Priznam, da sem se kar nekaj časa dojemala kot leno. Zdaj se
več ne, čeprav bi kdo, ki bi videl mojo sobo trdil drugače, lol.
Zakaj sem bila skozi srednjo šolo in faks bolj ali manj
lena? Mama mi je skozi 'nosila stvari k riti' – z dobrim namenom in 'v duhu
prijaznosti'……… Naredila je tudi tiste stvari, ki bi jih lahko že jaz sama.
Tega sem se navadila. Zato sem bila potem toliko bolj presenečena in zgrožena,
ko je 'naenkrat' od mene zahtevala, da odrastem, poskrbim za nekatere stvari
sama…
Odpor je bil z moje strani precejšen. Zato, da bi se
izognila samoodgovornosti sem naprej zelo učinkovito uporabljala humor. Ko mi
je kdo naročil kaj naredit / me vprašal zakaj nisem naredila naročenega, sem
našla 'izvirne' izgovore in jih zavila v humor. Potem smo se vsi smejali in se
zabavali in nekako vsaj začasno pozabili na moje nedelo.
Kadar humor ni imel učinka, sem uporabila solze. Pri moji
čustveni mami to deluje – sem ugotovila. Nekaj časa. Mogoče kako leto, dve.
Potem učinek pojenja. In sem se jokala in se smilila sama samo še sama sebi. Čakala na odrešitelja, ker se nisem
bila pripravljena odrešit sama – tega, kar sem sprejela od drugih in si
dopustila nadgrajevat sama. Posledice? Solze sem še pred kratkim uporabljala
pri partnerju. Včasih, ko me je res bolelo, včasih pa zato, da bi dosegla
svoje. In takrat sem se zavedala bede tega kar sem si dopuščala – objokan obraz
z užaljenimi grimasami. Hotela sem prenehat -že zaradi tega, ker v tem nisem
hotela bit podobna mami-, ampak so solze kar lile iz mene. Z dihanjem in/ali
pogovorom so se čez nekaj časa sicer
posušile, ampak jebemsi – če so bile res potrebne.
Po humorju in solzah je kot oblika izogibanja
samoodgovornosti prišla na vrsto jeza. 'Jaz sem jezna, pusti me na miru. Ne
nalagaj mi dela, ker hočem delat nekaj drugega/svojega. Če tega ne upoštevaš,
sem bom razjezila in svojo jezo stresla na tebe! Ne, ti me boš razjezil-a in ti
boš kriv-a za mojo jezo!!!' Navadno sranje…
Še ena lastnost moje mame zraven čustvenosti je vztrajnost.
. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . , ki je bila
velikokrat močnejša od moje jeze. Kar pomeni, da sem nekaj časa stvari delala z
jezo, ampak sem jih vseeno naredila – samo zaradi tega, ker je bila mama dovolj
vztrajna oziroma tečna – ko sem to takrat imenovala.
Ko sem začela raziskovat Desteni, sem z lahkoto
zreducirala nekaj lenobe, ker sem uvidela določene nesmisle, ki sem jih
prakticirala. (Takrat se mi je zdelo, da sem se precej poboljšala, lol.)
V glavnem sem se izvlekla iz lenobe, ampak
zavlačujem pa še vseeno. Z intenzivnim iskanjem dela in služenjem denarja
zavlačujem, ker vem, da se bom znašla v okoliščinah, ki so neprijetne za vse
sodelujoče… Ampak jih ljudje vseeno z navade sprejemajo in stežka vidijo kot
spremenljive. Z opravili doma zavlačujem, ker mi je ljubše predelovat Desteni
material. Ampak ravno Desteni nam pojasnjuje, da je teorija brez prakse skozi
dejanja prazna J.
Grem počistit zgornje nadstropje, ki bi ga naj že včeraj… in kmalu nadaljujem s
samoodpuščanjem na zgoraj opisano lenobo in zavlačevanje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
definirati sebe kot leno. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si
dopustila definirati sebe kot leno skozi oči drugih.
Ko opazim, da se skozi oči drugih definiram kot
leno – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se z definiranjem sebe kot lene -
preko predvidevanja, da me kot leno zaznavajo drugi – omejujem in sabotiram.
Namesto, da se definiram kot leno skozi oči
drugih, se osredotočim na dihanje, na aktivnosti v fizičnem in se ne definiram
spljoh (niti kot delovno, lol).
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
'nosit stvari k riti' in za to uporabljat izgovore, da drugi to počnejo zaradi
tega, ker so prijazni do mene in ker imajo dobre namene.
Ko opazim, da dopuščam, da drugi delajo namesto
mene in to opravičujem z izgovori – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je najboljše, da se čim prej naučim
sama poskrbet za svojo rit (in takisto vse ostale dele telesa). Zavedam se, da
se za dobrimi nameni in prijaznostjo utegnejo skrivajo pričakovanja o vračanju
pozornosti na isti način, nesigurnost vase ali kakšne druge sebične zablode kot
posledice določenega strahu.
Namesto, da drugim prepuščam skrb zase, zase raje
poskrbim sama; se tako osamosvajam in povečujem samozaupanje vase.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
navaditi se na 'udobje'.
Ko opazim, da udobje sprejemam kot samoumevno – se
ustavim in diham.
Zavedam se, da prav nič znotraj in zunaj mene ne
obstaja kot samoumevno in da se življenje izraža skozi gibanje / nenehno
spreminjanje.
Zato skozi čas opuščam pridobljene nepraktične
navade. Če ne gre drugače, jih zamenjam s praktičnimi navadami. Če je le možno,
pa ne delujem kot navada.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti
presenečena in zgrožena, ko je mama 'naenkrat' od mene zahtevala, da odrastem,
poskrbim za nekatere stvari sama.
Ko opazim, da obstajam kot presenečenost in
zgražanje zato, ker se nočem soočiti s sabo in prevzeti samoodgovornosti – se
ustavim in diham.
Zavedam se, da je edini namen mojega življenja, da
prevzamem odgovornost zase in da se soočim s sabo – v tem primeru s svojim
sprejemanjem 'brezskrbnega udobja' kot samoumevnega zaradi navajenosti nanj.
Zavedam se, da nimam nobenega zagotovila trajnosti 'brezskrbnega udobja' in da
to v tem trenutku glede na situacijo niti ni na mestu.
Zato opuščam sebično željo po brezskrbnem udobju
in z dejanji sodelujem na poti do sveta v katerem bom živela v udobju skupaj z
vsemi ostalimi (kot eno, kot vse, kot enakovredno).
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila odpor
do sprejemanja samoodgovornosti. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in
si dopustila uporabljati humor z namenom izogibanja samoodgovornosti.
Ko opazim, da humor uporabljam z namenom
izogibanja samoodgovornosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se izogibanje samoodgovornosti kaže
skozi različne oblike; sama sem na primer uporabljala, humor, solze in jezo,
vendar se 'učinkovitost' vsake izmed teh oblik kot energetske navlake slej ali
prej izteče.
Namesto, da preusmerjam pozornost k smehu in
zabavi, raje naredim kar je potrebno narediti v fizični realnosti brez
zavlačevanja.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila humor
zamenjati s solzami, ko sem opazila, da s pomočjo humorja ne morem več
prelagati samoodgovornosti oz. glede tega prepričati drugih.
Ko opazim, da uporabljam solze z namenom
izogibanja samoodgovornosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je samoodgovornost vedno tukaj – na
voljo kot orodje za samorealizacijo in da ne bo šla vstran. Zavedam se, da
hodim vstran (od sebe) jaz – takrat ko kot umskozavestni sistem uporabljam
solze z namenom prelaganja samoodgovornosti.
Namesto uporabe solz z upanjem, da se me bodo
drugi 'usmilili', takoj prevzamem samoodgovornost!
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
samopomilovanje, čakanje na nekoga, ki bo prevzel odgovornost zame – namesto
mene.
Ko opazim, da se samopomilujem in tako zavlačujem
s sprejemanjem samoodgovotnosti – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je samopomilovanje ena najbolj
ogabnih oblik samouničevanja, predajanja moči in s tem hkrati nadzora nekomu
drugemu izven sebe in tako rekoč prostovoljna
odločitev za suženjsko podrejenost umskozavestnemu sistemu.
Samopomilovanje in prelaganje odgovornosti na
druge brezpogojno brišem iz svojega življenja!!!
Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila
realizirati, da bo moje izogibanje samoodgovornosti skozi jok / preizkušanje
manipulacije drugih s pomočjo joka imelo posledice v obliki izgubljanja samozaupanja.
Znotraj tega si odpustim, da sem se sramovala svoje objokanosti zaradi tega,
ker sem sodila, da skozi njo postajam podobna tistemu užaljeno-objokanemu izrazu
mame, do katerega sem imela konkreten odpor.
Ko opazim, da nameravam uporabit jok z namenom
zavlačevanja odgovornosti / manipuliranja drugih – se ustavim in diham! Ko
opazim, da se sramujem svoje objokanosti, zato ker v njej nočem biti podobna
mami – se ustavim in diham.
Zavedam se, da je užaljeno-objokani izraz
projekcija misli na katerikoli obraz in znak vdaje.
Zato se izogibam vsakršnemu joku, če ta ne izhaja
iz fizične bolečine ali ne nastopa kot posledica čiščenja & sprostitve
nepraktičnih vzorcev. V kolikor mi ne uspe zadržat solz kot izraza umsko
zavestnega sistema, prisotnim v določeni situaciji takoj povem, da so to solze
iz navade, ki se jih učim ustavit – ker zanje v resnici nimam relevantnega
razloga.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
zavlačevati s samoodgovornostjo s pomočjo jeze znotraj sledečih in njim podobnih
besed: 'Jaz sem jezna, pusti me na miru. Ne nalagaj mi dela, ker hočem delat
nekaj drugega/svojega. Če tega ne upoštevaš, sem bom razjezila in svojo jezo
stresla na tebe! Pravzaprav me boš ti razjezil-a in boš ti kriv-a za mojo jezo
in tako si boš sam-a kriv-a, ko se bo jeza vsipala na tebe!!!'
Ko opazim, da zavlačujem s prevzemanjem
samoodgovornosti 's pomočjo' jeze – se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem skupaj s svojo jezo negovala
tudi svojo izolacijo, sebičnost, izgovore in opravičila, agresijo,
neodgovornost in vceplanje krivde drugim.
(Ogabno. Kar čudim se, da se mi stanje jeznosti še
pred kratkim ni zdelo nič posebej problematičnega. In čudim se temu kar sem
pravkar izpisala tukaj…). Vsakič, ko začutim vzpon jeze v sebi, jo najprej z
dihanjem umirim in nato preverim kaj se skriva pod mojo jezo; je to prelaganje
samoodgovornosti, izogibanje konfliktu.?.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kot
gonilio mojih dejavnosti uporabljati mamino vztrajnost. Znotraj tega si
odpustim, da sem mamino vztrajnost sodila kot tečno/nadležno.
Ko opazim, da za premikanje sebe uporabljam mamino
vztrajnost in jo imenujem tečnoba – se ustavim in diham. (V tem trenutku se mi
je neka teža sprostila iz območja pri mehurju… Blaž?)
Zavedam se, da je mama odgovorna za svojo notranjo
motivacijo / svoje premikanje skozi življenje prav tako kakor sem za svojo
notranjo motivacijo / svoje premikanje skozi življenje odgovorna tudi sama – in
v tem sva si enakovredni. (Še večji občutek lahkote v območju mehurja, s
katerim imam sicer težave.)
Namesto, da se še vedno obnašam kot odvisen otrok,
raje prevzamem samoodgovornost zase v vsaki ponujeni situaciji.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svoje
realizacije, opuščanje nesmiselnih vzorcev in prakticiranje smiselnih dejanj (v
povezavi z ne-lenobo) soditi kot 'velik napredek'.
Ko opazim, da svoje spremembe v smeri tega kar je
najboljše za vse sodim kot velik napredek – se ustavim in diham.
Zavedam se, da se s takšnimi sodbami znotraj
nasprotja malo-veliko omejujem; s tem ko svoj napredek sodim kot velik, si dam
vedeti, da sem storila že precej in da se mi ni potrebno več toliko truditi.
Dejstvo je, da take sodbe postavljam znotraj
svojega omejenega stališča/vidika in zato ne morejo biti relevantne, lahko pa
nastopajo kot –zavlačevanje-! Kontrastnim sodbam se torej raje izogibam.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
zavlačevanje pri iskanju službe/dela zaradi strahu pred soočenjem s trenutno
družbeno realnostjo.
Ko opazim, da zavlačujem z iskanjem službe zaradi
strahu pred soočenjem s trenutno družbeno realnostjo – se ustavim in diham.
Zavedam se, da s strahom ne morem ničesar
spremeniti v smeri tega kar je najboljše za vse, ampak samo odlašam s
soočenjem.
Namesto zavlačevanja pri iskanju službe/dela,
tedensko preverim prosta delovna mesta v mojih strokah. Če jih ni, tedensko
nagruntam nek ukrep, ki mi bo pomagal do zaposlitve in s tem do denarja.
(Popokaj svoje navidezne mehurčke udobja, preden počijo sami od sebe…)
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
zavlačevati z opravili v hiši in zunaj nje, ker mi je ljubše predelovati
Desteni material.
Ko opazim, da zavlačujem z opravili v hiši in
zunaj nje – se ustavim in diham.
Zavedam se, da sem soodgovorna za vzdrževanje
gospodinjstva znotraj katerega živim. Zavedam se, da ostali člani mojega
zavlačevanja ne sprejemajo zlahka in da si z zavlačevanjem škodujem, kajti to
pomeni, da kasneje, ko se le spravim k delu v naglici/paniki delam bedarije.
Namesto hitenja pri 'domačih' opravilih kot
posledice poprejšnjega zavlačevanja, si odmerim dovolj časa, da lahko določeno
opravilo izvedem sproščeno in s pomočjo dihanja v vsakem danem trenutku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar