nedelja, 11. november 2012

IZOLACIJA


(Edinka sem.) Naučila sem se preživljat čas sama s sabo, preživljala sem ga tudi z ostalimi: družino, prijatelji, partnerji, sošolci. Ampak do zdaj mi še ni zares uspelo živet s sabo in z drugimi hkrati.

V zadnjem letu ali dveh sem se naučila kako se zaposliti, tako da mi ni nikoli dolgčas. Sami s sabo. In tako, da nisem odvisna od ostalih, da bi mi krajšali čas. Hkrati pa sem se na ta način izolirala od ostalih. Nisem več hotela njihovega vpliva… verjetno sem prav zato obdržala samo eno prijateljico in sedaj že bivšega partnerja. Ki sta seveda vplivala name – glede na to koliko sem jima to sama dopuščala in glede na njuna karakterja. Prijateljica je name vplivala na bolj nežen način, skozi ponavljanje v pogovoru, skozi poslušanje mojih težav. Bivši partner je name vplival bolj grob način, skozi (jezno) prepričljivost.

In zdaj nobenega od njiju ni več tukaj. Z bivšim se ne nameravam več videvat, prijateljica je zaposlena na drugem koncu države in pride v naše kraje le občasno.
Tako sem ostala sama in izolirana od ljudi, razen družine s katero živim v isti hiši. Moja potreba po druženju z ostalimi je minimalna (le občasno se mi še zahoče it med ljudi). To se je začelo stopnjevat odkar sem začela spoznavat Desteni. Zdi se mi čudno, da se mi je sporočilo o enosti in enakovrednosti po principu 'kar je najboljše za vse' dokaj zlahka usedlo, medtem ko ga ostali ljudje okrog mene skoraj odrivajo vstran od sebe.

Ne skrbi me osamljenost, zavedam pa se, da ni dobro, da se tako izoliram od ostalih. Res je, da se tako izognem neposrednim vplivom drugih, ampak potem tudi jaz ne morem neposredno vplivat na ostale. Pa bi rada… rada bi se naučila razložit to, kar sem spoznala sama. Čeprav nočejo slišat, čeprav je pripravljenost na soočenje na različnih nivojih in je treba razlago prilagajat v bistvu vsakemu individualno. In še bi rada – bila v družbi, komunicirala, brez da bi si dopuščala vpliv, ki ni v kontekstu tega, kar je najboljše za vse.

Znotraj Desteni materiala o 'izolaciji' je bilo priporočeno opazovanje besede ‘isolate’, ‘I-so-late’, ‘I’m so late’. Priznam, da sem nekaj časa verjela in delno še vedno verjamem, da je prepozno… za mene, za svet, za mene kot svet. Verjela sem, da je boljše, da se človeštvo uniči, kot da se nadaljuje v tej sebični, destruktivni, zmedeni, od-sebe-zgubljeni smeri kot sem jo videla preden sem našla Desteni rešitve…

Simbolno mi beseda 'izolacija' predstavlja toplo, varno zavetje. Saj – dokler se izoliram od ostalih, ne dopuščam možnosti, da pridem v konflikt z njimi… S tem pa tudi ne dopuščam možnosti soočenja z ostalimi in posledično ne dopuščam debate, ki je nujno potrebna za realizacijo tega kar je najboljše za vse kot enost in enakovrednost. Ups.!.

Ja, saj sem kar konkretno zajebala situacijo / smo kar konkretno zjebali situacijo. Čas za odjebavanje je 3, 4, zdaj!




  
Odpustim si, da sem skozi leta sprejemala in si dopuščala prekinitve večletnih prijateljstev in partnerskih zvez in se tako izolirala od posameznikov, ki sem jih sodila kot preveč sebične, manipulativne in/ali kot neuvidevne pri 'nastavljanju ogledala'. 
Ko opazim, da se oddaljujem od nekoga zaradi lastnih negativnih sodb – se ustavim in diham.
Zavedam se, da vsak v odnosu nosi enakovredno porazdelitev odgovornosti za njegovo funkcioniranje in vzdrževanje. Zavedam se, da sem s tem, ko sem nekoga, ki je bil v odnosu z mano sodila kot sebičnega in manipulativnega hkrati sebe sodila kot nestabilno in podrejeno… da sem s tem, ko sem nekoga, ki je bil v odnosu z mano sodila kot neuvidevnega kadar mi je kazal moje napake/zmote, hkrati sebe sodila kot prešibko, da bi se soočila s svojimi zmotami/napakami.
Namesto, da sodim ljudi s katerimi sem v odnosih in s tem hkrati sebe, svoje odnose gradim na podlagi samoiskrene, zdravorazumske komunikacije po principu kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila izolirati se od ljudi -razen od dveh izbranih posameznikov-, ker nisem hotela, da vplivajo name.
Ko opazim, da se izoliram od ljudi z namenom, da bi preprečila njihovo vplivanje nase – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se z življenjem v izolaciji omejujem in po nepotrebnem ločujem od drugih kot sebe.
Namesto, da skušam preprečit, da drugi name vplivajo s vprogramiranimi nesmisli na ta način, da se jih izogibam, se raje družim z njimi in svojo zavezo k življenju s temelji v fizični realnosti izražam znotraj druženja/odnosov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da če preživljam skoraj ves svoj čas s samo dvema posameznikoma to pomeni manjši vpliv drugih name.
Ko opazim, da svoj čas preživljam z minimalnim številom ljudi / vedno z enimi in istimi osebami – se ustavim in diham.
Zavedam se, da drugi resda niso imeli velikega vpliva name – ker sem z njimi podružila le občasno, sta pa zato ta dva izbranca imela toliko večjega… Zavedam se, da sem s tem ko sem se omejila na druženje z dvema izbrancema omejila tudi deljenje raznolikosti in večslojnosti praktičnih stališč/vidikov in si tako zaokvirila meje svojega dojemanja.
Namesto da se omejujem na preživljanje časa z vedno istimi izbranci, si dopustim druženje z vsemi s katerimi delim fizične poti in si dopustim biti vplivana le od tistih, ki se ravnajo po zdravi pameti in dojemajo enost in enakovrednost življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vpliv ostalih zaradi načina njihovega pristopa, ki se mi je v nekem trenutku zdel primeren; včasih sem si dopustila vpliv, ker me je prijateljica nagovorila z neko vztrajno nežnostjo/razumevanjem, drugič sem si dopustila vpliv, ker sem verjela, da potrebujem prav prepričljiv/odločen partnerjev način komunikacije.
Kadar opazim, da se prepuščam vplivu drugih zaradi načina na katerega !preko čustev! komunicirajo z mano in pri tem pozabljam na zdravo pamet – se ustavim in diham. [Sprostitev pritiska na območju grla.]
Namesto, da podlegam vplivu drugih zaradi načina komunikacije, za katerega mislim oz. čutim, da ga v določenem trenutku potrebujem, se raje vprašam o smiselnosti vsebine njihovega govora. Opazujem različne načine/pristope ljudi v komunikaciji, ampak jih ne jemljem osebno in si jih 'ne ženem k srcu' lol.

Odpustim si , da sem sprejela in si dovolila verjeti, da imajo drugi name vpliv, namesto da bi spoznala in razumela, da sama dopuščam/določam vse lastne spremembe/odzive na 'zunanje' okoliščine.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila lastno izolacijo sodit kot bolj ali manj pozitivno.
Ko opazim, da lastno izolacijo sodim kot pozitivno – se ustavim in diham.
Zavedam se, da obstajam v fizični realnosti in da je 'moje' življenje soodvisno od dinamike življenj 'vseh ostalih'. Glede na to je lahko (moja) izolacija le iluzija v (mojih) mislih. (V bistvu so misli že same po sebi izolacija (in s tem oblika vsaj delne iluzije)  – kadar jih ne delimo z ostalimi…)
Svoje izolacije ne sodim kot pozitivne, ker se zaradi vidnih posledic v fizični realnosti zavedam, da je ločevanje nesmiselno in stoji kot nasprotje enosti in enakovrednosti življenja.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dovolila spoznati, da se z izogibanjem drugih izogibam prevzemanju popolne samoodgovornosti do vodenja same sebe v smeri, ki je najboljša za vse.
Kadar opazim, da se z izogibanjem drugim izogibam prevzemanju popolne samoodgovornsti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je komunikacija in usklajevanje z drugimi del moje odgovornosti.
Namesto izogibanja samoodgovornosti skozi izogibanje drugim, raje z drugimi komuniciram in se usklajujem, pri tem pa vedno uporabljam zdravo pamet in se/nas usmerjam k temu, kar je najboljše za vse v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila to sodbo o pozitivnosti svoje izolacije še dodatno stopnjevati tekom predelave Desteni materiala, ki govori o tem, da smo ljudje programirani organski roboti.
Ko opazim, da lastno izolacijo sodim kot pozitivno oz. sodbo stopnjujem - se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem sodbo o lastni izolaciji stopnjevala kot vedno bolj pozitivno zaradi tega, ker se zavedam dejstva, da smo ljudje programirani organski roboti in spreminjam svoje programe, medtem, ko še večina ljudi ni pripravljena realizirat tega dejstva in se soočit s sabo. Zdaj se zavedam, da sem se na ta način vrednotila kot večvredno in s tem hkrati druge kot manjvredne.
Namesto, da sebe vrednotim kot večvredno v primerjavi z ostalimi na podlagi svojega znanja o naši programiranosti, se raje dojemam kot bitje enakovredno vsem drugim. Namesto, da poveličujem svoje znanje v primerjavi z znanjem drugih, raje stojim kot zgled skozi dejanja za 'druge'.

Odpustim si, da sem sprejela in dopustila dejstvo, ''da se mi je sporočilo o enosti in enakovrednosti življenja po principu 'kar je najboljše za vse' dokaj zlahka usedlo, medtem ko ga drugi ljudje okrog mene skoraj odrivajo vstran od sebe'' soditi kot čudno oz. nenavadno.
Ko opazim, da nesprejemanje enosti in enakovrednosti življenja s strani drugih sodim kot čudno/nenavadno – se ustavim in diham.
Zavedam se, da nimamo vsi enakih pogojev, da bi lahko istočasno videli/razumeli/realizirali enost in enakovrednost vsega življenja in smiselnost usmerjanja posameznikovega življenja po principu tega kar je najboljše za vse.
Namesto da sodim dejstvo da ljudje še ne sprejemajo enosti in enakovrednosti življenja, oziroma ljudi same, se raje z ljudmi pogovarjam o tej temi, da vidim 'ki jim šteka' lol. S pomočjo pogovora jih usmerjam k razmišljanju o enosti in enakovrednosti življenja, s pomočjo svojih dejanj jim dokazujem enost in enakovrednost življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo, da bi imela vpliv na druge in da bi se rada naučila razložit ljudem na vseh stopnjah videnja/razumevanja/realiziranja o enosti in enakovrednosti življenja.
Ko opazim, da obstajam kot želja o vplivu in kot želja o komunikaciji primerni vsem stopnjam – se ustavim in diham.
Zavedam se, da obstajanje v želji pomeni projiciranje v prihodnost.
Namesto, da obstajam kot želja skozi projekcijo v prihodnost, raje obstajam tukaj, v vsakem dihu kot proces realizacije želje. Na druge vplivam s pomočjo zdravorazumske debate, ki jo prilagodim posameznikovemu dojemanju. Pri tem drugih in s tem hkrati sebe ne sodim v smislu večvrednosti/manjvrednosti, ampak debatiram kot enakovrednost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo, da bi bila rada v družbi, komunicirala, brez da bi si dopuščala vpliv, ki ni v kontekstu tega, kar je najboljše za vse.
Ko opazim, da obstajam kot želja po druženju z drugimi brez vpijanja vplivov, ki niso najboljši za vse – se ustavim in diham.
Zavedam se, da obstajanje v želji pomeni projiciranje v prihodnost…
Namesto, da si želim druženja z drugimi brez vpijanja vplivov, ki niso najboljši za vse, ga enostavno prakticiram.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da je prepozno za mene, za svet, za mene kot svet. Znotraj tega si odpustim, da sem si dopustila verjeti, da je boljše, da se človeštvo uniči, kot da se nadaljuje v tej sebični, destruktivni, zmedeni, od-sebe-izgubljeni smeri.
Ko opazim, da si dopuščam verjeti, da sem/smo prepozni, da bi našli življenje – se ustavim in diham.
Zavedam se, da so rešitve, ki so najboljše za vse življenje zdaj tukaj, vsem na voljo.
Namesto, da se izgubljam projekciji v prihodnost kot 'smo že prepozni, da bi se prerodili', raje delim rešitve, ki so najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila besedo izolacija definirati in povezovati s toplim varnim zavetjem in s stanjem brez konfliktov.
Ko opazim, da besedo izolacija definiram in povezujem s toplim varnim zavetjem in s stanjem brez konfliktov – se ustavim in diham.
Zavedam se, da so ljudje izolirani tudi v precej drugačnih razmerah kot je toplo varno zavetje. Zavedam se, da človek izoliran od drugih ljudi še vedno obstaja v konfliktu s seboj 'kot drugimi'.
Namesto, da omejujem pomen besede izolacija, besedo sprejemam v vsej njenih pomenih. 


 



Svetko zelena - korekcije/predlogi DIP buddya
Olivno zelena - dodatki z moje strani po korekciji/predlogih


sobota, 10. november 2012

O LENOBA, LENOBA, ZVESTA SEM TI BILA DO…


Priznam, da sem se kar nekaj časa dojemala kot leno. Zdaj se več ne, čeprav bi kdo, ki bi videl mojo sobo trdil drugače, lol.
Zakaj sem bila skozi srednjo šolo in faks bolj ali manj lena? Mama mi je skozi 'nosila stvari k riti' – z dobrim namenom in 'v duhu prijaznosti'……… Naredila je tudi tiste stvari, ki bi jih lahko že jaz sama. Tega sem se navadila. Zato sem bila potem toliko bolj presenečena in zgrožena, ko je 'naenkrat' od mene zahtevala, da odrastem, poskrbim za nekatere stvari sama…
Odpor je bil z moje strani precejšen. Zato, da bi se izognila samoodgovornosti sem naprej zelo učinkovito uporabljala humor. Ko mi je kdo naročil kaj naredit / me vprašal zakaj nisem naredila naročenega, sem našla 'izvirne' izgovore in jih zavila v humor. Potem smo se vsi smejali in se zabavali in nekako vsaj začasno pozabili na moje nedelo.
Kadar humor ni imel učinka, sem uporabila solze. Pri moji čustveni mami to deluje – sem ugotovila. Nekaj časa. Mogoče kako leto, dve. Potem učinek pojenja. In sem se jokala in se smilila sama samo še  sama sebi. Čakala na odrešitelja, ker se nisem bila pripravljena odrešit sama – tega, kar sem sprejela od drugih in si dopustila nadgrajevat sama. Posledice? Solze sem še pred kratkim uporabljala pri partnerju. Včasih, ko me je res bolelo, včasih pa zato, da bi dosegla svoje. In takrat sem se zavedala bede tega kar sem si dopuščala – objokan obraz z užaljenimi grimasami. Hotela sem prenehat -že zaradi tega, ker v tem nisem hotela bit podobna mami-, ampak so solze kar lile iz mene. Z dihanjem in/ali pogovorom  so se čez nekaj časa sicer posušile, ampak jebemsi – če so bile res potrebne.
Po humorju in solzah je kot oblika izogibanja samoodgovornosti prišla na vrsto jeza. 'Jaz sem jezna, pusti me na miru. Ne nalagaj mi dela, ker hočem delat nekaj drugega/svojega. Če tega ne upoštevaš, sem bom razjezila in svojo jezo stresla na tebe! Ne, ti me boš razjezil-a in ti boš kriv-a za mojo jezo!!!' Navadno sranje…
Še ena lastnost moje mame zraven čustvenosti je vztrajnost. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . , ki je bila velikokrat močnejša od moje jeze. Kar pomeni, da sem nekaj časa stvari delala z jezo, ampak sem jih vseeno naredila – samo zaradi tega, ker je bila mama dovolj vztrajna oziroma tečna – ko sem to takrat imenovala.
Ko sem začela raziskovat Desteni, sem z lahkoto zreducirala nekaj lenobe, ker sem uvidela določene nesmisle, ki sem jih prakticirala. (Takrat se mi je zdelo, da sem se precej poboljšala, lol.)

V glavnem sem se izvlekla iz lenobe, ampak zavlačujem pa še vseeno. Z intenzivnim iskanjem dela in služenjem denarja zavlačujem, ker vem, da se bom znašla v okoliščinah, ki so neprijetne za vse sodelujoče… Ampak jih ljudje vseeno z navade sprejemajo in stežka vidijo kot spremenljive. Z opravili doma zavlačujem, ker mi je ljubše predelovat Desteni material. Ampak ravno Desteni nam pojasnjuje, da je teorija brez prakse skozi dejanja prazna J. Grem počistit zgornje nadstropje, ki bi ga naj že včeraj… in kmalu nadaljujem s samoodpuščanjem na zgoraj opisano lenobo in zavlačevanje.






Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila definirati sebe kot leno. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila definirati sebe kot leno skozi oči drugih.
Ko opazim, da se skozi oči drugih definiram kot leno – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se z definiranjem sebe kot lene - preko predvidevanja, da me kot leno zaznavajo drugi – omejujem in sabotiram.
Namesto, da se definiram kot leno skozi oči drugih, se osredotočim na dihanje, na aktivnosti v fizičnem in se ne definiram spljoh (niti kot delovno, lol).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila 'nosit stvari k riti' in za to uporabljat izgovore, da drugi to počnejo zaradi tega, ker so prijazni do mene in ker imajo dobre namene.
Ko opazim, da dopuščam, da drugi delajo namesto mene in to opravičujem z izgovori – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je najboljše, da se čim prej naučim sama poskrbet za svojo rit (in takisto vse ostale dele telesa). Zavedam se, da se za dobrimi nameni in prijaznostjo utegnejo skrivajo pričakovanja o vračanju pozornosti na isti način, nesigurnost vase ali kakšne druge sebične zablode kot posledice določenega strahu.
Namesto, da drugim prepuščam skrb zase, zase raje poskrbim sama; se tako osamosvajam in povečujem samozaupanje vase.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navaditi se na 'udobje'.
Ko opazim, da udobje sprejemam kot samoumevno – se ustavim in diham.
Zavedam se, da prav nič znotraj in zunaj mene ne obstaja kot samoumevno in da se življenje izraža skozi gibanje / nenehno spreminjanje.
Zato skozi čas opuščam pridobljene nepraktične navade. Če ne gre drugače, jih zamenjam s praktičnimi navadami. Če je le možno, pa ne delujem kot navada.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti presenečena in zgrožena, ko je mama 'naenkrat' od mene zahtevala, da odrastem, poskrbim za nekatere stvari sama.
Ko opazim, da obstajam kot presenečenost in zgražanje zato, ker se nočem soočiti s sabo in prevzeti samoodgovornosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je edini namen mojega življenja, da prevzamem odgovornost zase in da se soočim s sabo – v tem primeru s svojim sprejemanjem 'brezskrbnega udobja' kot samoumevnega zaradi navajenosti nanj. Zavedam se, da nimam nobenega zagotovila trajnosti 'brezskrbnega udobja' in da to v tem trenutku glede na situacijo niti ni na mestu.
Zato opuščam sebično željo po brezskrbnem udobju in z dejanji sodelujem na poti do sveta v katerem bom živela v udobju skupaj z vsemi ostalimi (kot eno, kot vse, kot enakovredno).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor do sprejemanja samoodgovornosti. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila uporabljati humor z namenom izogibanja samoodgovornosti.
Ko opazim, da humor uporabljam z namenom izogibanja samoodgovornosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se izogibanje samoodgovornosti kaže skozi različne oblike; sama sem na primer uporabljala, humor, solze in jezo, vendar se 'učinkovitost' vsake izmed teh oblik kot energetske navlake slej ali prej izteče.
Namesto, da preusmerjam pozornost k smehu in zabavi, raje naredim kar je potrebno narediti v fizični realnosti brez zavlačevanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila humor zamenjati s solzami, ko sem opazila, da s pomočjo humorja ne morem več prelagati samoodgovornosti oz. glede tega prepričati drugih.
Ko opazim, da uporabljam solze z namenom izogibanja samoodgovornosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je samoodgovornost vedno tukaj – na voljo kot orodje za samorealizacijo in da ne bo šla vstran. Zavedam se, da hodim vstran (od sebe) jaz – takrat ko kot umskozavestni sistem uporabljam solze z namenom prelaganja samoodgovornosti.
Namesto uporabe solz z upanjem, da se me bodo drugi 'usmilili', takoj prevzamem samoodgovornost!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samopomilovanje, čakanje na nekoga, ki bo prevzel odgovornost zame – namesto mene.
Ko opazim, da se samopomilujem in tako zavlačujem s sprejemanjem samoodgovotnosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je samopomilovanje ena najbolj ogabnih oblik samouničevanja, predajanja moči in s tem hkrati nadzora nekomu drugemu izven sebe in  tako rekoč prostovoljna odločitev za suženjsko podrejenost umskozavestnemu sistemu. 
Samopomilovanje in prelaganje odgovornosti na druge brezpogojno brišem iz svojega življenja!!!

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da bo moje izogibanje samoodgovornosti skozi jok / preizkušanje manipulacije drugih s pomočjo joka imelo posledice v obliki izgubljanja samozaupanja. Znotraj tega si odpustim, da sem se sramovala svoje objokanosti zaradi tega, ker sem sodila, da skozi njo postajam podobna tistemu užaljeno-objokanemu izrazu mame, do katerega sem imela konkreten odpor.
Ko opazim, da nameravam uporabit jok z namenom zavlačevanja odgovornosti / manipuliranja drugih – se ustavim in diham! Ko opazim, da se sramujem svoje objokanosti, zato ker v njej nočem biti podobna mami – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je užaljeno-objokani izraz projekcija misli na katerikoli obraz in znak vdaje.
Zato se izogibam vsakršnemu joku, če ta ne izhaja iz fizične bolečine ali ne nastopa kot posledica čiščenja & sprostitve nepraktičnih vzorcev. V kolikor mi ne uspe zadržat solz kot izraza umsko zavestnega sistema, prisotnim v določeni situaciji takoj povem, da so to solze iz navade, ki se jih učim ustavit – ker zanje v resnici nimam relevantnega razloga.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zavlačevati s samoodgovornostjo s pomočjo jeze znotraj sledečih in njim podobnih besed: 'Jaz sem jezna, pusti me na miru. Ne nalagaj mi dela, ker hočem delat nekaj drugega/svojega. Če tega ne upoštevaš, sem bom razjezila in svojo jezo stresla na tebe! Pravzaprav me boš ti razjezil-a in boš ti kriv-a za mojo jezo in tako si boš sam-a kriv-a, ko se bo jeza vsipala na tebe!!!'
Ko opazim, da zavlačujem s prevzemanjem samoodgovornosti 's pomočjo' jeze – se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem skupaj s svojo jezo negovala tudi svojo izolacijo, sebičnost, izgovore in opravičila, agresijo, neodgovornost in vceplanje krivde drugim.
(Ogabno. Kar čudim se, da se mi stanje jeznosti še pred kratkim ni zdelo nič posebej problematičnega. In čudim se temu kar sem pravkar izpisala tukaj…). Vsakič, ko začutim vzpon jeze v sebi, jo najprej z dihanjem umirim in nato preverim kaj se skriva pod mojo jezo; je to prelaganje samoodgovornosti, izogibanje konfliktu.?.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kot gonilio mojih dejavnosti uporabljati mamino vztrajnost. Znotraj tega si odpustim, da sem mamino vztrajnost sodila kot tečno/nadležno.
Ko opazim, da za premikanje sebe uporabljam mamino vztrajnost in jo imenujem tečnoba – se ustavim in diham. (V tem trenutku se mi je neka teža sprostila iz območja pri mehurju… Blaž?)
Zavedam se, da je mama odgovorna za svojo notranjo motivacijo / svoje premikanje skozi življenje prav tako kakor sem za svojo notranjo motivacijo / svoje premikanje skozi življenje odgovorna tudi sama – in v tem sva si enakovredni. (Še večji občutek lahkote v območju mehurja, s katerim imam sicer težave.)
Namesto, da se še vedno obnašam kot odvisen otrok, raje prevzamem samoodgovornost zase v vsaki ponujeni situaciji.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svoje realizacije, opuščanje nesmiselnih vzorcev in prakticiranje smiselnih dejanj (v povezavi z ne-lenobo) soditi kot 'velik napredek'.
Ko opazim, da svoje spremembe v smeri tega kar je najboljše za vse sodim kot velik napredek – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se s takšnimi sodbami znotraj nasprotja malo-veliko omejujem; s tem ko svoj napredek sodim kot velik, si dam vedeti, da sem storila že precej in da se mi ni potrebno več toliko truditi.
Dejstvo je, da take sodbe postavljam znotraj svojega omejenega stališča/vidika in zato ne morejo biti relevantne, lahko pa nastopajo kot –zavlačevanje-! Kontrastnim sodbam se torej raje izogibam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zavlačevanje pri iskanju službe/dela zaradi strahu pred soočenjem s trenutno družbeno realnostjo.
Ko opazim, da zavlačujem z iskanjem službe zaradi strahu pred soočenjem s trenutno družbeno realnostjo – se ustavim in diham.
Zavedam se, da s strahom ne morem ničesar spremeniti v smeri tega kar je najboljše za vse, ampak samo odlašam s soočenjem.
Namesto zavlačevanja pri iskanju službe/dela, tedensko preverim prosta delovna mesta v mojih strokah. Če jih ni, tedensko nagruntam nek ukrep, ki mi bo pomagal do zaposlitve in s tem do denarja. (Popokaj svoje navidezne mehurčke udobja, preden počijo sami od sebe…)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zavlačevati z opravili v hiši in zunaj nje, ker mi je ljubše predelovati Desteni material.
Ko opazim, da zavlačujem z opravili v hiši in zunaj nje – se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem soodgovorna za vzdrževanje gospodinjstva znotraj katerega živim. Zavedam se, da ostali člani mojega zavlačevanja ne sprejemajo zlahka in da si z zavlačevanjem škodujem, kajti to pomeni, da kasneje, ko se le spravim k delu v naglici/paniki delam bedarije.
Namesto hitenja pri 'domačih' opravilih kot posledice poprejšnjega zavlačevanja, si odmerim dovolj časa, da lahko določeno opravilo izvedem sproščeno in s pomočjo dihanja v vsakem danem trenutku.




sobota, 03. november 2012

Samozadovoljevanje / samoodpuščanje 1


Samozadovoljevanje - kot oblika spolnosti z istim želenim končnim rezultatom kot ga ima seks – orgazem / sprostitev nabrane seksualne energije.





Odpustim si, da sem kot najstnica sprejela in si dopustila strah pred bogom in strah pred njegovo kaznijo zaradi raziskovanja lastnega telesa, predvsem spolovil in njihove funkcije. Znotraj tega si odpustim, da sem takrat, ko sem svoj čas namenila raziskovanju svojega telesa in spolovil obračala birmski križ na steni, da me 'bog ne bi direktno gledal/videl'.
Takrat se še nisem popolnoma zavedela, da strah (pred bogom) odpravim tako - da se ustavim in diham.
Takrat se še nisem zavedala, da je bog iluzija oziroma simbol večvrednega/vsemogočnega bitja, ki ga ljudje sprejemamo in dopuščamo, ker nimamo dovolj samozaupanja in ker nismo pripravljeni prevzeti odgovornosti za lastne misli + čustva & besede + dejanja.
Sedaj se zavedam, da 'vsemogočni bog' ne obstaja kot posamezno, večvredno bitje in da sem za svoje misli + čustva & besede + dejanja znotraj raziskovanja lastnega telesa, spolovil in njihove funkcije odgovorna sama. Posledice svojega samozadovoljevanja sprejmem kot svojo odgovornost.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila med samozadovoljevanjem fantazirati o posameznikih / idejah, ki so me v fizični realnosti najbolj prizadeli / do katerih sem imela največji odpor – preprosto zato, ker so me fantazije o njih najbolj spolno vzburile in sem tako najhitreje doživela orgazem / sprostitev seksualne energije.
Ko opazim, da se samozadovoljujem s pomočjo fantazij o ljudeh in idejah do katerih imam v realnosti največji odpor; samo zato, da bi čim prej doživela orgazem / sprostitev seksualne energije – se ustavim in diham.
Zavedam se, da na ta način povečujem razliko med svojim miselnim svetom in med svojo dejansko fizično okolico in se razdvojujem. Ta paradoks – da me v mislih najbolj vzburja nekaj do česar imam v fizični realnost največji odpor – enostavno ni smiseln.
Zavezujem se, da bom s pomočjo samoodpuščanja raziskala namen nabiranja seksualne energije v sebi / v ljudeh. Zavezujem se, da bom zmanjšala samozadovoljevanje, da se med samozadovoljevanjem ne bom več razdvojevala s seksualnimi fantazijami, ampak bom samozadovoljevanje prakticirala kot fizično telo po možnosti brez misli oziroma bom delala samoodpuščanje na fantazije, ki se mi bodo naslikale v mislih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samozadovoljevanje v sanjah – torej v 'podzavednem, nezavednem, nadzavednem', sprejemati kot samoumnevno, avtomatizirano dejavnost, na katero nimam kaj dosti vpliva.
Ko opazim, da samozadovoljevanje v sanjah ('podzavednem, nezavednem, nadzavednem') avtomatsko sprejemam – se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem tekom prakticiranja zavestnega sanjanja ozavestila veliko sanj in v nekaterih prevzela nadzor nad odvijanjem, torej sem s tem že pridobila nekaj vpliva.
Namesto samoumnevnega sprejemanja samozadovoljevanja v svojih sanjah, naredim samoodpuščanje na vsebino svojih sanj in samokorekcijo v smeri tega kar je najboljše za vse življenje. Kajti sanje so so-produkt zavestnega, podzavestnega, nezavednega in nadzavednega… in s samoodpuščanjem (vsebine) sanj povečujem odstotek zavestnega in zmanjšujem ali vsaj preprogramiram odstotek 'podzavestnega, nezavednega in nadzavednega'.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samozadovoljevanje v sanjah in nadaljevanje samozadovoljevanja, ko sem se zbudila spolno vzburjena … čeprav nisem vedla na čem temelji moja vzburjenost ali pa sem se zavedala, da temelji na nečem kar sprejemam samo v sanjah, ne pa tudi v realnosti.
Ko opazim samozadovoljevanje v sanjah – se ustavim in diham. Ko opazim spolno vzburjenost v budnem stanju kot posledico sanjanja – se ustavim in diham.
Zavedam se, da so to oblike miselnega mastrubiranja, ki ne podpirajo samozavedanja fizičnega kot (mojega) bistva. Zavedam se, da bolečine / neprijetno počutje v mojem telesu po samozadovoljevanju  nosijo sporočilo.
Namesto da miselno mastrubiranje prenašam v fizično realnost kot hitro sprostitev spolne energije s posledicami slabega počutja / bolečin v svojem telesu, spolno vzburjenje pomirim s pomočjo sprotnega in specifičnega samoodpuščanja.




četrtek, 01. november 2012

POZORNOST / POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE)





1. Zbiranje informacij o besedi
Vzpostavitev moje točke opredelitve – kako sem živela to besedo do zdaj?
Dolgo časa nisem bila prepričana kam naj usmerjam svojo pozornost, ker smo ljudje v zdajšnjem času bombardirani z ogromnimi količinami informacij. Moja pozornost je bila nestabilna, raztresena, pogosto sem usmerjanje svoje pozornosti prepustila drugim, ker sama nisem našla nič trajno vrednega/smiselnega…  (Več v prejšnji objavi - POZORNOST / SAMOODPUŠČANJE + SAMOKOREKCIJSKI NASVETI.)
Odkar sem našla Desteni, svojo pozornost vedno bolj učinkovito usmerjam sama po principu 'kar je najboljše za vse življenje'.
Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.
                pozornost -i ž (o)
1. zavestna (miselna) zbranost: pozornost poslušalcev je popustila; odvrniti, preusmeriti pozornost; to delo zahteva posebno pozornost; študiju je posvečal veliko pozornost
2. povečano zanimanje, zavzetost za kaj: posvečati čemu pozornost; pritegniti, vzbuditi pozornost; ta slikar je vreden večje pozornosti; splošna pozornost / biti središče, v središču pozornosti
3. kar kaže, izraža skrb, zavzetost za koga: njegova pozornost jo je ganila; izkazati komu pozornost; ekspr. obsipati koga s pozornostjo; biti deležen posebne pozornosti / pridobil jo je z majhnimi pozornostmi
Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
Pozor, prozornost, Zoro.

2. Raziskava zbranih informacij o besedi
Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?
To lahko določim z opazovanjem:
-svoje osebne izkušnje s to besedo,
-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne'ali 'slabe'/'negativne',
-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),
-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.
Beseda 'pozornost' se mi sama po sebi zdi nevtralna. Šele v kontekstu z drugimi besedami dobi / ji dam energetski naboj. Usmerjena pozornost, zbrana pozornost, velika pozornost, vzbuditi pozornost, izraziti pozornost, majhna pozornost – so besedne zveze, katerim že samim po sebi pripisujem melenkost pozitivnega energetskega naboja. Nestabilna pozornost, raztresena pozornost, odvrniti ali preusmeriti pozornost, zahteva posebno pozornost, biti v središču pozornosti - so besedne zveze, katerim že samim po sebi pripisujem melenkost negativnega energetskega naboja. Vendar pa v tem trenutku vidim, da je pripisovanje negativnega/pozitivnega energetskega naboja naštetim besednim zvezam popolnoma nesmiselno – saj se lahko znajdejo znotraj široke palete kontekstov, ki utegnejo naboj spremeniti v nasprotnega, kot jim sem jim ga pripisala najprej, ali pa ga nevtralizirajo…
Asociacije & izpeljanke, ki sem jih dobila na besedo 'pozornost':
-pozor! – Beseda, zaradi katere po navadi usmerim svojo pozornost v kontekst v katerem se nahaja, ker utegne opozarjat na nevarnost ali na uporabno informacijo.
-prozornost – Vrednotim kot pozitivno zaradi tega ker mi simbolizira odkritost kot nasprotje prikrivanja.
-Zoro – Karakter, ki mi je poznan iz filma, kot neustrašni bojevnik za pravice ljudi. Asociira mi na Anonimusa. Sem kar nekaj časa oba lika vrednotila kot pozitivna, ampaaak skrivanje teh dveh karakterjev za maskami preprečuje soočenje / omogoča prikrivanje – zaradi tega se pozitivni naboj z mojega vidika izgubi.
Ko uporabljam/izkušam besedo pozornost samo po sebi, se ne počutim niti boljše, niti slabše.

3. Nova definicija
Kreativno pisanje
Pozornost = namenjanje svojega časa raziskovanju neke teme.
Pisanje nove definicije
Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:
-Fizični življenjski izraz
-Princip enakosti in enakovrednosti
-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)
-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja
-Dodeljevanje omejene definicije besedi
Pozornost = namenjanje svojega časa raziskovanju / spoznavanju / izboljševanju / preoblikovanju / opuščanju neke teme v fizični realnosti ali teme vezane na fizično realnost. 

4. Preverjanje opredelitve nove definicije
-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj?
Brez energetskega naboja.
-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno?
Da.
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni?
Ja.

POZORNOST / SAMOODPUŠČANJE + SAMOKOREKCIJSKI NASVETI


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da mojo pozornost usmerjajo drugi in ne jaz sama.
Ko opazim, da dopuščam, da mojo pozornost usmerjajo drugi in ne jaz sama – se ustavim in diham.
Zavedam se, da s tem ko drugim prepuščam usmerjanje svoje pozornosti, hkrati drugim prepuščam tudi svojo (življenjsko) moč in jim dajem možnost, da me vodijo po lastni volji, ki ni nujno najboljša za mene, niti za njih, niti za nikogar.
Namesto prepuščanja usmerjanja svoje pozornosti drugim, mojo pozornost raje usmerjam sama po principu enosti in enakovrednosti – torej tega, kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ločevati se od usmerjanja svoje pozornosti.
Ko opazim, da se ločujem od usmerjanja svoje pozornosti – se ustavim in diham!
Zavedam se, da ima moje dosedanje ločevanje od usmerjanja moje pozornosti nepotrebne/neprijetne posledice; v mojih mislih, besedah, dejanjih in v mojem fizičnem telesu. Zavedam se, da mi v življenju ni potrebno izkušati večino trpljenja in bolečine v obliki posledic, zaradi ločevanja od usmerjanja svoje pozornosti.
Namesto ločevanja od usmerjanja svoje pozornosti raje bivam v enosti z usmerjanjem svoje pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da sem svojo pozornost usmerjala tja kamor so jo drugi, zato, da bi se počutila sprejeto.
Kadar opazim, da svojo pozornost usmerjam tja kamor jo usmerjajo drugi z razlogom, da bi se počutila sprejeto – se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi ni potrebno usmerjati svoje pozornosti tja kamor jo drugi samo zato, da bi se počutila sprejeto.
Namesto tega se raje sama sprejmem takšno kot sem in sama usmerim svojo pozornost k temu kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da sem svojo pozornost usmerjala k zabavi, televiziji, časopisom, koncertom kot običajen vzorec, ki sem ga posvojila iz svojega okolja.
Ko opazim, da svojo pozornost usmerjam po vzorcih in navadah, ki sem jih posvojila iz svojega okolja – se ustavim in diham.
Zavedam se, da usmerjanje moje pozornosti k zabavi, televiziji, časopisom, koncertom v tem obdobju, ko veliko so-ljudi in živali po nepotrebnem umira ali se bori za preživetje, ni najbolj na mestu.
Namesto usmerjanja svoje pozornosti k zabavi, televiziji, časopisom, koncertom, svojo pozornost raje usmerim k praktičnim rešitvam (promoviranju enakovrednega denarnega sistema in DIP) za odpravo stiske tistih, ki si ne morejo pomagati sami.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila svoje pozornosti bolj usmerjati k denarju. Znotraj tega si odpustim, da nisem sprejela in si nisem dopustila dovolj jasnega zavedanja da količina posedovanja denarja v zdajšnjem sistemu pomeni razliko med smrtjo, preživljanjem in 'življenjem'.
Ko opazim da obstajam kot strah pred usmerjanjem svoje pozornosti na denar – se ustavim in diham!!!
Zavedam se, da količina posedovanega denarja zdaj določa kvaliteto (mojega) življenja kot fizičnega bitja.
Namesto strahu pred usmerjanjem pozornosti k denarju, postopoma raziskujem vse možnosti pridobivanja denarja, s katerimi si lahko podaljšam življenje in izboljšam njegovo kvaliteto ter pripomorem k kvalitetnejšemu življenju vseh ostalih bitij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da sem z usmerjanjem svoje pozornosti podpirala neenakovrednost / sistem polarnosti med revnimi in bogatimi. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila 'gledati le na svojo rit', oziroma še to ne – ker so za mojo rit (lahko) poskrbeli moji starši…
Ko opazim, da podpiram neenakovrednost v obliki nasprotja revni/bogati in se brigam le zase ter ignoriram druge – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je življenje le eno, v različnih oblikah, ki smo si med seboj enakovredne.
Namesto podpiranja neenakovrednosti / sistema polarnosti med revnimi in bogatimi podpiram in promoviram enakovredni denarni sistem in pomagam k njegovi uvedbi. Namesto sebičnosti raje izberem življenje v enosti in enakovrednosti.






Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ločevati se od elite / moči / možnosti spreminjanja.
Ko opazim, da se ločujem od elite / moči / možnosti spreminjanja – se ustavim in diham!!!
Zavedam se, da se na ta način čisto po nepotrebnem omejujem in hkrati z nezaupanjem v sebe škodujem tudi vsem ostalim.
Namesto ločevanja od elite / moči / možnosti spreminjanja - zaradi strahu pred odgovornostjo - raje postopoma prevzemam več odgovornosti in vedno bolj živim kot elita, kot moč, kot sposobnost spreminjanja po principu kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samo-zlorabo, ker nisem bila prepričana kam naj usmerim svojo pozornost.
Ko opazim, da si dopuščam samo-zlorabo, ker nisem prepričana kam naj usmerim svojo pozornost – se ustavim in diham.
Zavdam se, da lahko svojo pozornost v vsakem trenutku usmerim sem – k sebi, k dihu, k realnosti.
In naredim kar je potrebno narediti v fizični realnosti v določenem trenutku/obdobju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo pozornost usmerjat k temu kar so mi narekovali starši, šola, vrstniki, mediji.
Ko opazim, da svojo pozornost usmerjam k temu, kar mi narekujejo starši, šola, vrstniki, mediji – se ustavim in diham.
Zavedam se, da usmerjanje moje pozornosti po narekovanju drugih ni nujno skladno s tem, kar je najboljše za vse.
Zato preverim, če je moja pozornost po narekovanju staršev, šole, vrstnikov, medijev usmerjena v to kar je najboljše za vse. Če ni, preusmerim svojo pozornost in po možnosti tudi pozornost staršev, šole, vrstnikov, medijev k temu KAR JE NAJBOLJŠE ZA VSE.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila svoje pozornosti usmerjat k sebi v vsakem trenutku, v vsakem dihu.
Ko opazim, da si ne dopuščam svoje pozornosti usmerjati k sebi v vsakem trenutku, v vsakem dihu – se ustavim in diham!
Zavedam se, da je to največ kar lahko naredim iz posameznega trenutka/diha.
Zato raziščem razloge kaj me zadržuje k usmerjanju svoje pozornosti v vsakem trenutku/dihu nazaj k sebi kot življenju!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo pozornost usmerjati k dobremu/pozitivnemu in se izogibati slabemu/negativnemu.
Ko opazim, da svojo pozornost usmerjam k 'dobremu/pozitivnemu' in ignoriram 'slabo/negativno' – se ustavim in diham!!!
Zavedam se, da so polarnosti dobro/pozitivno in slabo/negativno produkt osebnih/sebičnih miselnih zank/definicij, ki se od  človeka do človeka in skozi čas tudi pri posamezniku razlikujejo – torej niso trajno obstojne in zaradi tega ne morejo biti resnične.
Namesto usmerjanja svoje pozornosti k začasnim definicijam v smislu dobro/pozitivno/slabo/negativno, svojo pozornost raje usmerjam v trajno fizično realnost in v dejanja, ki vzpodbujajo sobivanje v enosti in enakovrednosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila iskati pozornost od drugih ljudi, namesto da bi bila pozorna do sebe kot fizičnega izraza.
Ko opazim, da iščem pozornost v besedah in dejanjih drugih – se ustavim in diham.
Zavedam se, da si s tem ko iščem pozornost zunaj sebe, dopuščam razočaranje v primeru ko pozornosti od drugih ne dobim in le kratkotrajno potešenost, ko mi drugi dajo pozornost.
Namesto iskanja pozornosti zunaj sebe raje obstajam v pozornosti do sebe.



DOMIŠLJIJA / POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE)

1. Zbiranje informacij o besedi
Vzpostavitev moje točke opredelitve – kako sem živela to besedo do zdaj?
Domišljija mi je bila vedno zanimivo orodje za preživljanje časa. Vendar pa sem jo večinoma uporabljala v svojih mislih: v sanjarjenju, pri vizualizaciji možnih variacij dogodkov, pri (zavestnem) sanjanju… in le v manjšini za kreiranje praktičnih rešitev v fizični realnosti. (Samoodpuščanje v prejšnji objavi 'Domišljija / samoodpuščanje + samokorekcijski nasveti'.)
Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.
domišljija -e ž (i)
1. prosto kombiniranje misli in predstav: v domišljiji si slikati lepoto tujih dežel; bujna, nebrzdana, ustvarjalna, živa domišljija // sposobnost za tako kombiniranje: otrok ima domišljijo; razburkati, vzdramiti domišljijo; vse to je le plod njegove domišljije
2. predstava, ki ni osnovana na resničnosti: to ni resnica, to je samo tvoja domišljija; ekspr. gubi se v praznih domišljijah; tujina je kmalu razblinila njegovo mladostno domišljijo
Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
Dom, miš, lija, ja.

2. Raziskava zbranih informacij o besedi
Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?
To lahko določim z opazovanjem:
-svoje osebne izkušnje s to besedo,
-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne'ali 'slabe'/'negativne',
-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),
-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.
Domišljijo sem v preteklosti sodila kot zelo pozitivno lastnost/orodje – z vidika ega / umsko-zavestnega sistema.
Zelo pozitivno sem jo sodila zaradi tega, ker sem si z njo v mislih krajšala svoj čas, kadar si v preteklosti 'nisem imela kaj boljšega za počet' in/ali nisem imela na razpolago fizičnih materialov in orodij za prenos iz misli v realnost.
V slovarju najdemo tako izrazito pozitivno uporabo besede 'domišljija' kot zaželjeno lastnost, kakor tudi izrazito negativno uporabo besede kot izgubljanje v iluziji/neresničnosti. Ponuja velik razpon interpretacije med pozitivnim in negativnim nabojem – vendarle je domišljija (smeh)…
Asociacije, ki sem jih dobila na besedo 'domišljija':
-domišljavost – kot lastnost nekoga, da se ima za več kot je skozi svoja dejanja – vrednotim negativno,
-dom – kot prostor v katerem se lahko sproščeno izražam - vrednotim pozitivno,
-miš – se mi zdi zanimiva kot izraz/oblika življenja - vrednotim pozitivno,
-lija – kot vzdevek učiteljice in kolegice  - vrednotim pozitivno,
-ja – kot pritrdilno obliko – verjetno nezavedno vrednotim pozitivno.
Ob uporabi/doživljanju besede 'domišljija' se počutim slabše, kadar obstaja le v mojih mislih/besedah in boljše, kadar jo izrazim skozi svoja dejanja in vključuje praktično-uporabno vrednost.  





3. Nova definicija
Kreativno pisanje
Domišljija = ustvarjanje/pre-oblikovanje v mislih.
Domišljija = igranje v mislih, izražanje skozi misli.
Pisanje nove definicije
Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:
-Fizični življenjski izraz
-Princip enakosti in enakovrednosti
-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)
-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja
-Dodeljevanje omejene definicije besedi
Domišljija = ustvarjanje, preoblikovanje, igranje in izražanje v mislih, ki dobi svoj smisel šele takrat, ko se preko dejanj prenese v fizično realnost kot praktično-ustvarjalna/uporabna rešitev, v nasprotnem primeru pa obstaja le kot tratenje časa.
4. Preverjanje opredelitve nove definicije
-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj?
Glede na to, da sem v starih definicijah besede našla možne interpretacije od izrazito pozitivnega energetskega naboja do izrazito negativnega energetskega naboja, je ta nova definicija besede 'domišljija' iz mojega vidika nevtralna.
-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno?
Ja.
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni?
Ja.

DOMIŠLJIJA / SAMOODPUŠČANJE + SAMOKOREKCIJSKI NASVETI


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi domišljijo kot zelo pozitivno.
Ko opazim, da sodim domišljijo kot pozitivno – se ustavim in diham.
Zavedam se, da so sodbe v polarnosti pozitivno/negativno nesmiselne in samo-omejujoče. Zavedam se, da domišljija brez nadaljne akcije/realizacije ni smiselna.
Namesto sojenja domišljije/nečesa v polarnosti pozitivno/negativno, se raje vprašam ali domišljija / to kar obravnavam dejansko pripomore k enosti in enakovrednosti kot k temu kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sodelovanje v domišljiji, brez da bi se vprašala od kod sploh izvira.
Ko opazim, da obstajam kot domišljija brez zavedanja o svojem izvoru – se ustavim in diham.
Zavedam se, da obstajam v svetu plasti, ki tvorijo plašč iluzije. Zavedam se, da so stvari drugačne kot so videti na prvi pogled / na površju. Zavedam se, da se za domišljijo skrivajo podplasti grajene iz strahu in želje po pobegu iz realnosti.
Namesto da samo obstajam kot domišljija, se vprašam kakšni so razlogi, da obstajam kot domišljija, kakšen namen in smisel skrivam za tem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ločevati se skozi lastno domišljijo v svojih mislih od sebe kot od fizičnega.
Ko opazim, da obstajam v mislih v obliki domišljije in pri tem ignoriram fizično realnost tukaj – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je obstoj v mislih v obliki samozadostne domišljije nesmiseln in da se bo najkasneje s smrtjo mojega fizičnega telesa končal in izbrisal – zakaj bi torej sploh trošila čas za samozadostno domišljijo?
Namesto samozadostne domišljije raje uporabljam domišljijo kot orodje za praktično reševanje problemov v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila sanjarjenje o (intimnih) odnosih in o stvareh, ki bi jih rada imela.
Ko opazim, da obstajam kot sanjarjenje – se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi sanjarjenje ne bo prineslo ničesar drugega kot izgube časa.
Namesto sanjarjenja se usmerim in se skozi fizično akcijo dejansko premaknem k temu kar si želim spremeniti; vzpostaviti praktične (intimne) odnose v (svoji) realnosti in se opremiti s stvarmi potrebnimi za delovanje po principu 'kar je najboljše za vse'.

Odpustim si, da sem za kratek čas (dokler nisem našla Desteni) sprejela in si dopustila zanimanje za in sodelovanje v zakonu privlačnosti kot 'najmočnejšem zakonu v vesolju'.
Ko opazim, da v mislih delujem po zakonu privlačnosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je zakon privlačnosti 'privilegij' tistih, ki že imamo pokrite osnovne življenjske potrebe za preživetje. Zavedam se, da je zakon privlačnosti v domeni miselno-čustvenega sveta in da se pogosto ne ozira na fizično realnost. Zavedam se, da z ustvarjanjem privlačnosti in pozitivnosti hkrati kreiramo tudi polarnost v obliki odpora in negativnosti.
Namesto obstoja po zakonu privlačnosti se raje premikam s pomočjo principa enosti in enakovrednosti in tako ne puščam nikogar za seboj in se ne ločujem od ničesar v mojem domu – fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vplivat na ostale do te mere, da so zakon privlačnosti posvojili in skozi njega našli svojo 'srečo' ter pri tem postali polni samih sebe – kot ego.
Ko opazim obžalovanje zaradi posledic, h katerim je doprineslo tudi moje deljenje zakona privlačnosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem zakon privlačnosti delila skladno s svojim razumevanjem življenja v določenem obdobju/trenutku in da je to stvar preteklosti, ki je ne morem spremeniti.
Namesto obžalovanja svojih dejanj v preteklosti ljudem razložim, da sem se začela zavedati principa enosti in enakovrednosti, ki je bolj praktičen, ker vključuje sebe kot vse, kot eno, kot enakovredno in ne podpira sebičnosti in ignorance, kot to počne zakon privlačnosti. Po potrebi razložim še, da je zakon privlačnosti sebične narave, ker pravi, da mora vsak poskrbet za svojo rit in ignorantne narave zato, ker namerno spregleduje 'slabo' in 'negativno' v tem svetu in tako ne pripomore k spremembam, ki bi bile najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila domišljijo definirati in povezovati s svobodno izbiro.
Ko opazim, da domišljijo definiram in povezujem s svobodno izbiro – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je moja svobodna izbira le v tem ali bom sodelovala kot vse, kot eno, kot enakovredno – kot življenje ki sem, ali pa bom ta dejstva ignorirala in se uničevala s sebičnostjo. Zavedam se, da je samozadostna domišljija domena ignorance in uničevalne sebičnosti.
Namesto da na domišljijo gledam kot na svobodno izbiro, raje preverim če ima domišljija kakšno uporabno vrednost, ki jo lahko prenesem v fizično realnost, sicer jo takoj opustim.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila domišljati kako bi bilo fino če bi imela na pretek denarja in ljubezni, zaradi česar bi se počutila močno!
Ko opazim, da svojo moč v domišljiji in sicer definiram/pogojujem z zunanjimi stvarmi (kot je npr. denar) in pojmi (kot je npr. ljubezen drugih) – se ustavim in diham.
Zavedam se, da mi samo moja domišljija ne more priskrbeti niti denarja, niti ljubezni, niti moči.
Namesto tavanja v domišljiji si denar prislužim, si dam ljubezen skozi pozornost do sebe in krepim svojo moč s pomočjo samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in samo-korekcijske prakse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vizualizacijo 'lepega & dobrega' in uporabo manter.
Ko opazim, da obstajam kot vizualizacija 'lepega & dobrega' in uporabljam mante – se ustavim in diham.
Zavedam se, da s svojo pozornostjo sicer so-kreiram (svoj) svet, ampak da je to pozornost boljše usmerit v dejanja kot v misli.
Namesto kreiranja 'lepega & dobrega' in uporabe manter v mislih se raje osredotočam na ozaveščanje ljudi o enakovrednem denarnem sistemu, ki bo pomagal so-kreirat kar je najboljše ne le za mene, ampak za vse. Namesto uporabe manter v svojih mislih raje izberem samo-odpuščanje in  ga delim z drugimi, da se lahko tako sami izognejo nepotrebnim samo-omejitvam ali pa jih vsaj omilijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zlorabljati domišljijo za krepitev energije (pozitivnega/negativnega) vznemirjenja.
Kadar opazim, da obstajam kot domišljija z namenom krepitve energije vznemirjanja – se ustavim in diham!
Zavedam se, da se z domišljijo kot energijo vznemirjenja omejujem, spodbujam svoje čustvene reakcije in se tako ločujem od sebe kot fizičnega bitja tukaj.
Namesto uporabljanja domišljije z namenom krepitve energije (pozitivnega/negativnega) vznemirjanja svojo domišljijo preusmerim v praktične in smiselne rešitve, izvedljive v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti v magijo, čudeže, posebnost.
Ko opazim, da se v mislih okupiram z magijo, čudeži, posebnostjo – se ustavim in diham.
Zavedam se, da so magija, čudeži in posebnost iluzija ustvarjena s pomočjo misli.
Namesto okupacije z mislimi o magiji, čudežih in posebnosti raje preverim kaj je potrebno narediti v fizični realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila uporabljati domišljijo za lastno zabavo.
Ko opazim, da uporabljam domišljijo z namenom zab(uš)avanja – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se mi ni potrebno zabavat skozi domišljijo v lastnih mislih.
Namesto tega se raje zabavam in uživam kot fizično bitje v fizičnem svetu, v interakciji z ostalimi oblikami življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ceniti domišljijo ker se ukvarjam z likovno umetnostjo, ki ceni domišljijo in iz nje tudi črpa svoj 'navdih'.
Kadar opazim, da cenim domišljijo v vlogi likovnice – se ustavim in diham.
Zavedam se, da ja cenjenje domišljije program, ki ga vase sprejema in podpira večina (likovnih) umetnikov.
Namesto cenjenja domišljije zaradi domišljije same se vprašam o praktično-uporabni vrednosti domišljije / domišljijskega 'umetniškega' izdelka.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ceniti abstraktnost kot likovni izraz.
Ko opazim, da cenim abstraktnost kot likovni izraz (ki ne upodablja, ampak samo oblikuje) zaradi tega, ker sem si dopustila vprogramirati idejo, da je abstraktnost nekaj večvrednega – se ustavim in diham.
Zavedam se, da nam abstraktna likovna dela zrcalijo naše specifične asociacije (misli in čustva), ne pomagajo pa nam pri predelavi le teh.
Namesto da cenim abstraktnost (likovnega izraza) samo po sebi, jo raje uporabljam kot orodje za ozaveščanje notranjega govora, ki ga je potrebno procesirati skozi samoodpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ceniti prepričljive pripovedovalce zgodb in zaradi tega posvojiti domišljijske zgodbe kot (možno) realnost.
Ko opazim, da cenim prepričljivost in domišljijo pripovedovalcev zgodb – se ustavim in diham.
Zavedam se, da s cenjenjem prepričljivosti in domišljije pripovedovalcev zgodb kot večvrednih hodim po tanki liniji med domišljijo in realnostjo in včasih sprejmem kaj kot resnično/življenjsko brez da bi opazila zmoto.
Namesto cenjenja prepričljivih pripovedovalcev zgodb raje cenim ljudi z praktično-delujočimi rešitvami za realni svet.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navduševati se nad pravljicami in ostalimi knjigami in jih programirati v sebe kot možne / delno realne, kot želje izhajajoče iz vsebine posamezne knjige.
Ko opazim, da se navdušujem nad vsebino nekega medija in jo na pol zavedno srkam v sebe kot možno / delno realno, kot željo – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je navdušenost pokazatelj 'spontane' pripravljenosti na lastno pre-programiranje.
Namesto takojšnjega sprejemanja lastne 'spontane' navdušenosti pogledam vzroke za navdušenost in jih 'presejem' skozi samo-odpuščanje.


Primer uporabe domišljije (z namenom krepitve vizualne nazornosti sporočila),
ki skozi besedilo in sliko vključuje tudi realen fizični svet.