torek, 25. september 2012

Jezna na mamo 2 / samoodpuščanje 3



·         Nadaljevanje objave Jezna na mamo 2 / samoodpuščanje 2
·         Dizajni sistemov  / Dizajn jeza /  Jezna na mamo 2 / samoodpuščanje 3
 (Sistem desings / Desing of anger/ Angry at mother 2 / selfforgivenes 3)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čustva tesnobe, odpora in jeze, kadar me je mama vprašala če bi opravila neko delo (če nimam nič drugega v planu), čeprav je že pričakovala, da bom to delo opravila (če ga nisem, je bila užaljena / mi je očitala).
Kadar opazim, da obstajam kot čustva tesnobe, odpora in jeze zaradi maminega načina izražanja 'zahtev' – se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi čustva tesnobe, odpora in jeze v nobenem primeru ne asistirajo. Zavedam se, da mama vztraja pri tem, da je njen vprašalni način izražanja zahtev vljuden, medtem ko jaz menim da je hinavsko spraševat nekoga če bi (opravil neko delo), kadar od njega pričakuješ da bo…
Zavezujem se, da se ne bom več toliko pozornosti namenjala spreminjanju maminih nepraktičnih vzorcev, ampak se bom raje osredotočala na svoje. Če jo bom želela opozorit na nesmiselnost kakšnega vzorca, se bom najprej otresla lastnih čustev in jo potem z umirjenim glasom in s pomočjo vprašanj poskušala pripravit, da si sama odgovori glede smiselnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati na mamine reakcije; ko sem v njenih dejanjih opazila nekaj nerelevantnega z močno čustveno reakcijo, sem zadevo hotela umiriti. Znotraj tega si odpustim, da sem potem njo krivila za lastno slabo počutje / za svoje reakcije na njene reakcije / predvsem za tesnobo, ki sem jo občutila zaradi nemoči in nezmožnosti pomagati v določeni situaciji…
Kadar opazim, da obstajam kot čustvena reakcija jeze, krivde, tesnobe, nemoči – se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi reagiranje znotraj čustev jeze, krivde, tesnobe, nemoči v nobenem primeru ne pomaga.
Zavezujem se, da bom skozi proces prevzemala odgovornost za lastne čustvene reakcije. Zavezujem se, da bom mami pustila prostor, da tudi ona sama prevzame odgovornost za svoje čustvene reakcije. Ne bom je več silila, ampak jo bom nežno usmerjala z vprašanji, katerih odgovori bodo namenjeni njej sami.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi svojo mamo spremenila tako, da se ne bi več rabila jezit na njo. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila ločevati se od svoje mame zaradi jeze 'na njo' in zaradi želje po njeni spremembi.
Kadar opazim željo po spremembi mame, da me ne bi več jezila – se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem v bistvu jezna na sebe, ker ji še ne znam dovolj nazorno in potrpežljivo razložit, kaj je tisto kar me jezi/se mi ne zdi smiselno in ker zaradi fiksnih idej v mojih mislih včasih  nisem pripravljena sprejeti nesmiselnosti lastne jeze.
Zavezujem se, da bom skozi proces postopoma povečevala nazornost in potrpežljivost v svoji komunikaciji ter zmanjševala jezne reakcije znotraj svoje komunikacije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo, ker mi je vzbujala občutke krivde, kadar sem se imela namen kam odpravit, ona pa bi ravno takrat potrebovala mojo pomoč.
Kadar opazim da sem jezna na mamo – se ustavim in diham. Kadar opazim, da obstajam kot krivda – se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem sta  čustvi jeze in krivde v meni posledica mojih odločitev, da sprejmem jezo vase in krivdo nase.
Zavezujem se, da se bom v bodoče ko bom imela namen kam it in bo mama ravno tisti trenutek želela mojo pomoč najprej predihala nesoglasje, potem pa bom z mamo predebatirala o tem ali lahko delo prestavim, oziroma ga bom opravila s pomočjo dihanja.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna na mamo zaradi tega, ker mi je delila nasvete tudi takrat, ko jih nisem želela in ker mi je delila nasvete na podlagi svojega osebnega mnenja.
Kadar opazim, da obstajam v jezi na mamo zaradi njenih nasvetov, se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi jeza na mamo v nobenem primeru ne asistira, kvečjemu mi povzroča neugodne/boleče občutke tesnobe v solarnem pleksusu.
Zavezujem se, da se ne bom več jezila zaradi maminih nasvetov, oziroma ji bom kvečjemu z mirnega razložila zakaj niso relevantni.

Že vidni učinki samoodpuščanja in samokorekcijske prakse iz prejšnjih delov teme Jezna na mamo:
-kadar mi reče 'pridna bodi' ne reagiram več z jezo in ogorčenjem, ampak pustim besede, da zdrvijo mimo mene ali pa jih preusmerim nazaj k njej 'bodi ti, če si lahko',
-še vedno reagiram na njen dotik z jezo, ampak se mu ne umikam več tako pogosto, ga dopuščam.


ponedeljek, 24. september 2012

Neprekinjen občutek (da mi nekaj) manjka


·         Dizajni sistemov / Dizajni Želje & potrebe + Zasvojenost + Obsesija in posesija / Neprekinjen občutek (da mi nekaj) manjka

(Sistem desings / Desire & Need + Addiction + Obsession & Possession / I feel like something is continuously missing)


Za tokratno izhodiščno točko izbiram  'neprekinjen občutek, da mi nekaj manjka, konstantno hrepenenje po nečem več, po zapolnitvi'.
Po polnjenju sebe s 'stvarmi', ki se mi kažejo predvsem kot želje in potrebe, delno kot zasvojenost in delno kot obsesija in posesija. Ker se zavedam, da mi mnoge izmed teh stvari dejansko niso potrebne – ne izpolnjujejo mojih življenjskih potreb, ampak bolj ali manj škodijo mojemu telesu. Pa jih vseeno konzumiram, ker sem navajena podleči svojim 'grabežljivim' mislim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot 'neprekinjen občutek, da mi nekaj manjka, konstantno hrepenenje po nečem več, po zapolnitvi'.
Ko opazim, da obstajam kot 'neprekinjen občutek, da mi nekaj manjka, konstantno hrepenenje po nečem več, po zapolnitvi' – se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem en(akovredn)o z vsem in da je nenehen občutek manjka lažen produkt (mojih) sprejetih in dopuščenih misli.
Zavezujem se, da bom skozi proces samoodpuščanja in samokorekcijske prakse nenehno zmanjševala svoje misli na 'tisto nekaj kar mi manjka'; poizkušala poiskat samo sebe kot fizično, kot življenje – ker se počutim izgubljeno. (Pred kratkim bi rekla, da hočem domov – čeprav ne vem kje je ta dom. Zdaj se zavedam, da je moj dom tu na zemlji v fizični realnosti.)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poskušati neprekinjen občutek da mi nekaj manjka zapolnjevati s hrano.
Kadar opazim željo po polnjenju s hrano zaradi občutka manjka in ne lakote – se ustavim in diham.
Zavedam se, da prenažiranje ne asistira mojemu telesu, ampak ga utruja.
Zavezujem se, da si bom uredila prehranske navade: 5 obrokov na dan; pošten zajtrk, lahka malica (npr. sok ali sadje), zmerno kosilo, lahka malica (npr. sok ali sadje), skromna večerja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poskušati neprekinjen občutek da mi nekaj manjka zapolnjevati s pijačo.
Kadar opazim željo po polnjenju s pijačo zaradi občutka manjka in ne žeje – se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi polnjenje z gaziranimi, alkoholnimi, sladkanimi, poživljajočimi… pijačami ne asistira pri zdravju mojega telesa.
Zavezujem se, da bom omejila količino vnosa gaziranih, alkoholnih, sladkanih, poživljajočih… pijač na minimum in da bom pila predvsem vodo ali nesladkan čaj; kadar mi voda in čaj nista dovolj dobra za pit – očitno nisem žejna…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poskušati neprekinjen občutek da mi nekaj manjka zapolnjevati z informacijami in znanjem.
Kadar opazim željo po polnjenju z informacijami in znanjem zaradi občutka manjka – se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi informacije in znanje, ki jih ne uporabljam v praksi ne asistirajo, ampak mi polnijo misli in odvračajo pozornost od fizičnega.
Zavezujem se, da bom vsak dan poskušala  za uro preusmerit pozornost iz informacij in znanja na fizično – s pomočjo gibanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poskušati neprekinjen občutek da mi nekaj manjka zapolnjevati s pretiranim sodelovanjem na FaceBooku (zasvojenost?).
Kadar opazim željo po polnjenju s pomočjo FaceBooka zaradi občutka manjka – se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem si pred registracijo na FaceBook vzela več časa druženje, gibanje in delo.
Zavezujem se, da bom zmanjšala uporabo FaceBooka.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poskušati neprekinjen občutek da mi nekaj manjka zapolnjevati s kajenjem.
Kadar opazim željo/potrebo po polnjenju s kajenjem zaradi občutka manjka – se ustavim in diham.
Zavedam se, da me kajenje stane denarja in zdravja (grlo, pljuča, želodec). Zavedam se, da lahko vzdržim brez kajenja – ker sem si to že dokazala v roku parih mesecev.
Zavezujem se, da bom prenehala s kajenjem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poskušati neprekinjen občutek da mi nekaj manjka zapolnjevati z dogajanjem – kakršnemkoli že.
Kadar opazim željo/potrebo po polnjenju z dogajanjem zaradi občutka manjka - se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi ni potrebno skozi početi nekaj s čimer bi okupirala svoje misli, ampak lahko preprosto diham.
Zavezujem se, da bom podrobneje raziskala zakaj ne zmorem dihati brez misli, brez dogajanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poskušati neprekinjen občutek da mi nekaj manjka zapolnjevati s čustvi in občutki, z vznemirjenjem.
Kadar opazim željo/potrebo po polnjenju s čustvi in občutki, z vznemirjenjem zaradi občutka manjka - se ustavim in diham.
Zavedam se, da čustva in občutki ter vznemirjenje niso potrebni, da bi sama sebi in ostalim dokazala (svojo) življenskost.
Zavezujem se, da bom podrobneje raziskala zakaj ne zmorem dihati brez čustev in občutkov, brez vznemirjenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poskušati neprekinjen občutek da mi nekaj manjka zapolnjevati s hrano, pijačo, 'kaloričnimi' mislimi kljub temu, da sem se odločila, da iz praktičnih razlogov shujšam.
Zavedam se, da neprekinjenega občutka da mi nekaj manjka ne morem zapolniti s hrano, pijačo in 'kaloričnimi' mislimi, saj sem si to že večkrat dokazala. Zavedam se, da če želim spremembo (shujšati), moram postati ta sprememba (manj vnosa kalorij + več porabe kalorij).
Zavezujem se, da bom s pomočjo samodiscipline v roku štirih mesecev izgubila 7 kilogramov. 

petek, 07. september 2012

Jezna na mamo 2 / samoodpuščanje 2


·         Nadaljevanje objave Jezna na mamo 2:
·         Dizajni sistemov / Dizajn strah / Živčnost in tesnoba & Strahovi v zvezi z družino / Jezna na mamo
(Sistem desings / Desing of fear / Nervousness and Anxiety & Fears in Relation to Family / Angry at mother)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila čustva jeze in/ali tesnobe, ko sem predvidevala, da bo mama vstopila v mojo sobo, ko sem videla njen klic na telefonu, ko sem videla mail s pozivom naj jo pokličem.
Kadar opazim, da obstajam kot čustvo tesnobe in/ali jeze zaradi mamine prisotnosti ali zaradi predvidevanja, da se bo vsak čas pojavila ali oglasila, se ustavim in diham.
Zavedam se, da za pojav teh dveh čustev v meni ni kriva mama, ampak sem za svojo jezno/utesnjeno reakcijo ob mamini prisotnosti odgovorna sama.
Zavezujem se, da bom preko samoodpuščanja raziskala vzroke svoje naperjenosti napran mami in odpravila svoje reakcije napran mami.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi mamo kot zelo čustveno in dramatično osebo; znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila očitati ji stvari – med drugim pretiravanje.
Kadar opazim, da mamo sodim in ji očitam stvari, se ustavim in diham.
Zavedam se, da moje čustveno nabito sojenje in očitanje škodi nama obema: meni zato, ker reagiram skozi čustva, njej zato ker je ne usmerja najbolj v spremembe ampak prej v upor/odpor. Zavedam se, da lahko spreminjam in prevzemam odgovornost le zase; in da lahko mamo najbolj prepričljivo usmerjam k prevzemanju odgovornosti z lastnim vzgledom. Zavedam se, da sem delno tudi mamina kopija – kar pomeni, da moram vzeti v obzir da so njene lastnosti in dejanja, ki me jezijo / mi vzbujajo tesnobo delno moje lastne lastnosti in dejanja – torej v bistvu  jezim in utesnjujem sama sebe… Če ne s ponavljanjem specifičnega nepotrebnega vzorca prevzetega od mame, pa s svojo čustveno reakcijo na mamin nepraktičen vzorec… damn, lol.
Zavezujem se, da bom preko samoodpuščanja raziskala vzroke svoje sodb/očitkov-strahov, jim z nesodelovanjem v njih znižala moč in jih končno prekinila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamino prisotnost soditi kot 'težko za prenašat'.
Ko opazim, da mamino prisotnost sodim kot 'težko za prenašat', se ustavim in diham.
Zavedam se, da z vnaprejnšjimi sodbami soustvarjam to kar sodim in oviram spremembo v smeri, ki je najboljša za vse.
Zavezujem se, da se bom na to zavedanje opomnila ko se bom zasledila pri obsojanju mame / ostalih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vzdrževati in stopnjevati čustvo odpora ob maminem dotiku, dokler ga sploh nisem več prenesla.
Ko opazim, da obstajam v odporu do maminega dotika, SE USTAVIM IN DIHAM!!!
Zavedam se, da je mamin dotik enakovreden vsakemu drugemu fizičnemu dotiku – če ga ne doživljam skozi misli…
Zvezujem se, da bom predihala mamine dotike. Ko se me bo dotaknila, dotika ne bom definirala kot maminega, ampak kot človeškega. Mogoče bo pa to pomagalo…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti/zaupati/nasedati svoji mami samo zaradi tega, ker je moja mama (vzorec: otroci bi naj zaupali svojim staršem) in ker so se mi njene besede zdele prepričljive.
Ko opazim, da brez dvoma/spraševanja verjamem/zaupam 'prepričljivim' besedam svoje mame, se ustavim in diham.
Zavedam se, da se ne morem vedno zanest na mamo, lahko se pa zanesem na sebe.  
Zavezujem se, da pri pomembnih stvareh ne bom samo verjela maminim besedam – neglede na to ali so pozitivno ali negativno usmerjene - ampak bom resničnost njenih besed preverila z relevantnimi in natančnimi informacijami.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamine besede soditi kot prepričljive; znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila čustvo jeze, ko sem ugotovila, da sem jim nasedla.
Ko opazim, da sodim mamine besede kot prepričljive in kadar opazim, da se jezim zato ker sem nasedla bsedam, ki sem jih sodila kot prepričljive, se ustavim in diham.
Zavedam se, da moj občutek o prepričljivosti besed drugih še ne pomeni, da so besede relevantne. Zavedam se, da mi jeza v nobenem primeru ne pomaga pri spremembi neželjenih vzorcev, ampak me kvečjemu zadržuje znotraj njih.
Zavezujem se, da ne bom več nasedala lastnemu občutku o prepričljivosti maminih besed. Zavezujem se, da se bom opozarjala na destruktivnost lastne jeze (zaradi svoje naivnosti).  

Jezna na mamo 2


    ·         Nadaljevanje objave Jezna na mamo 1 + samoodpuščanje 1:
·        Dizajni sistemov / Dizajn strah / Živčnost in tesnoba & Strahovi v zvezi z družino / Jezna na mamo
(Sistem desings / Desing of fear / Nervousness and Anxiety & Fears in Relation to Family / Angry at mother)

V prvem blogu Jezna na mamo sem zapisala, da v stiku z mamo pogosto postanem jezna… Če sem še malo bolj samoiskrena, postanem jezna / začnem čutit tesnobo že preden pride direktno do stika – ko predvidevam, da bo vstopila v mojo sobo, ko vidim njen klic na telefonu, ko vidim mail s pozivom naj jo pokličem.
Ona to čuti in ve. Mi je že tudi sama čustveno-dramatično očitala, da ne prenesem njene prisotnosti. Najprej sem ji očitala nazaj, da pretirava; kako bi pa vendar izgledalo, da kot hčerka ne prenašam mamine prisotnosti? Ampak sem si priznala, da jo prenašam zelo težko. In če pogledam okrog sebe – to da hčere težko prenašajo mame sploh ni tako redek vzorec… ampak se vztrajno prekriva, hčere vseeno 'potrpijo' in tako ohranjajo navidezen mir v hiši.
Jaz nisem skrivala, da mamine prisotnosti ne prenašam najbolje – ravno nasprotno. In vedno slabše sem prenašala njen dotik, dokler se ga nisem začela očitno izogibat. Nisem torej skrivala svojih resničnih čustev do mame – raje sem ji izrazila – ampak to vseeno ni pomagalo pri odpravi jeze / tesnobe, ki me je prevzela v odnosu z mamo. Obe sva vedeli, da najin odnos ni zdrav, nobena ni vedela kaj naj glede tega stori…
V prvem blogu Jezna na mamo sem zapisala, da ne vem kdaj se je začela kopičiti moja jeza do mame. Nakar sem skozi samoodpuščanje prišla tudi do tega vzroka: jezna postanem, ko ugotovim, da mamine nadvse prepričljive besede niso bile relevantne, jaz pa sem verjela / nasedla. To kljub samoodpuščanju še vedno večkrat naredim – samo zato, ker ji zaupam kot svoji mami! Za razliko od drugih ljudi, ki jim ne zaupam toliko, samo zaradi tega, ker niso moja mama. Razlog za zaupanje niso družinske vezi, ampak dogodki iz različnih situacij, ki potrdijo / ovržejo zanesljivost osebe. Po tej potki bom zaenkrat iskala nadaljne izvore jeze do mame in si jih odpustila.
Samoodpuščanje bom naredila še na mamina navodila kaj naj naredim oz. vprašanje, če bi naredila določeno opravilo. Ravno danes sem spet zaznala odpor / tesnobo ko mi je naročila naj zlikam oblačila – če nimam nič drugega v planu. Po eni strani ne razumem smiselnosti nekaterih vsakdanjih opravil (likanje, košenje trave, za telo neprijetna & nepotrebna opravila...), po drugi strani me muči način na katerega mama zahteva ali sprašuje = 'vljudno zahteva'.
Vajena sem (bila) tudi vzorca reagiranja na mamine reakcije – ko sem v njenih dejanjih opazla nekaj nerelevantnega z močno čustveno reakcijo, sem zadevo hotela umiriti, ampak nisem vedela kako / nisem izbrala primernega načina. In potem sem njo krivila za lastno slabo počuteje / za svoje reakcije na njene reakcije / predvsem za tesnobo, ki sem jo občutila zaradi nemoči in nezmožnosti pomagati v določeni situaciji… Ta vzorec mi je v enem specifičnem primeru pred kratkim uspelo ustaviti, zato bom ta trenutek nosila s sabo kot točko samozaupanja s pomočjo katere bom reševala nadaljne primere (v povezavi s čustvi jeze / tesnobe / krivde, ki si jih povzročam v povezavi z mamo.)
Mh… še občutke krivde 'ki mi ga povzroča mama' imam za predelat. Tokrat za primer, ko se imam namen kam odpravit, mama pa bi ravno takrat potrebovala mojo pomoč.
In pa svoje reakcije na mamine nasvete.
Samoodpuščanje sledi  v nadaljnih 'Jezna na mamo' objavah

ponedeljek, 03. september 2012

Strahovi pred izgubo & strahovi v povezavi s časom/ Zakaj ne morem vsega svojega časa posvetit Desteni materialu!?!


To, kar bi želela početi malodane ves čas, je predelava Desteni materiala. Zakaj? Ker je kot celota edini smiselni, življenjsko relevanten material, ki sem ga zasledila doslej.
Problem nastane, da zaradi te svoje želje 'najprej predelati čimveč Desteni teorije' zanemarjam vpeljavo te teorije v svoje vsakdanje življenje. To ni nek nov vzorec pri meni; zaradi dopuščanja vzorca večvrednosti teorije pred prakso, sem imela že večkrat probleme oz. manjko. To se mi je na daljši rok še pred odkritjem Desteni okvirno zgodilo 2x, ko sem mislila, da sem našla informacije, ki mi bodo osmislile življenje, me naučile živeti; informacije o zavestnem sanjanju in informacije o teozofiji. V takšnih primerih, ko se odločim, da dam prednost teoretičnemu pred praktičnim, se mi dogaja, da začnem zanemarjati bistvene komponente življenja. Še tale video pogledam, samo še tole preberem… in potem hitim pri kuhanju, čiščenju, čemerkoli že… Naglica / pomanjkanje časa pa hodi z roko v roki s stresom in posledicami v obliki 'nesreč in napak', ki zahtevajo še dodatni čas za po(s)pravljenje.
Iščem službo, ampak dokler imam še nekaj denarja je še nimam želje najt… ker to spet pomeni, da bom imala manj časa za Desteni material…
In nazadnje so tu še mamini pozivi v smislu 'kaj če bi ti malo ven prišla pa šla pogledat če je kaj za naret (okoli hiše), saj ne moreš cel čas sedet za računalnikom'. Če že ne drugega, vsak dan vsaj skuham, tako da ni res da ves čas sedim za računalnikom. Mama ne dojame, da preko računalnika dobivam Desteni navodila za življenje…



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misli 'To, kar bi želela početi malodane ves čas, je predelava Desteni materiala. Ker je kot celota edini smiselni, življenjsko relevanten material, ki sem ga zasledila doslej.'
Ko opazim, da obstajam v želji po predelavi še več Desteni materiala, se ustavim in diham.
Zavedam se, da je osnovni princip Desteni enost in enakovrednost. S tem, ko predelavi Desteni materiala posvečam svojo pozornost in svoj čas na račun opravil, ki jih je potrebno storiti v fizičnem (izven računalniške realnosti), pa v bistvu delam proti principu enakovrednosti.
Zavezujem se, da si bom naredila okvirni dnevni urnik, v katerem si bom prerazporedila svoj čas bolj enakovredno med predelavo Desteni materiala, delu v in okrog hiše, slikanju / službi in rekreaciji / gibanju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila živeti in vzdrževati vzorec dolgoročnega srkanja množice informacij / teoretičnega znanja o določeni temi, ki sem jo (začasno) sprejela kot relevantno za življenje in pri tem zanemarjala kar je bilo potrebno storiti v praksi vsakdanjega fizičnega življenja.
Ko opazim, da se izgubljam v energetskem občutku vzhičenosti kot posledico srkanja množice informacij / teoretičnega znanja o določeni temi, ki sem jo (začasno) sprejela kot relevantno za življenje, se ustavim in diham.
Zavedam se, da moram manj svojega časa posvetiti teoretičnemu znanju in več svoje pozornosti nameniti praktični izkušnji oz. temu, kar je potrebno opraviti v fizičnem. Zavezujem se, da bom to tudi storila s pomočjo okvirnega dnevnega urnika. Zavezujem se, da bom manj delala z glavo in več s celim telesom.

Odpustim si, da sem v preteklosti sprejela in si dopustila za približno dve leti prakticirati zavestno sanjanje, ker sem verjela da je smiselno in ker me je zabavalo / mi krajšalo čas. (Smiselno se mi je zdelo zaradi tega, ker sem vadila zavedanje 'na višji ravni', ker sem v sanjah vadila ohranjanje zavedanja in moč namere, ki sem jih lahko potem prenesla na 'nižjo' fizično raven.)
Ko opazim, da preživljanje svojega časa vrednotim kot zabavno / kratkočasno / smiselno, se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem okrog dve leti fizično realnost vrednotila kot manjvredno in dolgočasnejšo napran sanjski 'realnosti' na 'astralni ravni'. Zavedam se, da sem svoj čas zapravljala s spanjem, s predpripravami na spanje, s popoldanskim spancem… in da vzorcev zavedanja, ohranjanja zavedanja in jačanja namere nisem prenesla v fizično realnost kot praktično uporabnih življenjskih vzorcev.
Zavezujem se, da se ne bom več ukvarjala z zavestnim sanjanjem v okviru spanja, ampak se bom raje 'prebujala' še iz miselnih monologov tekom dneva.

Odpustim si, da sem v preteklosti sprejela in si dopustila obsedeno predelovanje informacij o teozofiji ( = na taki osnovi temelječ nauk o božanski resnici, katere ostanke vsebujejo vse vere, o razvoju s ponovnimi utelešenji in o enakosti vseh ljudi), ker sem verjela, da mi bo ta končno pomagala razumeti življenje.
Ko pri sebi opazim obsedeno predelovanje informacij, se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem si s teozofskimi temami o sedmih ravneh obstoja, o posmrtnem življenju, o reinkarnaciji, o entitetah… krajšala čas, (smisla) življenja pa z njihovo pomočjo nisem dojela.
Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala obsedenosti pri predelovanju kateregakoli materiala / informacij. Zavezujem se, da fizične ravni bivanja ne bom vrednotila kot manjvredne katerikoli drugi ravni, ki morebiti utegne obstajati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila  željo 'najprej predelati čimveč Desteni teorije in jo šele potem / enkrat v prihodnosti prenesti v življenje' obstajati v meni in kot jaz.
Kadar opazim lastno poveličevanje Desteni teorije in hkrati poniževanje tega kar je potrebno storiti skozi dan, da se življenje na fizični ravni preusmeri v to kar je najboljše za vse, se ustavim in diham.
Zavedam se, da Desteni teorija sama po sebi nima prave vrednosti, ker je tu z namenom uporabe v praksi živjenja (posameznika in hkrati človeštva). Zavedam se, da je samoodpuščanje kot glavno orodje Desteni teorije le predpriprava poti za samokorekcijsko PRAKSO.
Zavezujem se, da bom opustila željo po prekomernem polnjenju z Desteni teorijo. Zavezujem se, da bom v času, ki ga bom porabila za vsakodnevna opravila prakticirala Desteni orodja spoznana skozi teorijo; učinkovito dihanje, opravljanje naloge korak za korakom, preverjanje lastnih reakcij…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predelovati Desteni teorijo kolikor dolgo je le šlo + še malo dlje, zaradi česar sem potem hitela pri ostalih vsakodnevnih opravilih.
Ko se zavem, da zavlačujem s predelavo Desteni teorije na račun ostalih vsakodnevnih optavil, se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi ni potrebno hiteti in si ustvarjati stresa, če s predalavo Desteni teorije zaključim nekaj časa prej… in jo tako mimogrede prenesem še v prakso… lol.
Zavezujem se, da bom s predelavo Desteni materiala zaključevala ob takem času, da mi ne bo potrebno hiteti in posledično biti v stresu pri drugih opravilih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemarjati iskanje službe v strahu, da zaradi službe ne bom imela dovolj časa za predelavo Desteni materiala.
Kadar opazim, da obstajam v odklonilnosti do iskanja službe, ki mi bo vzela nekaj časa na račun predelovanja Desteni materiala, se ustavim in diham.
Zavedam se, da je vodilo Desteni materiala prevzemanje odgovornosti nazaj nase, znotraj česar se nahaja tudi prevzemanje za lastno finančno sposobnost.
Zavezujem se, da bom po preteku dveh mesecev začela intenzivno iskati službo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z jezo in odporom reagirat na mamine pozive v smislu 'kaj če bi ti malo ven prišla pa šla pogledat če je kaj za naret (okoli hiše), saj ne moreš cel čas sedet za računalnikom'.
Kadar opazim jezo in odpor zaradi maminih pozivov naj se izpred računalnika (z Desteni materialom) premaknem pogledat kaj je potrebno naredit okrog hiše, se ustavim in diham.
Zavedam se, da me jeza razžira in da je sem odpor ustvarila kot nasprotje svojemu mehurčku udobja. Zavedam se, da sem res preveč časa za računalnikom in da mi bo premikanje vsekakor koristilo.
Zavezujem se, da bom ob maminem pozivu ali pa še prej 'šla pogledat, če je kaj za naredit okrog hiše' (čeprav se zavedam, da imava z mamo različno percepcijo glede tega…) in dnevno uro do dve namenila temu kar je potrebno naredit okrog hiše.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila 'premalo časa za predelavo Desteni materiala' povezovati s strahom in tako si odpustim, da sem sprejela in si dopustila bati se lastnega strahu.


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred 'premalo časa za predelavo Desteni materiala' povezovati s strahovi pred izgubo in strahovi v povezavi s časom; tako si odpustim, da sem sprejela in si dopustila bati se lastnega strahu.