petek, 14. december 2012

PREDfitnes – reševanje kompleksov s samoodpuščanjem




Odločila sem se, da želim shujšati in si pridobiti nekaj kondicije – zdaj, dokler sem še med brezposelnimi in imam več časa in s tem posledično več volje. Shujšala bi rada zato, da si ne bom rabila kupovat nove garderobe in zaradi lažjega gibanja. Za fitnes pa sem se odločila, ker mi je zunaj premrzlo in ker je (lahkoJ) glede na efekt hujšanja še kar poceni varianta.

Do včeraj sem hodila na fitnes v zadnji uri obratovanja, tako da sem bila skoraj sama in posledično sproščena. Včeraj pa sem imela prevoz v zgodnejših urah in sem prispela na fitnes v času ko je bil kar precej zaseden.
V sobi ob vhodu sem čakala na lastnika, iz fitnesa se je slišalo veliko glasov, v meni pa so se začeli zbujat strahovi in tesnoba - tisti neprijeten občutek stiskanja v trebuhu. Ker se zavedam, da je to popolnoma nepotrebno, sem si pogledala kaj me muči – od kod ti strahovi. In sem kar tam pri recepciji na hitro in na glas naredila samoodpuščanje: na občutek manjvrednosti zaradi svoje podobe in 'odvečnih kilogramov', na strah pred preživljanjem časa v družbi samih nepoznanih fantov in moških, na strah pred telovadbo in izgledom med telovadbo v bližini nepoznanih oseb nasprotnega spola…

Prav smešno je, ko se zaveš, da si želiš spremembe in startaš od tam kjer pač si, ampak te je nekako sram… mogoče ker si 'prezaobljen' mogoče ker imaš 'tako malo kondicije' – ampak saj ravno zato si se odločil začet!  

Do zdaj sem na fitnes gledala kot na kraj, kjer se zbirajo ljudje, ki si želijo nabildat predvsem svoj ego… izpilit svojo vizualno podobo z namenom konkuriranja na trgu seksa. Predsodkov teh me je bilo najbolj strah – tistih njihovih predsodkov o meni, ki sem si jih sama ustvarila v svoji glavi… Ampak ti predsodki so obstajali samo v mojih mislih. V resnici pa sploh ne vem, če se je fantom/moškim dalo ukvarjat s sojenjem mene ali so se raje ukvarjali sami s sabo, s svojim izgledom in z medsebojnim pogovorom…

In v fitnesu niso bili samo 'bilderji ega', ampak tudi nekaj punc (mogoče tudi kakšna bilderka ega) – s katerimi sem brez problema navezala stik in začela komunikacijo – ne glede na njihov izgled…, športniki, pa kakšen ata ki ohranja telo fleksibilno, kaka punca, ki prav tako želi shujšat.

Preden sem vstopila v sam fitnes, sem se v garderobi srečala z dvema dekletoma, prijateljicama. Eno 'malo bolj obilnejšo', ki je govorila o tem kako ji je bolj prijetno v delno ločenem prostoru, kjer lahko vadi sama / v družbi prijateljice in njeno 'povprečno' prijateljico, ki je sproščeno povedala, da ji je ljubše v skupnem prostoru, kjer se lahko ob telovadbi druži in pogovarja…

Še pred vstopom v fitnes sem bila opremljena s samoodpuščanjem in s perspektivami dveh prijateljic. Brez te 'opreme' bi se bila plašno zavlekla v delno ločen prostor in se najverjetneje v mislih precej ukvarjala s tem kaj si drugi mislijo o meni. Tako pa sem se lahko odpravila vadit v skupni prostor, v družbo samih fantov/moških, na mojo najljubšo napravo za hujšanje.

Kjer je volja, je pot – pravijo… voljo pa se da povečat s samoodpuščanjem in s komuniciranjem / medsebojnim deljenjem. Vsak je sam odgovoren za vzdrževanje svoje volje in s svojimi odločitvami  glede vzdrževanja / potlačevanja svoje volje (do življenja) daje vzgled vsem ostalim okrog sebe.

Ni komentarjev:

Objavite komentar