četrtek, 19. april 2012

Stavka javnega sektorja / učiteljskega sindikata


18.4.2012 je bila stavka javnega sektorja v Sloveniji, v kateri je sodelovalo 22 sindikatov, med njimi tudi učiteljski.

Pučutila sem se vredu, ker imam ob sredah najbolj naporen urnik / najbolj naporne razrede, ki sem se jim tokrat zaradi stavke izognila. Počutila sem se vredu, ker smo učitelji(ce) končno imeli čas za medsebojne pogovore, brez da bi se nam mudilo v učilnice ali k domačim obveznostim. (Stavkali smo na delovnem mestu, vendar ta dan v šoli ni bilo učencev.) Tako sem preko pogovora pridobila kar nekaj relevantnih informacij glede vloge učitelice. Počutila sem se vredu, ker sem si lahko zorganizirala nekatere stvari brez pritiska zaradi pomanjkanja časa.
Ampak to je bil samo en izjemen dan…

Sicer pa se mi zdi dokaj banalna situacija, da sem končno dobila svojo prvo službo – ki je sicer samo polletno nadomeščanje – in po treh mesecih dela v svoji stroki doživim stavko le-te. Na samem začetku moje delovne dobe dobim od ljudi informacijo, da se bodo razmere na mojem delovnem mestu tako poslabšale, da je treba iti v boj s stavko...

In kaj nam bo prinesla ta učiteljska stavka? Stavka proti znižanju plač, proti povečanju delovne obveznosti in proti povečanju števila otrok v posameznem oddelku? Kolikor sem spremljela različne stavke po naši državi do zdaj, niso kaj prida zalegle. Vlada tako meni, da stavka ni bila potrebna. Govori se o referendumu…

In kaj menijo ljudje? Kar nekaj je takih, ki trdijo, da imamo učitelji (in ostali javni sektor) že tako dovolj velike plače in nimamo razloga za stokanje. Pa sploh poznajo ostale okoliščine; v primeru učiteljev še povečanje delovne obveznosti in povečanje števila učencev v odelkih? Odvisno od posameznika koliko se poglablja v to problematiko, odvisno od poročanja medijev, ki ga do določene mere spet usmerja vlada…

Zakaj je sploh prišlo do stavke? Ker hoče vlada uvest varčevalne ukrepe; v bistvu privarčevat denar na tri prej omenjene načine. Učitelji ne želimo še več učencev v oddelku, ker to pomeni razdelitev pozornosti na še več ljudi in posledično zmanjšanje kakovosti izobraževanja. Ne želimo več učnih obveznosti, ker smo že zdaj preobremenjeni in preutrujeni od vseh pozornosti iskajočih otrok in vse predpisane birokracije. Pripravljeni smo popustiti edino pri višini plač.

Osrednji problem je torej denar –ki nam omogoča življenje oz. preživetje- in prerazporeditev denarja na primeren način. Edini primerni / enakovredni način, ki sem ga zasledila do zdaj je enakovredni denarni sistem / equal money system

sobota, 14. april 2012

ZAKAJ NE ŽELIM BITI MAMA (STARŠ OTROKU)?


Razmere na trgu dela so vedno bolj zaskrbljujoče; število nezaposlenih po vsem svetu strmo narašča. Nimam zagotovila niti za to, da bom lahko preživljala sebe – kaj šele otroka. Enostavno nisem pripravljena dopustit možnosti, da svojemu otroku zaradi plačilne nesposobnosti ne bi mogla priskrbet hrane, zavetišča, oblačil, praktičnega znanja…

Tudi če bi dobila neko dolgoročno fiksno službo, se ne bi odločila za otroka. Večino dneva bi tako preživela v službi, potrebovala bi tudi čas za organizacijo preživetja – posebej, če bi na primer ostala sama v skrbi za otroka. Koliko časa bi mi potemtakem dejansko sploh ostalo za otroka?  Opažam, da je ogromno staršev preobremenjenih v tekmi s časom. Zaradi česar ne trpijo samo oni, ampak tudi njihovi otroci.

Nočem rodit otroka v svet v katerem se bije boj za preživetje.
V katerem drug drugemu stojimo naSpRoti.
V katerem se zaradi strahu pred izgubo pehamo za dobičkom.
V katerem se zaradi strahu in obupa / pohlepa spreminjamo v sebičneže.
Sama sem bila rojena v tak svet in v njem se ne počutim dobro.

Zato je ''moj otrok'' moje sodelovanje pri soustvarjanju sveta v katerem bo možno dostojno življenje za vse starše in otroke. Zato podpiram enakovredni denarni sistem in tako zvesto širim informacije o njem! Vabim te, da se nam (ljudem iz celega sveta) na poti do tega cilja pridružiš še ti.




VIDEO Je naš svet vreden otrok? by Chaty

ponedeljek, 09. april 2012

Pokopališča…

…enostavno ne dojamem smisla njihovega obstoja, ne glede na to, da sem jih prisiljena obiskovati že vse svoje življenje.

Ko se zvečer peljem mimo pokopališča, mi najprej pade v oči ogromno število prižganih sveč. In se zgrozim ob mislih na to, da jih prižigajo tistim, ki jih več ni tu, medtem ko imamo na svetu ljudi, ki umirajo, ker nimajo hrane!!! Na bruhanje mi gre ob misli koliko denarja zgori v zrak in koliko odpadkov se nabira zaradi tega bednega običaja prižiganja sveč. Če bi denar namenjen za sveče zlagali na kup, bi se po mojem mnenju kmalu nabrali milijoni, s katerimi bi si lahko dvignili kvaliteto življenja, namesto da jih zapravljamo za poveličevanje smrti in t.i. posmrtnega življenja.

Na pokopališču zraven sveč vedno najdemo tudi rože / rastline. Ponovno se sprašujem, zakaj se ves ta denar vlaga v rože? Da bi počastili mrtve? – Saj niti ne vemo, če nas lahko zaznavajo!
V bistvu me ne motijo toliko rastline, ki živijo na pokopališču… hudo pa me moti rezano cvetje. Šopki, venci, ikebane… polni cvetov, ki so jih ljudje odtujili rastlinam in jih puščajo umirati na grobovih. Zakaj?? Iz navade zame ni sprejemljiv odgovor.

Pokopališča so hranilnica človeških trupel.
In meni ni jasno zakaj ohranjamo odmrla človeška telesa na posebnem mestu, zavarovana pred hitrim propadom. Iz prahu / zemlje smo se rodili, zemlja nas hrani tekom naših življenj  in v prah / zemljo se vračamo. V čem je torej sploh poanta zapravljanja prostora za pokopališča, ko pa bi lahko trupla sežgali in jih v obliki prahu vrnili zemlji?

Dejstvo je, da se s truplom ne moremo pogovarjati – oziroma, da nam ne bo odgovarjalo. In da se bo slej ali prej spremenilo v zemljo / prah. In da bo slej ali prej napočil čas, ko ne bo več nikogar, ki bi skrbel za družinski grob. Zato ne vidim smisla v tem, da trupla pokopavamo na posebnih mestih / pokopališčih. Bitje, ki je zapustilo človeško fizično telo menda ne bo svojega obstoja zapravljalo s tem, da bo vegetiralo v bližini svojega groba?

Po smrti svojega fizičnega telesa ne želim nobenih sveč na svojem grobu.
Ne želim nobenih umirajočih rož na svojem grobu.
V bistvu ne želim biti pokopana v grobu.
Želim biti upepeljena in po možnosti stresena v ocean ali kakšno drugo vodo. Verjetno bo sčasoma usahnila tudi ta želja in mi bo dovolj že če bodo moje fizično telo zažgali in prah raztresli v veter na kraju zažiga. (Sicer pa – kdo ve kako bom sploh umrla…)

Po smrti svojega fizičnega telesa ne želim, da bi kdorkoli zapravljal svoj čas s tem, da bi hodil k mojim posmrtnim ostankom in oskrboval spomenik okrog njih. Mislim, da ima vsak človek več kot dovolj dela s svojim živim fizičnim telesom, s tem, da se uči komunicirati z njim, deliti pridobljeno znanje o fizičnem s soljudmi… Na ta način si lahko skupaj soustvarjamo prijeten prostor za tukajšnje fizično ŽIVLJENJE, namesto da negujemo prostore, na katerih se izgubljamo v svojih neskončnih mislih o neživljenju / smrti.   

nedelja, 01. april 2012

Subjektivne definicije

Večkrat se mi zgodi, da poslušam človeka, ki kritizira nekega drugega človeka zaradi specifične ne/lastnosti. In se (ne) zgodi, da se strinjam s kritikom glede drugega, hkrati pa se čudim, kako to, da ne uvidi, da sam počne isto stvar, ki jo kritizira. Mogoče na malo drugačen način, mogoče malo bolj fino, prikrito, na ''malo višji ravni''… ampak v osnovi dela to za kar pravi, da ga pri nekom drugem moti…

In potem pogledam sebe – v svojih mislih kritiziram kritika, ki kritizira nekoga drugega… In nekdo drug z drugačnim pogledom in drugačnimi izkušnjami od mene bi utegnil mene videti v enako nesmiselni situaciji – da kritiziram nekaj, kar počnem / živim sama -.
 
Ljudje z lahkoto kritiziramo druge, dosti težje pa prenašamo / priznamo upravičeno kritiziranje drugih glede nas. Kritiziranje o tem kar drugi delajo prav in narobe nas z lahkoto privlači / potegne, medtem ko imamo do preverjanja kritik drugih glede nas po navadi odpor.

Vsakršna privlačnost in odpor sta stvar posameznikovih subjektivnih definicij, nastalih v njegovih mislih in čustvih. Njuno resničnost / fiksnost pa lahko vsak posameznik pri sebi preveri s pomočjo samoiskrenosti in tako sodeluje pri zmanjševanju uničujoče zmede v sebi in s tem hkrati v svetu.