Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
posvojiti idejo o tem, da imam(o ljudje) potrebo po pripadnosti drugim in
potrebo po sprejetosti od drugih.
Ko opazim, da se ukvarjam s pripadnostjo drugim in
sprejetostjo od drugih kot ločenih od sebe – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da ideja o potrebi po
pripadnosti drugim in sprejetosti od drugih izvira iz izhodiščne točke
posameznika kot ločenega od drugih.
Namesto, da si želim pripadati drugim in biti sprejeta
od drugih, raje pripadam sebi in sprejemam sebe – kot vse, kot eno, kot
enakovredno.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
izmišljevati si situacije v prihodnosti, ki bi jih naj doživela z ljudmi s
katerimi sem se včasih družila. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si
dopustila, da sem v teh fantazijah iskala nekakšno zadoščenje, potrdilo, da sem
s prekinitvijo zvez sprejela pravo odločitev.
Ko opazim, da svojo preteklost projiciram v svojo
prihodnost – se ustavim in diham. Ko opazim, da skozi fantazijo projicirano v
prihodnost iščem potrdila, da so bile moje pretekle odločitve na mestu – se
ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da se te moje projekcije
v prihodnost v resničnosti najverjetneje sploh ne boso odvile. Če pa se bo že odprla
kakšna tema z bivšimi družabniki s katero sem pred tem v svojih mislih
zapravljala čas, se bo odprla v drugačnih okoliščinah in v drugačnem času –
zato moji 'naštudirani' odzivi ne bodo ustrezali realni situaciji. Zavedam se,
da sem odločitve za prekinitev zvez naredila na podlagi dogodkov v katerih
nisem videla smisla in so se nabirali daljše obdobje.
Namesto, da v svojih mislih blodim v preteklosti
in prihodnosti, svoj čas raje porabim za udejstvovanje v sedanjosti! Namesto da
skozi svojo fantazijo iščem potrdila da so bile moje pretekle odločitve
pravilne, se raje ukvarjam z odločitvami v sedanjosti – jih dobro preučim, da
bom kasneje pomirjena z njimi.
Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila
samozaupanja v svoje pretekle odločitve o prekinitvi zvez. Znotraj tega si
odpustim občutek, da se od ljudi s katerimi sem se včasih družila nisem naučila
vsega kar bi se lahko.
Ko opazim, da dvomim v svoje pretekle odločitve o
prekinitvi zvez – se ustavim in diham. Ko opazim, da se izgubljam v občutku, da
se od bivših družabnikov nisem naučila vsega kar bi se lahko – se ustavim in
diham!
Vidim/realiziram/razumem, da sem svoje pretekle
odločitve o prekinitvi zvez naredila na podlagi svojega zavedanja v tistem času
in trenutku. Zavedam se, da jih ne morem soditi kot dobre/slabe odločitve, ker
se nisem znala postavit v kožo drugega in sem jih sprejela kot 'dobre za mene'.
Zavedam se, da se od nobenega posameznika ne morem
naučit 'vsega kar bi se lahko' – ker te besedne zveze ne morem niti približno
definirat…
Namesto da
dvomim v svoje pretekle odločitve o prekinitvi zvez, se raje ukvarjam s svojimi
zvezami/odnosi v sedanjosti. Namesto, da se sekiram, da sem se v preteklosti od
nekoga naučila premalo, se raje posvetim komunikaciji in spoznavanju z drugimi,
ki so mi na voljo ta trenutek.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah
pred tem, da kot Destonijka v svoji bližnji okolici ne bom več našla primerne
družbe zase.
Ko opazim strah pred tem, da v svoji okolici ne bom več našla primerne
družbe zase (zaradi svojih načel, ki niso vsakdanjost drugim) – se ustavim in
diham.
Vidim/realiziram/razumem, da s takšnim načinom
razmišljanja ustvarjam predsodke o drugih v smeri, da niso sposobni dojeti
smiselnosti enosti in enakovrednosti / tega kar je najboljše za vse.
Namesto, da se bojim, da v svoji okolici kot
Destonijka ne bom našla primerne družbe zase, se raje družim in pogovarjam z
vsemi ljudmi okrog sebe in na tak način raziskujem, kje se skrivajo meni podobni
za podporo in debato.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah
pred tem, da drugim ne bi znala primerno razložiti Desteni principov in da bi
me zaradi tega zavračali. Znotraj tega si odpustim tudi strah, da se drugi z
mano ne bodo želeli družiti, zato, ker ne sprejemam več nekaterih splošno
uveljavljenih površnosti/nesmislov, ki sem jih v preteklosti.
Ko opazim strah pred zavrnitvijo s strani drugih
zaradi tega, ker mi manjka samozaupanja glede predstavitve Desteni principov –
se ustavim in diham. Ko opazim strah pred nesprejemanjem drugih, zaradi
lastnega nesprejemanja splošno uveljavljenih površnosti/nesmislov – se ustavim
in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da strah ne bo preprečil
mojih neprimernih razlag nekaterim, niti zavračanja nekaterih kljub razlagam po
mojih najboljših močeh… torej je nesmiselno, da obstajam v tem strahu. Zavedam
se, da če me drugi ne bodo hoteli sprejet zaradi mojega zavračanja splošno
uveljavljenih površnosti/nesmislov – kljub razlagi, bom še vedno imela sebe…
Namesto obstoja v strahu pred neprimerno predstavitvijo
Desteni drugim in posledično zavrnitve s strani drugih, Desteni predstavim po
svojih najboljših močeh in vprašam kaj je še nejasnega. Ljudem dam čas, da
zadevo v miru prebavijo. Namesto obstoja v strahu, da me bodo drugi zavračali,
ker ne sprejemam nekaterih splošno uveljavljenih površnosti/nesmislov, se raje
opominjam na uničujoče posledice takšnega sprejemanja in sprejemam sama sebe –
kot eno, kot enakovredno, kot vse!
PRIPADAM SEBI IN SPREJEMAM SEBE KOT ENO, KOT
ENAKOVREDNO, KOT VSE. SVOJE ODLOČITVE SPREJEMAM NA PODLAGI TEGA, KAR JE
NAJBOLJŠE ZA VSE ŽIVLJENJE. NE SPREJEMAM SEBIČNOSTI IN LOČEVANJA ('NITI PRI
SEBI NITI PRI DRUGIH').
Ni komentarjev:
Objavite komentar