Oh, kakšna nevljudnost!!!

VLJUDNOST znotraj:

- sistema dizajna spoštovanja,

- sistema dizajna zaupanja in sprejemanja,

- sistema dizajna resnice,

- sistema dizajna iskrenosti .

        

Kot otroka so me učili vljudnosti in vljudnost mi je bila všeč  (z njo se je dalo marsikaj doseči). Kot otroku mi ni bilo težko biti vljudna do domačih in ostalih. Kot najstnica sem bila še vedno vljudna do ostalih, vse težje pa do domačih. Zdaj, v tem trenutku se mi zdi vljudnost prisiljena, zlagana in imam odpor do nje.

Vljudnost – v ljudi – zakaj bi imela odpor do vživljanja v ljudi?

-Vljudnost gre nekako z roko v roki s spoštovanjem, zaupanjem in sprejemanjem. Zelo malo jih je, ki jih spoštujem, zares zaupam ne nikomur – še sebi ne v popolni gotovosti in ne zdi se mi smiselno, da bi kogarkoli sprejela točno takšnega kot je…

''Sem nevljudna, ko govorim iskreno resnico?''

-Zdi se mi, da vljudnost v večini primerov ne gre skupaj z iskrenostjo in resnico! Naj bom vljudna ali naj bom iskrena in povem resnico? Naj zadostim sebi ali drugim? Kakorkoli že naredim, nekoga izključim (ali sebe ali druge) in to nima smisla!

Kako sploh definiram/definiramo vljudnost?

-kot fraze: prosim, hvala, pozdravi, kako si, spoštovani, na zdravje…,

-kot iskreno podajanje komplimentov, redko kritik,

-kot način: dajanje pozornosti med sprejemanjem in kot nazornost&potrpežljivost med oddajanjem.

Osebno mi je vljudnost zelo aktualna in nemir zbujajoča tema – predvsem kar se tiče domačih (ljudi s katerimi živim v isti hiši) in starostnikov (posebej mojih prednikov). Naša stališča okrog vljudnosti namreč postajajo vse manj skladna…

[Za prebavo 'notranjega' konflikta zahtevana samoiskrenost…]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti vzorec sistema vljudnosti od svojih prednikov. Znotraj tega si odpustim, da mi je postal vzorec sistema vljudnosti všeč, ker sem lahko z vljudnostjo marsikaj dosegla.

Kadar opazim, da obstajam kot avtomatiziran sistem vljudnosti – se ustavim in diham.

Zavedam se, da lahko za sistemom vljudnosti skrivam lasten interes / željo po manipulaciji drugih z namenom pridobitve pozornosti / določene energije / materialne koristi. Zavedam se, da lahko za sistemom vljudnosti skrivam strah pred zavrnitvijo / nesprejetostjo.

Zavezujem se, da se bom poglobila v razloge za lastno ne-vljudnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila uporabljati vljudnost za manipulacijo drugih...

Ko se zavem, da uporabljam vljudnost z namenom manipuliranja drugih – se ustavim in diham.

Zavedam se, da skozi manipulacijo ostalih ne sprejemam kot enakovrednih sebi, ampak jih postavljam v vlogo manjvrednega medtem, ko postavljam sebe v vlogo večvrednega (čeprav pri manipulaciji z vljudnostjo na prvi pogled zgleda ravno obratno…) – s tem pa škodujem obema v tem odnosu/situaciji.

Kadar uporabljam vljudnost, se vprašam s kakšnim namenom to počnem.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila uporabljati vljudnost za pridobitev pozornosti...

Kadar opazim, da uporabljam vljudnost z namenom pridobitve pozornosti – se ustavim in diham.

Zavedam se, da mi ni potrebno biti vljudna samo zato, da bi si pridobila pozornost drugih.

Namesto tega sem pozorna sama do sebe – kot fizičnega telesa in kot umsko-zavestnega sistema.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila hoteti/želeti si dobiti poznornost od drugih, namesto da bi si jo dala sama...

Kadar opazim, da hočem/želim pridobiti pozornost od drugih, namesto da bi bila pozorna sama do/na sebe – se ustavim in diham.

Zavedam se, da z željo pridobitve pozornosti od drugih drugim dajem moč nad sabo in obstajam v odvisnosti od drugih.

Namesto iskanja pozornosti v/pri drugih si pozornost dam sama in s tem hkrati stojim kot vzgled 'neodvisnosti' za druge.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me je strah zavrnitve...

Ko opazim, da obstajam kot strah pred zavrnitvijo – se ustavim in diham.

Zavedam se, da s strahom pred zavrnitvijo sabotiram sebe kot izraz življenja.

Namesto strahu pred zavrnitvijo s strani drugih sprejemam sama sebe kot trenutno/spreminjajočo se zavedanje na poti do življenja.  

Odpustim si, da sem v zadnjem času sprejela in si dopustila vljudnost soditi kot prisiljeno in zlagano.

Kadar opazim, da sodim vljudnost kot negativno - se ustavim in diham.

Zavedam se, da sem vljudnost sodila kot negativno / prisiljeno / zlagano zaradi tega, ker sem jo definirala z 'zvestobo sistemu in njegovim pravilom' in z 'moralo'. Zavedam se, da sistemska pravila in morala nista vedno smiselna in najboljša za vse življenje.

Namesto sojenja vljudnosti (pri sebi in pri ostalih), bom v bodoče uporabljala samoiskrenost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vljudnost povezovati in definirati s spoštovanjem, zaupanjem in sprejemanjem.

Kadar opazim, da besedo vljudnost povezujem in definiram z besedami spoštovanje, zaupanje in sprejemanje – se ustavim in diham.

Zavedam se, da so definicije vseh štirih besed: vljudnost, spoštovanje, zaupanje in sprejemanje kot sem jih prevzela od družbe neiskrene/zmotne/varljive.

Namesto uporabe definicij besed vljudnost, spoštovanje, zaupanje in sprejemanje kot sem jih prevzela od družbe, bom raje uporabljala definicije teh besed, ki bazirajo na samoiskrenosti in tem kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljati in živeti besede v smislu ''Sem nevljudna, ko govorim iskreno resnico?''

Ko opazim, da obstajam kot zmeda v navidezni izbiri med 'vljudnostjo' in 'iskreno resnico' – se ustavim in diham.

Zavedam se, da mi ni potrebno izbirati med 'vljudnostjo' kot jo definira družba in med 'iskreno resnico' kot jo definiram sama (mojo resnico).

Namesto 'vljudnosti' in 'iskrene resnice' se odločim za samoiskrenost, za to kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pripisovati nevljudnosti negativen /slab pomen...

Ko opazim, da sodim nevljudnost kot slabo/negativno – se ustavim in diham.

Zavedam se, da so sodbe v polarnosti slabo/negativno >< dobro/pozitivno nerelevantne in samo-omejujoče, saj tistega kar sodim ne poznam v popolnosti.

Namesto sojenja nevljudnosti kot slabe/negativne oziroma namesto samega sojenja v polarnosti slabo/negativno in dobro/pozitivno se raje spoznam s specifičnimi vzroki za 'nevljudnost' v določeni situaciji, oziroma specifičnimi vzroki za to kar sodim kot pozitivno/negativno v določeni situaciji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila soditi samo sebe kot nevljudno...

Ko opazim, da se sodim kot nevljudno – se ustavim in diham.

Zavedam se, da s sojenjem same sebe kot ne-vljudne znotraj svojega umsko-zavestnega sistema tega po nepotrebnem krepim.

Namesto sojenja same sebe kot ne-vljudne raje pogledam ali sem samoiskrena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da vljudnost v večini primerov ne gre skupaj z iskrenostjo in resnico in da moram izbirati med vljudnostjo in med iskrenostjo & resnico.

Ko opazim, da obstajam kot zmeda v navidezni izbiri med 'vljudnostjo' in 'resnico & iskrenostjo' – se ustavim in diham.

Zavedam se, da mi ni potrebno izbirati med vljudnostjo do drugih in med iskreno izraženo mojo resnico. Zavedam se, da ne rabim izbirat med zadostitvijo sebi ali drugim in tako nekoga izključevat.

Namesto tega specifičen konflikten element prediham in ga obravnavam v samoiskrenosti, kot življenje v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me je strah, da bi me drugi označevali za nevljudno in se s tem sodila skozi oči drugih...

Ko opazim strah pred tem, da bi me drugi označevali za nevljudno in kadar opazim, da se sodim skozi oči drugih – se ustavim in diham.

Zavedam se, da me bodo drugi sodili skozi umsko-zavestne vzorce (tudi kot nevljudno) vse dokler jih ne bodo predelali, pa če je mene tega strah ali ne… Zavedam se, da je sojenje same sebe skozi oči drugih nesmiselno, ker si lahko samo domišljam kako me sodijo – ker ne poznam njihovega ozadja na podlagi katerega me ne-sodijo.

Ne dopuščam si strahu pred tem, da mi me drugi sodili (kot nevljudno). Ne dopuščam si soditi sebe skozi oči drugih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me je strah konflikta, če me bodo drugi videli kot nevljudno...

Kadar opazim, da obstajam kot strah pred konfliktom v primeru, če me drugi vidijo kot nevljudno – se ustavim in diham.

Zavedam se, da je strah pred konflikti (glede moje ne-vljudnosti) nesmiseln in da konflikti nastopajo kot stopnica na poti od navidezne ločenosti individualnih življenjskih oblik do zavedanja o enosti in enakovrednosti vsega življenja.

Namesto strahu pred konflikti (glede moje ne-vljudnosti) sprejmem konflikte kot del komunikacije na poti do strinjanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vljudnost definirat s frazami: prosim, hvala, kako si, spoštovani, na zdravje, razni pozdravi. Znotraj tega si odpustim, da sem se včasih počutila krivo, če fraz nisem uporabljala in včasih zahrbtno ko sem jih uporabljala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vljudnost povezovati in definirati z iskrenim podajanjem komplimentov in redkim kritiziranjem. Znotraj tega si odpustim, da nisem sprevidela, da osebni 'všečki' bazirajo na sebičnosti in predprogramiranosti. Znotraj tega si odpustim tudi, da večkrat nisem dojela smiselnosti zdravorazumske kritike.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vljudnost definirati z dajanjem pozornosti med sprejemanjem in kot nazornost&potrpežljivost med oddajanjem. Znotraj tega si odpustim, da sem si dopustila občutke krivde, kadar se nisem ravnala po tej definiciji.

Kadar opazim da pozitivno ali negativno definiram in vrednotim vljudnost – se ustavi in diham.

Zavedam se, da je lahko vljudnost v svoji osnovi tudi varljiva in ne vključuje vedno tega, kar je najboljše za vse življenje.

Zato namesto nje raje uporabljam samoiskrenost, ki je najboljša za vse življenje!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prevzeti vzorce vljudnosti od svojih prednikov / svojih domačih. Znotraj tega si odpustim, da sem postala nestrpna do svojih prednikov / svojih domačih, ko sem ugotovila, da nekaj v prevzetih vzorcih o vljudnosti ne gre skupaj z drugimi 'dobrimi lastnostmi', ki so mi jih želeli vcepiti.

Ko opazim da obstajam kot nestrpnost do svojih prednikov / svojih domačih – se ustavim in diham.

Zavedam se, da so bili sami vzgojeni skozi te iste vzorce, ki jih dojemajo kot normalne in primerne.

Namesto nestrpnosti zaradi varljive vljudnosti izberem provokacijo, ki jih usmeri k spraševanju lastne vljudnosti. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da si 'vsesplošno bolani' starostniki ne zaslužijo moje 'vljudnosti' oz. več kot minimalne pozornosti, ker so si sami krivi za svoje stanje. Znotraj tega si odpustim, da sem si dopustila čustva krivde, kadar sem imela občutek, da sem jim vendarle posvetila premalo časa/pozornosti/'vljudnosti'.

Kadar opazim, da nezdrave starostnike sodim kot 'ne vredne vljudnosti' / manjvredne – se ustavim in diham.
Zavedam se, da ljudje, ki so sedaj nezdravi starci niso imeli 'na dlani postreženih orodij' za samorealizacijo, kot jih imam jaz. Zavedam se, da nezdravi starostniki obstajajo kot nosilci posledic lastne neiskrenosti. Zavedam se, da jih verjetno ravno zaradi te direktne in krute očitnosti v strahu, da bi se mi utegnilo zgoditi isto kot njim odrivam vstran od sebe in jih vrednotim kot manjvredne.

Namesto tega, da nezdrave starostnike sodim kot manjvredne / nevredne moje 'vljudnosti', jih spremljam do izteka njihovega nerazumskega življenja, se pri tem učim vztrajnosti ponavljanja, predihovanja svojih čustev in preprečevanja pojavljanja reakcij.   

Barva besedila:

črna - prvotno besedilo 

zelena - predlagane razširitve s strani DIP buddya

rjava - razširitve samoodpuščanja