četrtek, 19. april 2012

Stavka javnega sektorja / učiteljskega sindikata


18.4.2012 je bila stavka javnega sektorja v Sloveniji, v kateri je sodelovalo 22 sindikatov, med njimi tudi učiteljski.

Pučutila sem se vredu, ker imam ob sredah najbolj naporen urnik / najbolj naporne razrede, ki sem se jim tokrat zaradi stavke izognila. Počutila sem se vredu, ker smo učitelji(ce) končno imeli čas za medsebojne pogovore, brez da bi se nam mudilo v učilnice ali k domačim obveznostim. (Stavkali smo na delovnem mestu, vendar ta dan v šoli ni bilo učencev.) Tako sem preko pogovora pridobila kar nekaj relevantnih informacij glede vloge učitelice. Počutila sem se vredu, ker sem si lahko zorganizirala nekatere stvari brez pritiska zaradi pomanjkanja časa.
Ampak to je bil samo en izjemen dan…

Sicer pa se mi zdi dokaj banalna situacija, da sem končno dobila svojo prvo službo – ki je sicer samo polletno nadomeščanje – in po treh mesecih dela v svoji stroki doživim stavko le-te. Na samem začetku moje delovne dobe dobim od ljudi informacijo, da se bodo razmere na mojem delovnem mestu tako poslabšale, da je treba iti v boj s stavko...

In kaj nam bo prinesla ta učiteljska stavka? Stavka proti znižanju plač, proti povečanju delovne obveznosti in proti povečanju števila otrok v posameznem oddelku? Kolikor sem spremljela različne stavke po naši državi do zdaj, niso kaj prida zalegle. Vlada tako meni, da stavka ni bila potrebna. Govori se o referendumu…

In kaj menijo ljudje? Kar nekaj je takih, ki trdijo, da imamo učitelji (in ostali javni sektor) že tako dovolj velike plače in nimamo razloga za stokanje. Pa sploh poznajo ostale okoliščine; v primeru učiteljev še povečanje delovne obveznosti in povečanje števila učencev v odelkih? Odvisno od posameznika koliko se poglablja v to problematiko, odvisno od poročanja medijev, ki ga do določene mere spet usmerja vlada…

Zakaj je sploh prišlo do stavke? Ker hoče vlada uvest varčevalne ukrepe; v bistvu privarčevat denar na tri prej omenjene načine. Učitelji ne želimo še več učencev v oddelku, ker to pomeni razdelitev pozornosti na še več ljudi in posledično zmanjšanje kakovosti izobraževanja. Ne želimo več učnih obveznosti, ker smo že zdaj preobremenjeni in preutrujeni od vseh pozornosti iskajočih otrok in vse predpisane birokracije. Pripravljeni smo popustiti edino pri višini plač.

Osrednji problem je torej denar –ki nam omogoča življenje oz. preživetje- in prerazporeditev denarja na primeren način. Edini primerni / enakovredni način, ki sem ga zasledila do zdaj je enakovredni denarni sistem / equal money system

Ni komentarjev:

Objavite komentar