MOZOLJI, STISKANJE, PRASKANJE, RANICE, BRAZGOTINE

V začetku pubertete sem se tako kot večina spoznala z mozolji, ki so me spremljali skozi celo puberteto. Za razliko od ostalih sovrstnikov pa jaz svojih mozoljev nisem mogla pustiti na miru. Nisem mogla počakat, da bi dozoreli, jih takrat iztisnit in pustit, da se v miru posušijo.

Podobno je bilo z ranami – ne spomnim se kdaj mi je kakšna rana odpadla sama od sebe… vse sem spraskala tekom samega celjenja in to dejanje redno ponavljala.

Zaradi tega nenehnega stiskanja in praskanja sem mozolje prenašala še na druge, zdrave dele kože, za ranami pa so ostajale brazgotine.

Pred kratkim se mi ponovno začel delat mozolj na bradi – ne istem mestu kot že tolikokrat prej. Odločila sem se, da ga tokrat pustim na miru in da ga ne bom mrcvarila – enostavno zato, ker po mrcvarjenju izgleda še hujše. V nekem trenutku sem se zavedala, da stojim pred ogledalom in obsedeno stiskam še nezrel mozolj… bilo je po običajnem pogovoru z mamo – vsebine se sploh več ne spomnim – vem samo, da sem tekom pogovora občutila manjši stres. Stresek – in že spet sem 'krampala' po svojem obrazu.

Verjetno je dokaj običajno, da se kot najstnik ne moreš sprijaznit z mozolji in jih zato iztiskaš/praskaš, ampak slej ali prej ti postane jasno, da ni vredno masakra, ki ostane kot posledica. Meni še do zdaj ni postalo jasno… Mama me je skozi opozarjala na moje praskanje, še zdaj me – ampak njene besede niso nikoli zalegle; v meni so zbudile samo jezo in odpor.

Enkrat mi je uspelo za daljši čas obdržat kontrolo nad praskanjem… Bilo je v času pred maturantskim plesom. Enostavno nisem želela fotografij iz tega pomembnega dogodka s poškodovano kožo, ker sem jo dojemala kot grdo.

Po plesu sem nadaljevala s staro navado… Mozolje sem od začetka srečanja z njimi skušala obvladati z raznimi kozmetičnimi pripomočki (toniki, kremami), a mi to ni uspevalo. Kako bi mi, ko pa sem jih prenašala s praskanjem… Nekaj let sem imela obred bolj ali manj učinkovitega prikrivanja praskanja. Ranice sem si mazala z medicinskim alkoholom, ker so se tako prej zacelile. Vmes pa s kremo? Ne vem več natančno, ker sem to opustila.

S časoma sem se 'sprijaznila' s svojim praskanjem obraza in sem ga preimenovala v 'izražanje mojega nestrinjanja s sistemom v katerem živimo'. Ampak to je (bila) moja interpretacija poškodb lastne kože predvsem na obrazu. Drugi verjetno vidijo samo bitje, ki ga praskanje še vedno obvladuje…

Danes sem iskala novo temo za blog. Bila sem brez idej, oziroma nisem našla 'prave' teme. Pa sem se vprašala ali je res vse tako super, da nimam ničesar za razčistit pri sebi. V ogledalu sem zagledala svojo podobo – z nohti na obrazu, ki sem ga ponovno poškodovala na parih mestih…

Ti 'rdeči fleki' niso potrebni. So stvar navade, ki je postala del podzavestnega, verjetno še nezavednega. In dovolj jih imam. S poškodbami svojega obraza ne koristim sebi, z njimi ne rešujem ničesar. Mogoče mi pomagajo potlačit lastne konfliktne misli in čustva, mogoče me samo zaposlijo, da se na rabim ukvarjat z nesoglasji v svojem notranjem in zunanjem svetu.

Stiskanje in praskanje mi predstavlja neko vrsto olajšanja, čeprav hkrati delujeta tudi v obratni smeri. Smešno… Kot da bi na silo hotela spravit neko umazanijo iz sebe, pa tega ne počnem na učinkovit način.

V zadnjem času sem večkrat dobila asociacijo na drugo, ekstremnejšo vrsto samopoškodb s katero sem bila soočena ko sem delala v osnovni šoli – rezanje. Ki je prav tako samouničujoč način poskusa komunikacije. S samim sabo ali z drugimi? Verjetno se prej nagiba v smer izogibanja komunikaciji – s samim sabo in z drugimi. In je posledica občutka nemoči in nesmiselnosti lastnega obstoja s koreninami v podzavestnem in nezavednem… Manifestirana posledica našega sprejemanja in dopuščanja gnilega sistema v katerem živimo. Pokazatelj zajebanosti. Samopoškodbe kot odraz zavračanja življenja. Življenja, ki ga zaradi vseh plasti umazanije, ki jo je človeštvo skozi čas navleklo na kup ne vidimo več takšnega kot je v resnici – izraz fizičnega. Mislimo, da je življenje tisti kup umazanije / površina tega kupa, ki se je nabral nad življenjem samim.

U jebemsi, do kam sem se nepričakovano razpisala… Še en dokaz, da se z izpisovanjem da postopoma prebit do vzrokov, do izvora. Samoodpuščanje nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev + samokorekcijski nasveti + samozaveze sledijo v naslednjih objavah.

Za konec samo tale SelfForgivenes:

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila samopoškodbe v obliki praskanja.

Ko opazim željo po praskanju / da se praskam – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da so samopoškodbe posledica sprejetih uničujočih vzorcev in navad.

Namesto da se praskam, raje vadim zavedanje v vsakem trenutku diha, tu v fizični realnosti in tako sodelujem v smeri kreiranja fizične realnosti, ki je najboljša za vse! Lastne sprejete uničujoče vzorce, ki imajo za posledico praskanje, bom s pomočjo samoodpuščanja temeljito raziskala v naslednjih dneh.