torek, 21. februar 2012

TRŽENJE / PRODAJANJE skozi moje oči

Ta izhodiščna točka je prišla na dan, ko me je Valentin povabil na predavanje o trženju organske kave in podobnih izdelkov. Kljub temu, da se mi je zadeva teoretično zdela dokaj smiselna, sem začutila velik odpor ob razmišljanju, kako bi jo naj prenesla v prakso.

Jaz kot ne/trgovec
Nikoli se nisem videla v vlogi prodajalca. Nekajkrat sem sicer prodajala različne stvari, ampak si prodaje nisem predstavljala kot moje izbire za pridobivanje rednega dohodka.
Dolgo sem naivno upala, da se bom lahko preživljala s svojimi likovnimi izdelki, ki jih bo tržil nekdo, ki ima primeren karakter in je primerno usposobljen.
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila sebe soditi kot osebo, ki nima primernega karakterja za prodajo izdelkov. S tem sem si zapirala enega izmed najbolj množičnih načinov pridobivanja prihodka.

Trgovci / vsiljivci
Veliko trgovcev / prodajalcev v svojem življenju sem doživljala / jih doživljam kot vsiljivce. Njihov cilj je prodaja, njihovi pristopi pa znajo biti tudi agresivni. Obrazni izraz ni več prav njihov, ampak je prirejena / prevzeta maska namenjena prodaji / dobičku. V zameno za prodano blago so pripravljeni lagati in nakladati o vsem mogočem. Delujejo umetno, plastično in avtomatično.
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila vsiljevanje s strani trgovcev, namesto da bi jih ustavila s primerno obrazložitvijo.
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila razmišljanje, da me bodo ljudje nujno doživljali kot vsiljivko kadarkoli se pojavim v vlogi prodajalke. 

Prepričljivost trgovca
Nekateri trgovci znajo biti tako prepričljivi in zabavni, da njihov izdelek kupiš četudi ga ne potrebuješ. V kategoriji ''ne potrebujem'' so ti sposobni prodati od praktično uporabnih stvari, ki jih boš mogoče enkrat vendarle potreboval, do najhujšega kiča. Včasih več ne vem ali imam pred sabo trgovca, igralca ali psihologa…
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila nekatere trgovce soditi kot večvredne od sebe zaradi njihove prepričljivosti, s čimer sem si onemogočala lastno prepričljivost.
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila mnenje, da sama ne morem biti dovolj prepričljiva prodajalka. Namesto tega bi lahko na primer poiskala izdelek, ki se mi že sam po sebi zdi prepričljiv in bi mi ga bilo posledično tudi lažje prodati. 

Vzorci o (samo)prodaji
Po moji logiki je lahko trgovec nekdo, ki ima primeren karakter in je primerno usposobljen… 
Spremljam Valentina na njegovi poti in opazujem njegovo ''lahkotnost'' prilagajanja oz. pogum za preizkušanje novih stvari / projektov / novih načinov zaslužka. In se čudim. Odrasel je v družini, kjer so gojili družinski posel. In ga naučili, da se ga po potrebi tudi preusmeri v drugega.
Kakšne vzorce sem pridobila jaz? Treba je hodit po čim bolj sigurni poti, tveganje je odvečno.
Odpuščam si, da sem sprejela in si dopustila iz (bližnjega) okolja prevzeti nepraktične vzorce razmišljanja in čutenja, ki se nanašajo na trženje in prodajo. Odpustitev teh vzorcev mi bo odprla nove možnosti zaslužka. 

četrtek, 16. februar 2012

Konkurenca med ženskami / cena ugajanja

Nikoli mi ni bilo jasno kaj je s to konkurenco med nami puncami / ženskami.

Osnovna šola: grupa popularnih punc, ki so bile fantom vedno vščečne in ostala večina, ki smo bile všečne / dobre za družbo komaj takrat, ko popularne (luštne, seksi, glasne / pogumne) niso bile prisotne.

Srednja šola: morem bit suha, dolgolasa, naličena, seksi oblečena… če sploh želim konkurirat.

Faks: moje najboljše kolegice pobirajo moje simpatije in z njimi začenjajo razmerja.

Jaz pa se čudim kako jim naj konkuriram, ko pa so že po svojem naravnem izgledu vizualno dosti lepše grajene od mene. V osnovi imamo vsi približno isto predstavo kakšna zgleda seksi ženska. Nekatere dobijo ustrezno telo in obraz, druge ga ne – kje je tu ferplay?

Sem vprašala mojega bivšega učitelja ''za osebno rast'' – kaj je s to konkurenco med ženskami. In mi je odgovoril – vsaka ima pač svoje adute. Kakorkoli…

Postopoma sem se naučila trikov kako do seksi izgleda in sem jih bolj ali manj tudi prakticirala. Ni mi pa bilo jasno, zakaj je večina pripomočkov za seksi videz dizajnirana tako, da se v njih ne morem počutit sproščeno, ampak dostikrat neudobno…

In sem jih nehala prakticirat. V večini. In če se zgodi, da se moje razmerje z zdajšnjim fantom zaključi, se ne bom posluževala (srednješolskih) trikov za seksi izgled, da bi se znašla v novem razmerju, ki bi mi nudilo sex.

Nočem bit želena zaradi prirejene zunanje podobe, ki mi ne nudi fizičnega udobja in sproščenosti. Želim si biti želena in hkrati sproščena v svojem telesu in njegovi podobi.

Zakaj bi se sploh trudila ugajat ljudem, katerim moj seksi zunanji izgled pomeni več kot moja sproščenost v izgledu, ki podpira moje telo?

Vsake toliko se moram opomnit na to, ko me hoče prevzet ljubosumje zaradi stereotipno seksi bejb / prezentacij; tudi sama sem si dolgo let bolj ali manj dopuščala slediti tem grupno sprejetim stereotipom.
Sicer pa mi moje telo samo odgovarja v kakšni opravi se počuti sproščeno. In zdrava pamet mu sledi.

petek, 10. februar 2012

OTROŠKE LAŽI

Postaja mi jasno, zakaj so (me) otroci / učenci sposobni gledati v oči in (mi) lagati. - Posredujejo / zrcalijo to, kar dobivajo od sveta v katerem živimo.

Če njihove laži vzamem osebno, (si) škodim. Zaupanje na podlagi njihovih besed me lahko stane delovnega mesta.
Preverjanje resničnosti njihovih besed me stane časa, ki bi ga sicer (naj) namenila obravnavi predpisanega znanja.
Ampak otroci mi / nam sami sporočajo, da so najprej potrebni pozornosti v obliki preverjanja njihovih besed in da postaja predpisano znanje sekundarno oz. da bi ga bilo potrebno preoblikovati v bolj smiselno in bolj življenjsko obliko. 

torek, 07. februar 2012

Jaz kot ''premalo navdušena'' zaposlena / iskalka zaposlitve

Prišla sem do svojega (uradno) prvega delovnega mesta.
Ljudje ''so veseli zame'' in se čudijo, zakaj sama ne pokažem večjega navdušenja…

Nekaj razlogov sem opisala že v objavi Kaj se je zgodilo z mojimi otroškimi sanjami. http://duskamaglica.blogspot.com/2011_11_01_archive.html

Tako, da bom v nadaljevanju pisala iz izhodišča ''premalo navdušenega'' zaposlenega / iskalca zaposlitve.
Upala sem na to, da se bom zaposlila v šoli v bližini svojega doma, a so ti načrti propadli zato, ker ima nekdo boljše veze&poznanstva kot jaz. Ne obsojam tega človeka, ker sem tudi sama bila prisiljena in bom prisiljena uporabit veze&poznanstva za zaposlitev v svojem poklicu.
Dejstvo pa je, da sistem ''veze&poznanstva'' podpira neenakrovrednost pri iskanju zaposlitve. Nekdo ima boljše možnosti samo zato, ker (bolje) pozna nekoga na višjem položaju… Enkrat zaradi nekoga drugega izostanem jaz, drugič zaradi mene izostane nekdo drug… tisti z najboljšimi poznanstvi se ponavadi strmo vzpenjajo do vrha, tisti brez poznanstev pa ponavadi ostajajo na dnu. Brez upoštevanja če poznanec / izbranec / delavec deluje v smeri, ki je najboljša za vse ali gleda predvsem na svoj rit / koristi.
To je prvi razlog, ki mi preprečuje silno navdušenje nad mojo prvo službo.

Drugi razlog je ta, da nadomeščam učitelja za eno ocenjevalno obdobje, nakar bom verjetno spet brez službe / dohodka. Glede na to, da je danes zaposlovanje v krizi, bi po mnenju mnogih morala biti navdušena že nad tem začasnim delom.
Ampak dejstvo je, da se mesto likovnega pedagoga sprosti zelo redko. Nezaposlenost pa pomeni odvisnost od drugih

Ko se delovno mesto likovnega pedagoga sprosti, ja zaradi presežka izobraženega kadra ogromno prošenj za delo. Kar pomeni povzdigovanje komolčarske konkurenčnosti. Bivši sošolci s faksa s katerimi sem si včasih delila čas in veselje, mi zdaj stojijo na poti do zaposlitve / denarja – enako kakor tudi jaz njim. Če poskrbim za sebe, vzamem možnost njim, če dam možnost njim, ostanem sama na cedilu.
Država jemlje ure likovnim pedagogom, hkrati pa še naprej omogoča študij likovne pedagogike, čeprav nas je že sedaj veliko preveč.
Ko so v prejšnjem tednu devetošolcem predstavljali možnosti nadaljnega izobraževanja, sem na seznamu opazila smer aranžerski tehnik. To je moj prvi poklic, v katerem že v času ko sem sama zaključevala srednješolsko izobraževanje ni bilo več moč dobiti zaposlitve.
Vse prej kot navdušena nad našim izobraževalnim in zaposlovalnim sistemom!

Kot učiteljica sem odgovorna za otroke, ki so vzgajani v sistemu neenakovrednosti in sebičnosti. Osnovnošolski otroci so v zadnjih nekaj letih dobili ogromno novih pravic. Otroke s posebnimi potrebami so prestavili v običajne šole z namenom boljšega vključevanja v socialno okolje. Potem so začeli dajati poudarek na nadarjene otroke…
In tako imamo v šoli individualizacijo in diferenciacijo predvsem intelektualnega znanja. Kaj želijo povedat??? Da je nekaj otrok pozitivno ali negativno posebnih, ostali pa so običajni. Učitelj, ki bi poznal vse te specifike vseh svojih učencev in jih dosledno upošteval pri delu z učenci, bi moral biti običajen, a vendar s posebnimi potrebami nadarjen.

Zaradi vsega tega + ne pokažem večjega navdušenja nad svojo prvo začasno službo.