petek, 7. september 2012

Jezna na mamo 2


    ·         Nadaljevanje objave Jezna na mamo 1 + samoodpuščanje 1:
·        Dizajni sistemov / Dizajn strah / Živčnost in tesnoba & Strahovi v zvezi z družino / Jezna na mamo
(Sistem desings / Desing of fear / Nervousness and Anxiety & Fears in Relation to Family / Angry at mother)

V prvem blogu Jezna na mamo sem zapisala, da v stiku z mamo pogosto postanem jezna… Če sem še malo bolj samoiskrena, postanem jezna / začnem čutit tesnobo že preden pride direktno do stika – ko predvidevam, da bo vstopila v mojo sobo, ko vidim njen klic na telefonu, ko vidim mail s pozivom naj jo pokličem.
Ona to čuti in ve. Mi je že tudi sama čustveno-dramatično očitala, da ne prenesem njene prisotnosti. Najprej sem ji očitala nazaj, da pretirava; kako bi pa vendar izgledalo, da kot hčerka ne prenašam mamine prisotnosti? Ampak sem si priznala, da jo prenašam zelo težko. In če pogledam okrog sebe – to da hčere težko prenašajo mame sploh ni tako redek vzorec… ampak se vztrajno prekriva, hčere vseeno 'potrpijo' in tako ohranjajo navidezen mir v hiši.
Jaz nisem skrivala, da mamine prisotnosti ne prenašam najbolje – ravno nasprotno. In vedno slabše sem prenašala njen dotik, dokler se ga nisem začela očitno izogibat. Nisem torej skrivala svojih resničnih čustev do mame – raje sem ji izrazila – ampak to vseeno ni pomagalo pri odpravi jeze / tesnobe, ki me je prevzela v odnosu z mamo. Obe sva vedeli, da najin odnos ni zdrav, nobena ni vedela kaj naj glede tega stori…
V prvem blogu Jezna na mamo sem zapisala, da ne vem kdaj se je začela kopičiti moja jeza do mame. Nakar sem skozi samoodpuščanje prišla tudi do tega vzroka: jezna postanem, ko ugotovim, da mamine nadvse prepričljive besede niso bile relevantne, jaz pa sem verjela / nasedla. To kljub samoodpuščanju še vedno večkrat naredim – samo zato, ker ji zaupam kot svoji mami! Za razliko od drugih ljudi, ki jim ne zaupam toliko, samo zaradi tega, ker niso moja mama. Razlog za zaupanje niso družinske vezi, ampak dogodki iz različnih situacij, ki potrdijo / ovržejo zanesljivost osebe. Po tej potki bom zaenkrat iskala nadaljne izvore jeze do mame in si jih odpustila.
Samoodpuščanje bom naredila še na mamina navodila kaj naj naredim oz. vprašanje, če bi naredila določeno opravilo. Ravno danes sem spet zaznala odpor / tesnobo ko mi je naročila naj zlikam oblačila – če nimam nič drugega v planu. Po eni strani ne razumem smiselnosti nekaterih vsakdanjih opravil (likanje, košenje trave, za telo neprijetna & nepotrebna opravila...), po drugi strani me muči način na katerega mama zahteva ali sprašuje = 'vljudno zahteva'.
Vajena sem (bila) tudi vzorca reagiranja na mamine reakcije – ko sem v njenih dejanjih opazla nekaj nerelevantnega z močno čustveno reakcijo, sem zadevo hotela umiriti, ampak nisem vedela kako / nisem izbrala primernega načina. In potem sem njo krivila za lastno slabo počuteje / za svoje reakcije na njene reakcije / predvsem za tesnobo, ki sem jo občutila zaradi nemoči in nezmožnosti pomagati v določeni situaciji… Ta vzorec mi je v enem specifičnem primeru pred kratkim uspelo ustaviti, zato bom ta trenutek nosila s sabo kot točko samozaupanja s pomočjo katere bom reševala nadaljne primere (v povezavi s čustvi jeze / tesnobe / krivde, ki si jih povzročam v povezavi z mamo.)
Mh… še občutke krivde 'ki mi ga povzroča mama' imam za predelat. Tokrat za primer, ko se imam namen kam odpravit, mama pa bi ravno takrat potrebovala mojo pomoč.
In pa svoje reakcije na mamine nasvete.
Samoodpuščanje sledi  v nadaljnih 'Jezna na mamo' objavah

Ni komentarjev:

Objavite komentar