KRST & VERA

V tem blogu sem že opisala svojo osebno izkušnjo s krščanstvom.Tokrat je moja izhodiščna točka krst otroka. 

Sporočeno mi je bilo, da smo povabljeni na krst. Odzvala sem se z odporom, postalo mi je neprijetno.

Zdi se mi nesprejemljivo, da starš izbere vero namesto otroka – v času, ko je otrok še nebogljeno bitje in ni sposoben izrazit svojega ne/strinjanja. 

Kaj sploh je vera? Nič oprijemljivega, nič dokazljivega… Je nekaj kar je živo samo v naših mislih dokler to izbrano / vsiljeno vero vzdržujemo. Ni fiksna – lahko nehamo verovati v določene vsebine, lahko jih zamenjamo z drugimi…                                                                               

 Ampak kot otrok (lahko) avtomatsko postaneš vernik specifičnega verstva, odvisno kje na svetu si rojen… In potem ta vera določa in usmerja mnogo zadev v tvojem življenju – dokler ne spoznaš (seveda, če sploh imaš to možnost), da obstajajo še druga verstva. In se čudiš in sprašuješ, kdo bi postal, če bi se rodil na drugem mestu zemlje in bi te posledično vzgojili v pripadnika drugega verstva…

 Začneš dojemati, da bi takrat zagovarjal drugo vero, prav tako kakor si (mogoče) priučeno zagovarjal ''svojo'' vero, ki si jo prevzel od skrbnikov… Začneš dojemat, da se ljudje med seboj prepiramo / bojujemo zaradi neoprijemljivih, nedokazljivih prepričanj živečih le v naših glavah. Začneš dojemat, da vera razdeljuje ljudi, čeprav nam paradoksalno vzbuja občutek pripadnosti, povezanosti.

 

Kljub vsemu svojemu odporu povezanemu z vero, sem se udeležila sprejema otroka v vero – t.i. svetega krsta. Iz praktičnega razloga – ker bi se sicer zamerila ljudem, od katerih sem odvisna.

Večina prisotnih na tem krstu – če ne kar vsi, smo bili krščeni in udeleženi še pri drugih krščanskih zakramentih. Noben več se ne drži zaobljub iz teh zakramentov, nobeden več ne jemlje prav resno krščanske vere. Verjetno tudi zato, ker nismo bili deležni obljubljene ''božje milosti''. Pa smo vseeno potisnili še enega otroka v ta nesmiselni obred.

 Zakaj?

Zato, ker je to tradicija,

zato, ker so tako storili tudi naši starši z nami,

zato, ker to počne večina okoli nas…

Oziroma zato, ker nas je strah / se bojimo:

opustiti tradicijo in doživeti trenutno praznino, ki bi ob tem nastala,

opustit navade, ki smo jih prevzeli od staršev in bolj odgovorno (pre)usmerjati lastne navade,

mnenja okolice / nepripadnosti, čeprav je navsezadnje vsak od nas sam.

 

Adijo, zdrava pamet!