ki jih projiciraš na fotografijo, medtem, ko te ona nagovarja s svojo vsebino, barvo in obliko. Tudi to je oblika komunikacije. In to celo z neživim predmetom!.. ki pa je še kako živ v tvojih mislih in občutkih…

  1. KOMUNIKACIJA PREKO GIBALNIH ZAZNAV
Torej samo preko gibanja. Predstavljaj si ( = uporabi domišljijo, da najdeš sebi ustrezne razloge), da ne zaznavaš ničesar drugega kot gibanja. Jaz, ki želim s tabo komunicirati, imam enake pogoje. Kaj nama ostane? Ne vidiva, ne slišiva, ne vonjava, ne okušava. Lahko pa se premikava: oddaljujeva ali približujeva in lahko se dotikava.

  1. KOMUNIKACIJA PREKO ZVOKOVNIH ZAZNAV
Torej komunikacija preko besed in zvoka.
    • Besedno komunikacijo lahko izvajava preko govorjenih ali pisanih besed.
Tako pri govorjeni, kakor tudi pri pisani besedi lahko komunicirava neposredno - nahajava se v enakem času / prostoru - osebna komunikacija, ali posredno - nahajava se v različnem času / prostoru.
-Neposredna komunikacija preko govorjenih besed: monolog – komuniciranje s samim sabo, dialog – komuniciranje z drugo osebo, skupinska debata oz. pogovor – komuniciranje z več osebami.
-Posredna komunikacija preko govorjenih besed – vmesnik so lahko različne avdio naprave: telefon, računalniški avdio programi…
-Neposredna komunikacija preko pisanih besed je uporabna takrat, ko so osebe, ki komunicirajo blizu skupaj, in bi bil zvok govorjenih besed moteč.
Praktična pa je tudi v primeru komunikacije z ali med gluho/nemimi ljudmi.
      - Posredna komunikacija preko pisanih besed – vmesnik so lahko: pisma, 
      najrazličnejša sporočila v elektronski obliki… Ta oblika komunikacije je praktična, kadar      
      nimamo na voljo drugega, ker omogoča različne interpretacije.
    • Medčloveška komunikacija s pomočjo zvoka in brez besed? Je sporočilo, ki ga lahko proizvedejo človeški govorni organi ali pripomoček za igranje glasbe…

  1. KOMUNIKACIJA PREKO OKUŠEVALNIH ZAZNAV
Torej komunikacija preko okusa.
Spomnimo se kaj ljudje okušamo: sladko, slano, kislo grenko.
Predstavljaj si, da imaš onemogočene zaznave vida, zvoka in vonja (npr.: si slep in gluh in ker si prehlajen, ne vonjaš), zraven tega pa si še gibalno omejen. Jaz, ki želim s tabo komunicirati, imam enake pogoje. Kaj nama ostane? Komuniciranje preko omejenega gibanja in organa, ki zaznava okus – jezika. Drug drugega lahko pogojno tipava in liževa. Oblika komunikacije, ki se lahko preobrazi v seks.

  1. KOMUNIKACIJA PREKO VONJALNIH ZAZNAV
Torej komunikacija preko vonja.
Vonjev ljudje nismo s poimenovanji razdelili na tak način kot okusov… v osnovi nam nekaj ali diši ali smrdi ali pa ima svoj specifičen vonj.
Predstavljaj si, da imaš onemogočene zaznave vida, zvoka in okusa (npr.: si slep in gluh in imaš poškodovan jezik). Jaz, ki želim s tabo komunicirati, imam enake pogoje. Kaj nama ostane?


Jaz sem se odločila komunikacijo predelat z vidika petih zaznav, ki nam jih nudi naše človeško telo.
Naknadno sem našla še tale videokaterega ogled nadvse priporočam:

ponedeljek, 12. december 2011

UM KOT ORODJE PRI PROCESU SAMOREALIZACIJE

ZAVESTNI UM
-Misli drvijo po glavi, se prelivajo v druge, preskakujejo, poskakujejo, se nenehno menjavajo… nesmiselno je ustavljat vsako misel, ampak je bolj praktično predihat ta direndaj in misli usmerit v fizično: tu/zdaj hodim po hodniku, tu/zdaj si pripravljam kavo, tu/zdaj se umivam…
-Misli se pojavljajo na različnih predelih glave zaradi strukture resonance.
-Nima smisla pisat o vseh mislih na zavedni ravni, ker so posledica podzavestnega in nezavednega uma, kjer se nahajajo korenine vzrokov nestabilnosti.
-Namen je upočasnit šviganje misli v glavi.

PODZAVESTNI UM
-Podzavestni um se kaže preko reakcij v obliki čustev in občutkov, ki tvorijo notranje konverzacije / backchat.
-Predstavlja osnovno platformo osebnosti; okvirje vseh različnih osebnostni / vlog, ki jih posameznik združuje v sebi.
-Osebnosti / vloge so sestavljene tako iz misli, kot tudi iz energijskih reakcij nastalih na podlagi čustev in občutkov.
-Misli v obliki backchata so v podzavestnem umu bolj specifične, bolj definirane (medtem, ko so v zavestnem umu precej neorganizirane).
-Primerja s preteklostjo in na podlagi tega presoja kar se odraža kot notranja konverzacija.

NEZAVEDNI UM
-Nezavedni um se kaže preko nenadnih sprememb fizičnega obnašanja.
-Nepoznano takoj poveže z že znanim iz osebne preteklosti, to pošlje v podzavestni um, kjer se lahko začne backchat z značilnostmi strahu, jeze in ogroženosti, nakar se pojavijo fizične reakcije: oteženo dihanje, telo postane težko, zategnjeno, telo se postavi v obrambno pozo…


Vsaka posamezna osebna izkušnja je aktivirana z mislimi (iz vseh treh umov), ki temeljijo na parih od bitja ločenih, zunanjih opazkah.!. Tako gradimo svoj notranji svet, ki bazira na energiji misli in se omejujemo v izkušnji življenja v fizični realnosti. V procesu spoznavanja zavestnega, podzavestnega in nezavednega uma začnemo dojemati, kako se vse naše nove izkušnje vežejo na osebne pretekle izkušnje, ki jih še nismo razčistili pri sebi. In dokler jih ne bomo, bo naša preteklost pogojevala / nadzorovala našo prihodnost; problemi se nam bodo ponavljali, nadgrajevali, preoblačili v različice. Te plasti nepredelanih izkušenj se nalagajo v fizično telo kot letnice pri drevesu in gradijo našo osebnost temelječo na tri nivojskem umu.

V vsaki situaciji imamo na voljo možnost, da se zaradi strahu doživetega v preteklosti avtomatsko postavimo v obrambno / varovalno držo ali pa da ta strah raziščemo, predelamo in si ga odpustimo. Potek samokorekcijskega procesa je odvisen od tega, kolikor je umsko-zavestni sistem posameznika vgrajen v posameznikovo fizično telo. Nekateri lahko zavestni in podzavestni um predelujejo hkrati, drugim bolj ustreza, da najprej predelajo samo zavestni um, spet drugi predelujejo vse tri nivoje uma sočasno - odvisno od življenjskih izkušenj, od tega, kako intenzivno je posameznik sodeloval v energijskih sferah.

-PROCES SAMOKOREKCIJE / ZAVESTNI UM
 Ko se zavemo svojega strahu, ga najprej predihamo, ustavimo misli, se stabiliziramo v fizičnem (sprostimo fizično telo).
- PROCES SAMOKOREKCIJE / PODZAVESTNIUM
Začnemo opazovati, kakšne energijske reakcije nas vodijo / usmerjajo. Predelamo jih s pomočjo pisanja o konkretni doživeti situaciji in samoodpuščanja. V naslednji podobni situaciji ne sledimo več staremu nepraktičnemu vzorcu, ampak uporabimo samokorekcijo v praksi.
- PROCES SAMOKOREKCIJE / NEZAVEDNI UM
Preverimo fizično stanje: neobičajne fizične geste, fizične bolečine in poiščemo vzrok za njih (v veliko pomoč nam bo strukturna resonanca).

Desteni I Process nas premika k temu, da predelujemo / čistimo vse tri nivoje uma hkrati!







petek, 09. december 2011

Moje ime je Duška

Ali kaj pomeni?
Ali na kaj asociira?

Včasih mi rečejo, da sem prava dušica. Ampak to smo včasih vsi...

V posebno veselje jim je, ko se vsake toliko spomnijo izustit stavek: ''Duška, daj si duška!''.
Zdajle si ga bom dala :D


dušek -ška m (u)

1. star. požirek: po prvem dušku je nehal
piti / pije v dolgih duških

2. zastar. vdih: z globokimi duški je
vdihaval hladni jutranji zrak // zrak,
sapa: na stopnicah se je ustavljala in
zajemala dušek; v prsih mu je vrelo, ni
mogel do duška

3. zastar. odprtina, luknja za zračenje; 
dušnik: dušek v hlevu // luknja, preduh:
voda je iskala le duška, da se razlije po
dolini / sod nima duška, odbij mu veho

• ekspr. dati duška svoji jezi, veselju
sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; izpiti,
izprazniti kozarec na dušek, v dušku ne
da bi se vmes oddahnil; prebrati roman na
dušek zelo hitro; star. preklinja na vse
duške zelo, hudo


Kako se pa tebi reče?

četrtek, 08. december 2011

KOMUNIKACIJA - V OKVIRIH (1/5)

Želela sem napisati članek o komunikaciji… predvsem o besedni komunikaciji med ljudmi, pa se mi kar odpira na vse strani.
Članek o komunikaciji med ljudmi je torej moje osnovno izhodišče.
Najprej pa ga umeščam v pogojne okvirje:
-          živa narava,
-          osnovne življenjske potrebe,
-          načini komunikacije
 in ga nato razširjam na:
-    komunikacija človek : človek,
-    komunikacija človek : žival,
-    komunikacija človek : rastlina.

ZEMELJSKA BITJA - ŽIVA NARAVA SPOSOBNA DIHANJA IN KOMUNICIRANJA:
  1. LJUDJE
  2. ŽIVALI
  3. RASTLINE

OSNOVNE POTREBE, KI ŽIVI NARAVI OMOGOČAJO ŽIVLJENJE – IZRAŽANJE – KOMUNIKACIJO:
  1. ČAS
  2. KRAJ / PROSTOR
  3. VARNOST / NEOGROŽENOST
  4. ZRAK
  5. VODA
  6. HRANA

KOMUNIKACIJA MED ŽIVO NARAVO LAHKO POTEKA PREKO:
  1. ZAZNAV VIDA
  2. ZAZNAV GIBANJA
  3. ZAZNAV ZVOKA
  4. ZAZNAV OKUSA
  5. ZAZNAV VONJA

četrtek, 01. december 2011

KAJ SE JE ZGODILO Z MOJIMI OTROŠKIMI SANJAMI? – SAMOODPUŠČANJE

V prejšnji objavi najdeš zgodbo, katere nadaljevanje se pričenja tukaj.

1.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da imam svobodno izbiro glede svojih odločitev v življenju / glede svoje ''življenjske poti'', brez da bi se zavedala, da so moje odločitve pogojene z matrico v kateri obstajam kot otrok in kot človek.

2.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila definirati sebe v otoških letih kot risarko (likovnico), ker sem ta vzorec ujela in posnemala po svojem očetu.

3.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila vse pojme/področja povezane z ''likovnim'' soditi kot boljše od drugih pojmov/področij.

4.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila mišljenje in občutke nezaupanja do same sebe v primerih, ko je bilo v vprašanju moje izobraževanje izven ''varnega zavetja'' in udobja doma in družine.

5.        Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila delo za minimalno plačilo in sem si s tem pokazala koliko se ne-cenim kot delavko.

6.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila misli in občutke, da sem sposobna kvalitetno opravljat samo delo za katerega sem se izobraževala v našem šolskem sistemu – torej delo aranžerke.

7.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila mišljenje, da bom v likovni stroki z lahkoto našla delovno mesto, ki me bo izpolnjevalo in mi hkrati omogočalo gladko preživljanje.

8.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila omejevanje svojega izobraževanja na predvsem materin jezik, ker sem verjela, da nisem talentirana za jezike in da jih v svojem življenju tako ali tako ne bom potrebovala in da jih ne bom potrebovala pri zaposlitvi.

9.       Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila mnenja in sodbe drugih pogosto vrednotit kot pomembnejša od svojih, kar je imelo negativne posledice za moje samoizražanje.

10.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila ustvarjat lastne filme o mislih drugih, namesto, da bi druge vprašala po njihovih mislih.

11.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila svoj ''izbran'' študij razcepit na všečen / uporabni /likovni in na nevšečen / nepotreben / pedagoški del.

12.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila študij in diplomo jemati tako zlahka, namesto da bi ta čas kar se da najbolje izkoristila za osamosvojitev na vseh področjih.

13.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila osnovne informacije o diplomski nalogi poiskat komaj takrat, ko bi jo lahko začela že izdelovat.

14.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila druge okrog sebe sodit kot ''tečne delavce'' in verjet, da so si za svoj položaj krivi predvsem sami, namesto da bi dojela, da je glavni problem zaposlovalni in delovni sistem, ki ga podpiramo vsi ljudje (naše države in širše).

15.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dovolila sanjat o svojem idealnem delovnem mestu, ki nekje čaka na mene, namesto da bi si ga sproti gradila.

16.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila sebe kot aranžerko omejevat na svojo bližnjo okolico, namesto, da bi se pozanimala kako je z delovnim mestom aranžerjev po ostali Sloveniji in bližnji tujini.

17.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila sebe vrednotit majn kot samostojno likovno umetnico (ki se lahko preživlja s svojim izražanjem).

18.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila za probleme krivit druge – državo/svet in starša tudi v primerih, kjer bi s svojo voljo lahko ukrepala in pomagala rešit situacijo.

19.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila podrejanje drugim, namesto da bi na prvo mesto postavila svoje samoizražanje.

20.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila oz. podaljševala lastno finančno vzdrževanje s strani staršev in države, s čimer sem si onemogočala tako prevzem odgovornosti nase kot tudi povrnitev moči nad sabo.

21.   Moja starša sta me vzgajala z najboljšim –prevzetimi- nameni, zato jima odpuščam spodrsljaje in svojo vzgojo oz. preprogramiranje svojega načina razmišljanja in čustvovanja prevzemam nase.

22.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila iskanje ''rešitev'', ki niso temeljile na zdravo-razumskem razmišljanju.

23.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila delovati zaradi pritiskov, zaradi sprejemanja in tolerance s strani drugih, namesto, da bi delovala zaradi samoizražanja / samopodpore.

24.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila čustva jeze in razočaranja, ko sem se zavedla razlike med plačanim in volonterskim pripravništvom.

25.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila, da se nisem samoiniciativno informirala kaj sledi diplomi; ali takojšnja zaposlitev ali še kakšne dodatne kvalifikacije.

26.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila motivacijo za pripravništvo iskat izven sebe – v svoji mentorici, ki sem jo videla kot večvredno od sebe, s čimer sem si onemogočala doslednejše samoizražanje.

27.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila tekom pripravništva krivit fakulteto za nezadostno predajo študijski smeri primernega znanja, namesto, da bi se posvetila samoiniciativnemu študiju in delovanju potrebnemu za dosledno izvajanje svojega poklica.

28.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila zavlačevanje lastnega ozaveščanja, da bom morala zraven likovnega področja svoj čas posvečati tudi pedagoškemu in birokratskemu področju.

29.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila zanašanje na to, da mi bo službo našel ZRSZ, oz. da me bodo rešile veze in poznanstva, namesto, da bi stvari vzela v svoje roke in si s svojo ustvarjalnostjo poskušala sama priskrbeti delovno mesto.

30.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila vztrajanje pri svojih otroških sanjah, kljub zavedanju, da v naši državi niso izvedljive in da se za prehod preko državnih mej še ne počutim dovolj zrelo.

31.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila mnenje, da mi v naši državi preostane samo delovno mesto učiteljice in mnenja in občutke, da se bom morala za njega borit.

32.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila sodit poklic ''učiteljica likovne vzgoje'' kot negativnega/pozitivnega.

33.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila učence motivirane za pridobivanje znanja ali pa vsaj nevtralne sodit kot večvredne od tistih, ki niso motivirani za pridobivanje znanja, brez da bi upoštevala značilnosti njihove matrice.

34.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila t.i. problematične/moteče učence sodit kot nadlogo, namesto kot ogledalo – pokazatelje problemov.

35.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila pridobivanje praktičnega znanja sodit kot užitek / večvredno in šolske sestanke sodit kot težke / manjvredne. Skozi te zadeve bom v nadaljnem učinkovito dihala!

36.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila gojiti upanje o manj številčnih razredih in o finančni podpori pouka LVZ s strani šol, s čimer sem si onemogočala osredotočanje na delo v dejanskih razmerah, ki so trenutno na voljo.

37.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila misli in občutke, da učiteljevanje človeka iztroši.

38.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila lastno miselno in čustveno omejevanje , zaradi česar sem si onemogočala: izpolnitev svojih otroških sanj, finančno osamosvojitev, delovanje v vlogi učiteljice likovne vzgoje.

39.   Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila mišljenje in čutenje, da je poučevanje likovne vzgoje verjetno edino delo, s katerim si lahko zagotovim denar potreben za življenje.