nedelja, 29. december 2013

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka -- 4.del

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na spremenjeno obnašanje mačke reagirati z usmeritvijo pozornosti k svojim čustvom, ki sem jih doživljala ob tem in se tako omejiti v dojemanju dejanskega dogajanja – izven mojega miselno-čustvenega mehurčka / sebične izolacije.  
Ko opazim, da na spremembo obnašanja drugega bitja reagiram tako, da se prepustim čustvom/občutkom in notranjemu samogovoru – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da realnih odgovorov o tem zakaj je drugi spremenil svoje obnašanje ne bom našla v svoji domišljiji, v svojem UmZS, ampak preko komunikacije z drugim, preko pozornega opazovanja fizične realnosti in preko poznavanja delovanja uma.
Zavezujem se k vztrajnosti pri preusmerjanju svoje pozornosti iz energije na fizično in zdrav razum – v primeru spremembe obnašanja pri drugih bitjih. Preverila bom knjige na temo govorica telesa in kakšno predelala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila bolj ali manj nezavedno podaljševati trpljenje drugega bitja zaradi mojega nepoznavanja delovanja fizičnega in podpiranja lastnega umsko-zavestnega sistema.
Ves ta čas, ki ga zapravljam v nepotrebnih in neuporabnih švigajočih mislih lahko namenim spoznavanju delovanja sebe in/kot sveta… korak po korak, vztrajno skozi čas, da si bom še pred smrtjo odgovor. 

Cats and Self Discovery:


Meow!

sobota, 28. december 2013

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka -- 3.del

[Samo-odpuščanje & samo-popravki/nasveti & zaveze. ]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila poskušati potlačiti skrb za mačko z občutkom malodušnosti zaradi zavračanja s strani mačke.
Ko opazim, da skrb za drugo bitje odrivam vstran od sebe zaradi občutka da me neupravičeno zavrača – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da me drugo bitje zavrača/odriva z določenim razlogom. Pri živali je to lahko npr. bolezen, pri človeku sram, zamera ali kaj podobnega.
Zavezujem se, da si obnašanja drugega bitja, ki me zavrača ne bom več avtomatizirano jemala osebno – kot neko nedoločeno lastno krivdo, ampak bom preverila fizično ne/stabilnost živali, pri človeku pa še umsko-zavestno stanje. ''Zakaj me zavračaš?'' bi utegnilo biti preveč direktno vprašanje – verjetno bo več odziva na vprašanje – ''kako se počutiš?''.

Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja –
tako človeškega kot mačjega priporočam 3./6  intervju (klikni sliko)


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da se mi mačka smili in si dovolila na mačkino poškodovano kožo in meso reagirati s strahom ter zategnjenostjo telesa & podzavestnim občutkom krivde zaradi negativnega notranjega samogovora o njej.
Ko opazim, da na poškodbe (drugega) bitja reagiram s strahom, si dopuščam da se mi smili, si dopuščam zategnjenost telesa in občutek krivde zaradi notranjega samogovora tem bitju– se ustavim in diham.
Vidim, realiziram in razumem, da nobena od naštetih reakcij ne pomaga pri tem kar je v danem trenutku dejansko potrebno – oskrba poškodb/ran.Zavezujem se, da bom v primeru poškodb ohranjala prizemljenost z namenom usmerjanja svoje pozornosti sem, kamor je res potrebna – čimprejšnja, natančna in učinkovita oskrba poškodb in preprečevanje razširjanja nepotrebne umsko-zavestne drame (od strahu pri poškodbi naprej).

petek, 27. december 2013

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka -- 2.del

[Samo-odpuščanje & samo-popravki/nasveti & zaveze. ]

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da so domače živali namenjene predvsem ugajanju njihovim lastnikom – v zameno za oskrbo. Znotraj tega si odpustim, da sem obstajala v prepričanju, da bi bilo od mačke ''pošteno'', da se pusti božat, lol.
Ko opazim, da obstajam v mislih, da so domače živali namenjene predvsem ugajanju lastnikom in da bi se domače mačke morale pustiti božati – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da so domače živali bitja enakovredna ljudem in da njihov namen ni ugajati lastnikom, ampak se izražati kot fizično/življenje. Zavedam se, da domače živali sicer podpirajo ljudi v procesu samorealizacije – na način, ki ga ljudje šele spoznavamo. Zavedam se, da moje pričakovanje, da se bo mačka pustila božat ni na mestu – kadar/ker si posledično dovolim razočaranje v primeru da se ne pusti oziroma dobre občutke v primeru kadar se pusti božat -- in s tem prepuščam direktivo čustvom in/ali občutkom, namesto da bi se usmerjala v dihu.
Zavezujem se, da se bom ob pojavu misli na temo ''domače živali so namenjene predvsem ugajanju njihovim lastnikom'' opomnila, da so nam enakovredna bitja s katerimi se vzajemno podpiramo. Ne dopustim si pričakovanja, da se bo žival obnašala tako, da bo ugajalo meni – raje jo opazujem, se učim od nje in o njej, preizkušam različne načine fizične komunikacije. Ne dopustim si pričakovanja da se bo mačka pustila božat vedno kadar bo meni po volji. Kadar se / se ne – si ne dopustim tega jemati osebno. Če se dalj časa sploh ne pusti božat, se pozanimam o morebitnih vzrokih v različnih virih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mačkino spremenjeno obnašanje vzeti osebno, si ga interpretirati kot svojo kazen z njene strani in ob tem obstajati v občutkih prizadetosti, zavrnjenosti, užaljenosti , žalosti ter posledično fizično doživljati siljenje na jok in težo na ''krhkih'' prsih.
Ko opazim, da spremenjeno obnašanje drugega bitja začenjam jemat osebno (kot da sem ravno jaz povod za spremembo pri drugem), si ga interpretirat na podlagi lastne domišljije, se ob tem drogirat z +občutki in –čustvi ter posledično doživljat fizično napetost/bolečino – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se v fizični realnosti ne vrti vse okoli mene… naj mi moj umsko zavestni sistem preko misli, čustev in občutkov še tako vneto zatrjuje, da se. Zavedam se, da obstaja bolj zdravorazumski način obstoja kot je priučeno interpretiranje na podlagi domišljije, s pomočjo občutkov in čustev. Vidim, da telo tudi preko napetosti in bolečine sporoča, da določene odločitve niso najboljše za njega (kot sestavni del mene) – ne glede na moje ignoranco / pretvarjanje, da ne razumem sporočila.Zavezujem se, da se bom sproti opominjala, da spremenjenega obnašanja drugega ne jemljem osebno, ampak realistično pogledam zaznane spremembe. Ne dopustim si jih interpretirat na podlagi lastne domišljije, ampak opazovanemu povem kar sem opazila pri njem in preverim njegov odziv. V primeru živali se posvetujem z poznavalci oz. po možnosti s specialisti. 

Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja – tako človeškega kot mačjega pa priporočam 2./6  intervju (klikni sliko):


četrtek, 26. december 2013

Ne jemlji tega osebno... je rekla mačka

Doma imamo mačko, ki živi zunaj hiše. Večkrat jo božam / se igram z njo / ji nagajam. Ni ravno najbolj cartljive sorte – ne pusti se nosit po rokah in se čohat daljši čas v primerjavi z ostalimi mačkami s katerimi sem imela kontakt, ampak sodeluje.

Pred kratkim pa se je začelo dogajat, da se žival ni več pustila cartat niti krajši čas. To se je stopnjevalo do te mere, da se je umaknila/izmuznila takoj ko sem jo prvič pobožala. Nisem razumela njenega obnašanja, sem si pa dovolila, da me prizadene.

Kako je prišlo do tega? V glavi sem si napletla, da me mačka hoče nekaj naučit, ampak ker ne dojamem kaj, me kaznuje z izmikanjem. Jebemsi, sem si vzela osebno; občutek zavrnjenosti & rahla užaljenost & žalost & občutek za zjokat & kot bi imela neko težo na prsih, ki sem jih čutila kot krhko lupino. Vse to sem si dopustila nakvačkat v svojih mislih…

Na kaaar – mačke dan ali dva ni domov. Ne pride gnjavit za hrano – kar je njen najbolj priljubljen hobi, ki ga je zadnje mesece prakticirala neobičajno pogosto. Sprašujem se kje je, hkrati pa me daje občutek malodušnosti – če se ji je že moglo kaj zgodit, se ji je ravno pravi čas – ko se najmanj sekiram za njo – ker me zavrača…

In potem se mače vrne, na videz pošteno pretepeno/pogrizeno po glavi. Izgleda kot da ima konkretno globoko rano na spodnji čeljusti, pod ušesom ji manjka dlake na površini malo večji od največjega kovanca. Zategne me v telo – postane me strah za njo, začne se mi smilit. Verjetno se podzavestno počutim krivo zaradi negativnega notranjega govora v povezavi z njo, ki sem ga imela zadnje čase.

Veterinar. Pove, da je kriva nekvalitetna hrana iz veleblagovnic, ki vsebuje kostno moko. Da so se strupi nabirali v mački in zdaj izbruhnili navzven v obliki garij. Šokirana sem. Mučenje živali v imenu profita, gnilobe!
Mačka dobo inekcijo, mazilo in drugo hrano. Po desetih dneh se koža opazno obnovi. Spet jo lahko božam in to mi zelo ugaja.
(Normalno, da se mi je izmikala, če sem se je dotikala na bolečih predelih za katere takrat še nisem vedela, ker niso bili vidni…)

Problem – zablode v povezavi s to situacijo, ki sem si jih dopustila ustvariti na podlagi +občutkov in –čustev, ki so se izkazale za neresnične/izmišljene se utegnejo ponoviti v drugih bolj ali manj podobnih situacijah in ponovno zamotit mojo pozornost. Pozornost, ki bi jo sicer lahko namenila dejanskemu razumevanju nove/nepoznane situacije in iskanju praktičnih rešitev za nastale konflikte/probleme.

Ko sem se zavedla sprememb v mačkinem obnašanju, sem imela odprte mnoge možnosti odziva… ampak jaz sem se odločila, da se bom ukvarjala s sabo, svojimi občutki in čustvi; dejansko nisem niti pomislila, da bi mačka utegnila biti bolna. V tej situaciji sem reagirala zelo egoistično. Ne krivim se, ker razumem, da krivda nima nobenega konstruktivnega učinka. Delam si opomnik z namenom da ne ponovim več te napake; zgubljanje časa v nadgrajevanju nepraktičnih miselno-čustvenih vzorcev pri sebi in nezavedno podaljševanje trpljenja drugega (živalskega) bitja.

V nadaljevalnem blogu sledijo samo-odpuščanje, samo-popravki/nasveti in zaveze.
Za vse ljubitelje mačk in/ali raziskovalce življenja – tako človeškega kot mačjega pa priporočam tale intervju (klikni sliko):


petek, 20. december 2013

Varanje

Sem varala in sem bila prevarana.

Kaj od tega se je zgodilo prej? Dozdevalo se mi je, da sem najprej varala. Situacija je bila takšna, da se je moj partner C. začel obnašati drugače kot običajno. S tem ne mislim na kakšno konkretno opazno spremembo, ampak na skupek drobcenih sprememb, ki sem jih dojemala kot – nekaj je drugače, nekaj je narobe. Zadeva se je vlekla skozi dni, občutek ''narobnosti'' se je stopnjeval, nisem pa imela nič oprijemljivega za izpostavit kar bi lahko predebatirala s fantom.
S časoma se je v meni vse bolj nabirala energija na temo ''če C. dela kar hoče in pri tem pozablja na mene, zakaj bi se jaz ozirala na njega''. Počilo je neke noči, ko smo bili zunaj; vse prej kot trezni. C. je pil ogromno alkohola, ni se oziral na moje prošnje naj zmanjša in nazadnje se je nenadoma umaknil drugam brez pojasnila. V tistem trenutku je mimo prišel prijatelj in vprašal, če gre kdo z njim enega skadit. Šla sem – prav mi je prišel umik iz misli polnih nejasnosti. Kadila sva, se pogovarjala in potem je rekel ''pridi k meni''. Poljubi in dotiki mojega prvega varanja.
Kasneje sem izvedela zakaj se je C. tako čudno obnašal – prevaral me je.

S C. sva se kasneje pogovorila o tem in ni bilo nekih hudih občutkov. Nisem mu pa izdala tipa s katerim sem ga prevarala z namenom, da bi preprečila fantovo potencilano maščevanje.
Pandorina skrinjica je bila odprta in po tem sem fanta še večkrat prevarala s tem istim tipom. Ko sem varala, po navadi nisem bila trezna. Tisti trenutek sta se mi intimnost in adrenalin zdela super fina, po tem pa se je od zadaj vedno prikradel občutek krivde. Ki je trajal dosti dlje od prijetne vznemirjenosti.
Svojega fanta sem imela rada, ampak mi je pri njem nekaj manjkalo. Namesto da bi se s tem soočila, sem to ''nekaj'' iskala drugje (in niti slučajno našla).
Enkrat sem se znašla v situaciji ko je prijatelju N. zmanjkalo bencina. Preden sva ga dobila, se nama je zgodila cela pustolovščina… na kar sva šla nekaj spit na najin uspeh in takrat je simpatija med nama prerastla prijateljstvo. Ponovno sem prevarala fanta. Večkrat. Občutek krivde se je nabiral…
Potem se je zgodila precej klavrna situacija: fant je pritisnil name, dokler mu nisem povedala s kom se ga (prvič) prevarala. Na kar je šel temu tipu težit, on pa mu je povedal še za drugega mojega prijatelja s katerim sem ga varala.
Ne spomnim se ali sem po tem dogodku ali malo kasneje sama pri sebi sklenila, da ne bom več varala in sem se odločila, da če me še kdaj prime, raje pustim fanta kot da bi ga spet prevarala. In me je prijelo. Ker mi je pri fantu ''nekaj'' manjkalo. Tako sem ga pustila… z lažjo, da sem ga prevarala s tretjim, ker mu nisem upala povedat kaj vse sem pogrešala ko sem bila z njim.
Slutil je, da bom šla. In jokala sem ko sem šla. Ampak iskreno povedano sem čutila olajšanje.   

Odločila sem se, da ne bom nikoli več varala. In posledično doživljala krivde. Ker je do tedaj v vseh pogledih presegla in poteptala užitek.




Naslednja zveza, nadaljevanje lekcije…
Fant S. se je na določen dan obnašal izredno čudno; v meni je zbujal obupen občutek odrinjenosti. Ko sem to povedala prisotni prijateljici, je trdila da si domišljam. Pa mi je v kratkem (v roku parih dni) postalo jasno da si nisem. Pritisnila sem na njega, dokler mi ni priznal prevare. Klasika – vse prej kot trezen in simpatija je prerastla prijateljstvo.  
Preveč sem bila zatrapana, da bi šla vstran. Odločila sem se, da ostanem - brez revanša.
S fantom sva njegovo varanje predebatira bi se lahko reklo v detajle, ker sem želela razumet. Do takrat mi je že bilo dokaj jasno kaj sem pogrešala pri fantu C. ko sem ga varala in zdaj sem želela razlago kaj moj aktualni fant pogreša pri meni, da me je prevaral. Vseskozi je trdil da nič. In tega nisem mogla razumet.
Podvomil je v nadaljevanje najine (mlade) zveze – češ, da med nama ne bo nikoli več pravega zaupanja. Vseeno sva ostala; takrat se mi je zdelo da resnično potrebujem to izkušnjo. Ampak zdaj vidim, da mu dejansko nisem več nikoli čisto zaupala. Preveč očitno je vedno znova iskal pozornost izven sebe in jaz mu je nisem bila vedno pripravljena dat na svoj račun.
Veliko časa sem blodila v mislih o njegovem varanju, si delala scenarije na to temo in jih speljevala sebi v prid – da bi se potem počutila boljše. Dolgoročno se ni izšlo. Njegovo varanje mi ni šlo iz glave še dolgo po tem, ko sva končala.


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila varati in ostati v zvezi v kateri sem bila prevarana.
Ko opazim željo po varanju – se ustavim in diham. Ko opazim željo po obstanku v zvezi v kateri sem bila prevarana – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je varanje nasprotje poštenosti do drugega in neiskrenost do sebe. Zavedam se, da se mi lahko ponovno zgodi, da si bom želela biti s kom drugim kot z aktualnim partnerjem. V takšnem primeru si ne bom dopustila varanja, ampak bom željo izpisala in predelala. Če je ne bom uspela odstraniti sama, se bom o tem pogovorila s partnerjem in če ne bo šlo drugače – zaključila zvezo z njim.Zdaj se mi zdi malo verjetno, da bi še kdaj imela željo po obstanku v zvezi v kateri sem bila prevarana… ampak če se pojavi, bom od partnerja zahtevala vse odgovore. Ne sprejmem več odgovora ''ničesar ne pogrešam pri tebi'' (sem se pač malo sebično pozabaval z drugo) in zahtevam odgovor kaj pogreša pri sebi. Ne sprejmem več varanja – tako s svoje strani kot s strani partnerja. 

sobota, 14. december 2013

Comfort zone / cona udobja

Že nekaj dni mi ne gre iz glave fraza comfort zone (cona udobja).
Cona udobja je situacija, v kateri se oseba počuti domače, varno, udobno in ima popoln nadzor. Izključuje spremembe, ki jih pogosto dojemamo kot ne-domače, ne-varne, ne-udobne in ne-nadzorovane.
Ampak kot vemo, so spremembe edina stalnica življenja in nič ne traja večno. Lahko jih spodbujamo sami z namenom ohranjanja fizične in psihične kondicije, sicer pa nas bodo slej ali prej ujele – pripravljene ali pa nepripravljene.

Moja cona udobja se je začela rušit. Nekaj časa mi je bilo prav udobno preživljat čas predvsem z drogiranjem s hrano in gledanjem filmom, potem pa mi je ugodje začel kalit lasten občutek krivde. Ker vem, da ne skrbim dobro zase kot za bitje in telo in da še preveč dobro skrbim za svoj ego. In nisem zadovoljna. S svojim izgledom – ker odraža mojo nedisciplino. Prenajedanje in praskanje. In sem brezposelna – tudi/predvsem zato, ker se ne premaknem ven iz cone udobja.

Saj je jasno kaj moram naredit. Nehat nakladat in se spravit v akcijo. Urnik ni slaba ideja.




   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot krivda. Jasno mi je, da krivda ni dejanje/akcija/sprememba, ampak samo občutek, s katerim nekoristno zapravljam svoj čas in pozornost. 
  Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prekomerno konzumiranje hrane in video materiala definirat kot udobno, namesto da bi realizirala, da vsaka prekomernost slej ali prej prevaga v neudobje. 
   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemarjat sebe kot bitje in kot telo in poveličevat sebe kot umsko zavestni sistem (ego). S tem blogom se ponovno zaganjam v premikanje.
   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi svojega videza – prask in odvečnih kilogramov. Jasno mi je, da samo-obsojanje ne pomeni spremembe, zato si ga ne dopuščam, ampak se raje premaknem kot bitje + telo + zdrav razum.
   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nedisciplina in se zaradi tega obsojati. Zavedam se, da disciplina pomeni praktične, fizične premike v katere lahko in moram kot bitje prisilit sebe kot UZS. 
   Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati se zaradi lastne brezposelnosti skozi svoje oči in skozi oči drugih – predvsem domačih. Delam MC na to temo. V pacu imam 3 nestabilne variante. Zavezujem se, da bom vsak četrtek prebrskala prosta delovna mesta in namenila nekaj ur časa za potencialne prijave.

"Every day you do nothing - you are accumulating nothing - The physcial teaches us to accumulate an action, an application everyday - Because after a few days it accumulates to an accountable set of actions that become visbile in the physical." - Esteni De Wet

sreda, 06. november 2013

Tikanje ali vikanje?

Pred kratkim je FB prijatelj na svojem profilu objavil da ne mara biti vikan, nekdo drug pa je pripomnil, da  tudi njega ni nikoli slišal, da bi kogarkoli vikal.

Prijateljevih razlogov proti vikanju nisem povsem razumela, se pa strinjam, da je vikanje nepotrebno in v bistvu nastopa kot ovira. Naj razložim zakaj:

Vzgajali so me, da vikanje izraža spoštovanje do starejših in/ali ''pomembnih''. Ampak ga slabo prenašam - ker mi simbolizira nepotrebno distanciranje. Pa tudi zato, ker si človek zaradi svojih let in/ali kakšne t.i. pomembne funkcije še ne zasluži spoštovanja; tega lahko pridobi z zdravorazumskimi akcijami, ki pokrijejo njegove besede. 

Moje tolmačenje tikanja & vikanja
Odnos   vi : vi  = nakladanje/distanciranje
Odnos   ti : vi  = manjvrednost : večvrednost
Odnos   ti : ti   = enakovrednost 

Kaj pravi SSKJ?
                tikati1 -am nedov. (i) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe ednine:
bil je v dvomih, ali naj jih tika ali vika; dovolila mu je, da jo tika; z vsemi se tika         
              vikati -am nedov. (i) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika • pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro


Tole vikanje je čisti mindfuck – če mene kdo kaj vpraša. Zakaj bi se človek želel od nekoga distancirati na ta način da ga vika in/ali da želi/zahteva vikanje od določenih drugih? Morda zato, ker se boji drugih? Ker se dojema kot večvrednega ali manjvrednega od drugega? Da fuck…




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z odporom reagirati na vikanje.
Ko opazim, da z odporom reagiram na vikanje in si želim, da ne bi obstajalo – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da so nam vikanje podtikali skozi več generacij in da bo na podlagi tega še en čas prisotno.
Kadar me drugi, s katerim bom preživela več kot par minut skupnega časa začne vikat, mu predlagam, da nadaljujeva s tikanjem. Dopustim si razložit povezavo vikanje – distanca / vprašat zakaj me vika / vikat nazaj – predvsem mlajše – z namenom reflektiranja vikanja :D
Kadar opazim svojo neodločnost glede vikanja/tikanja drugega – predvsem starejših in ''pomembnih'' – se ustavim in diham. Potem preprosto vprašam – ''Se tikava ali se vikava?'' in na ta način vsaj izenačim obe strani. :D 

Zelo me zanimajo vaše perspektive glede tikanja/vikanja – dajte pokomentirat, prosim. 

sobota, 02. november 2013

Omejenost in krhkost (mojega) človeškega telesa

Razmišljanje o tej temi je v meni prisotno že kar nekaj let časa. Spomnim se, da sem se v določenem času počutila popolnoma ujeto v svojem telesu in sem si želela, da bi imelo moje telo karakteristike telesa amebe – poljubno spreminjanje/prilagajanje abstraktne oblike, ''packe''.

Nekaj je k temu zagotovo pripomoglo moje lastno informiranje o spiritualnosti, ki vrednoti druga telesa (eterično telo, telo želja ali astralno telo, nižjo in višjo miselno telo, duhovno telo, bla, bla, bla) kot večvredna na pran fizičnemu telesu in jih pojmuje kot obleke, ki si jih slačimo –začenši s fizičnim telesom - dokler ne pridemo do bistva.

Nekaj so k temu razmišljanju o šibkosti človeškega telesa pripomogli knjige in filmi. V zadnjem času sem na primer gledala Twilight sago, X-man in Transformerse.
Vampirji in volkodlaki – hitrejši, močnejši, boljši sluh, voh… vampirji živijo dolgo in ohranjajo svoj videz…
Človeški mutanti – vsak s svojo nadnaravno sposobnostjo – branje misli, upravljanje z magnetizmom, poljubno spreminjanje podobe, premikanje s pomočjo elektro-magnetnih valov, upravljanje z ognjem, upravljanje z ledom, letenje, okostje spojeno z izjemno trdo snovjo in hitro obnovljivo tkivo…
Avtomobili – roboti – zavest vgrajena v telo iz kovine, ki lahko nastopa v podobi avtomobila ali robota, ki se lahko dograjuje ali spaja z drugimi svoje vrste…

Človeško telo je proti tem bitjem oz. lastnostim milo rečeno skromno. Hitro utrudljivo, lahko ranljivo/umrljivo, dovzetno za bolečino. S tem, da so ta zgoraj omenjena bitja in lastnosti izmišljena… naše fizično telo pa je edina skupna resnica. Čustva, misli, reakcije, fantazije so zasebna stvar – specifično drugačna od posameznika do posameznika. Fizično udobje in bolečina pa sta skupni imenovalec vseh nas – ne samo ljudi, ampak vseh zemeljskih bitij.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila (moje) človeško telo definirati kot krhko in omejeno in ga zato prezirati. Znotraj tega si odpustim, da sem obstajala v želji in kot fantazija, da bi imela zmogljivejšo, bolj prilagodljivo in bolj odporno telo.  
Ko opazim, da definiram svoje telo kot manjvredno & ga preziram in ko opazim, da obstajam v želji/fantaziji po zmogljivejšem, bolj prilagodljivem in bolj odpornem telesu, ki presega človeškega – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se z obstojem v željah in fantazijah o svojem telesu v bistvu ločujem od njega in ga posledično upočasnjujem, delam šibkejšega in ga bolj izpostavljam nevarnostim, poškodbam in boleznim. Zavedam se, da lahko svoje telo naredim zmogljivejšo, bolj prilagodljivo in bolj odporno če svojo pozornost s pomočjo dihanja namenjam zavedanju sebe kot fizičnega telesa namesto, da se utapljam v čustveno-miselnih fantazijah.
Ne dopustim si več obstajati v želji po nadčloveško sposobnem telesu, raje se spoznavam kot človeško telo, saj se zavedam, da se v bistvu poznam zelo površno in s tem blokiram svoje lastne potenciale.




petek, 01. november 2013

V imenu seksa



Najprej smo ljudje gradili svojo podobo s pomočjo oblačil in obutve.
Nato sta se pridružila  frizura in make up.
Hujšanje in bildanje.
Odstranjevanje dlak in umetni nohti.
Na kar je nanašanje postalo premalo, začelo se je vnašanje – silikon, umetni joški in ritnice.
Po tem so se začele v medijih pojavljat informacije o operaciji vagin in o povečavi penisov.
V zadnjem Bonbonu zasledim članek o tem, kako se vse več žensk odloča za kirurško pomlajevanje vagine in reklamo za tablete za povečanje penisa.

In se sprašujem kaj vse smo še ljudje pripravljeni naredit za naš izgled z namenom pridobivanja pozornosti od drugih in partnerja za seks.
Seks bi naj bil fizična oblika samoizražanja, uživanje v sogibanju, ne pa poklon podobi na račun prikrivanja fizičnega in trpinčenja fizičnega. Zašli smo iz poti. Kažipoti so tu:



torek, 29. oktober 2013

PROTESTI PROTI VLADI - SPET??

Spet? Še kar ni jasno, da protesti ne bodo rešili situacije? Da bodo situacijo rešile edino praktične rešitve? Še kar smo pripravljeni stokat, kako vlada deluje samovoljno in egoistično in se ne briga dovolj za ljudstvo? Medtem ko se mi obnašamo enako – samovoljno in egoistično se pritožujemo in se ne brigamo dovolj za vlado in za politiko kot rešitve. Halo!?

Še kar ni jasno, da smo posamezniki produkt našega okolja ravno toliko kot je naše okolje produkt vseh posameznikov skupaj? Da je ta odnos vzajemen in enakovreden… Da mi nismo žrtve naše vlade in politike, ampak žrtve svojih lastnih blodenj – nezainteresiranosti za skupne rešitve, občutka majhnosti in nemoči pri iskanju in podpori praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse skupaj in v okviru tega torej za vsakega posameznika.

Trenutno sploh ni potrebe, da bi odkrivali toplo vodo; določene rešitve, ki bi pomenile prve korake k izboljšanju življenjskih pogojev že lep čas krožijo v zraku in čakajo na nas, da jih posvojimo, uresničimo in si tako oblikujemo družbo, ki bo omogočala dostojno življenje za vsakogar. Kaj za vraga še čakamo!?!

Dominanten problem (naše) politike/vlade je razporeditev denarja. Slovenci smo kot drugi v Evropi dosegli minimalno kvoto za podporo preučitvi vpeljave Univerzalnega temeljnega dohodka. Zakaj bi čakali na druge države EU, da se zbudijo oz. če se bodo zbudile dovolj hitro da bodo izpolnile kvoto za preučitev/realizacijo UTD? Švica je izvedla glasovanje in zaradi zadostne podpore zadevo že procesira proti realizaciji. Zakaj bi čakali na ne-milost drugih, zakaj se ne bi zgledovali direktno po najboljših?

Naslednji ''težki problem'' – nismo zadovoljni z odločitvami naše vlade – ki smo jo izbrali sami ali pa smo se izbiri izognili, češ da je izbira klavrna že sama po sebi. Tudi sama se najdem tukaj. Ampak za razliko od večine se ne bom pritoževala nad odločitvami brez da bi raziskala in posredovala rešitev. Saj se ponuja že sama po sebi – neposredna demokracija! Tako si bomo odrezali možnost, da bi se sploh še kdaj pritoževali nad odločitvami vlade oz. zastopnikov ljudstva, ki smo jih v dobri veri izbrali, pa so se kasneje izpridili. Odločali bomo sami in hkrati za svoje odločitve tudi odgovarjali sami. 

Tako preprosto je…
Zakaj bi zapravljali svoj čas in energijo za proteste v okolju kjer dvosmerna komunikacija ni mogoča, ker naslovnik ni prisoten? Treba je poiskat direktne kanale in poti do tistih, ki trenutno odločajo v našem imenu in množično pritisniti s tega konca. Vsak zna napisat pismo in ga naslovit na vlado / predsednika / določenega poslanca. Ali elektronsko sporočilo. Ali posnet video. In zahtevat uvedbo UTD in neposredne demokracije. Ali se boste raje šli malo družit na proteste, potem pa se boste pritoževali naprej, ker ni konkretnega premika? Kdo vas bo pa v tem primeru sploh jemal resno…



Zakaj demonstracije ne delujejo razloži Hilda Rac v svojem vlogu:




torek, 01. oktober 2013

Pljuvanje

Dementna babica s katero si delimo hišo v zadnjem mesecu, dveh vedno bolj intenzivno pljuva po tleh… Ogabno!

Ogabno je bilo, ko sem ji šla v spalnico iskat zobe in sem stopila na njen konkreten masten pljunek. Nadrla sem jo in sem jo nagnala pobrisat njeno nesnago.

Danes jo vidim pljuvat in jo opozorim. Zanika, da je sploh pljuvala. Pogledam na tla ob njenem sedežu, pa vidim polno koščkov štruklja na tleh. V trenutku mi je nabilo pritisk, začela sem se dret na njo, ona pa me je s popolnoma ravnodušnim izrazom na obrazu še provocirala… Samo sebe sem presenetila z intenzivnim nekontroliranim odzivom besa.
Vprašala me je če se še lahko bolj derem… … …
Odgovorila sem ji z mirnejšim glasom – bo to pomagalo, da boš nehala pljuvat, si boš zaradi tega zapomnila.?.

Ko sem izgovorila zadnjo besedo… Z A P O M N I L A… sem se zavedla, da govorim v prazno. Ne bo si zapomnila. Ne zmore si zapomnit. In kričanje na njo en drek pomaga. - Po tem ko sem se zavedla svojega izbruha, sem šla na vrt po zelenjavo in se malo podružila z mačko, da se umirim. Na kar sem šla v kuhinjo kjer je še vedno sedela babica. V moji prisotnosti je ponovno pljunila na tla ……………………………………………………………………………….

Ne vidim variante kako naj ji to preprečim. Po tihem sem pričakovala, da če se pošteno zderem na njo,  jo bom nekje na podzavestnem ali nezavednem nivoju dovolj prestrašila, da bo vsaj začasno nehala… Naivnica…

In zdaj vprašanje – kako naj ne reagiram(o) na njeno pljuvanje, na koščke hrane in sluzi po prostorih v pritličju, kjer se gibljemo vsi – ker imamo tam kuhinjo?
In zdaj opomnik – moje/naše reagiranje v jezi/besu/obupu/nemoči ne bo preprečilo njenega pljuvanja.

Se bomo res mogli sprijaznit z njenim pljuvanjem? Ne bo priznala in/ali ne bo se spomnila, da je pljuvala ko ji bomo rekli naj počisti za sabo.


Je to res vse kar je? Obstaja kakršna koli druga rešitev? Kdorkoli?

sreda, 25. september 2013

Zakaj se večini zdi samoumevno sočustvovati z živalmi, hkrati pa jim ne pride na misel, da bi sočustvovali z rastlinami?

Znanko veganko vprašam zakaj se je odločila za veganstvo.
Pravi da zaradi zdravstvenih in moralnih razlogov; ker sočustvuje z živalmi in jih ima preveč rada, da bi jih še naprej jedla.
Zdravstveni razlogi se mi zdijo sprejemljivi, v sočustvovanje podvomim. Ker smatram rastline kot enako žive kot so živali in kot smo ljudje. Zaradi tega ker so nam živali bolj podobne, rastlin še ne dojemam kot manj živih…
Predlaga mi naj si preberem kak članek, kjer je dokazano, da rastline nimajo čustev, živali pa čutijo enako bolečino in vsa druga čustva kot mi. Prida še, da je vsak izgovor dober za nadaljevanje hranjenja z živalmi ter da spoštuje voljo tistih, ki mislijo drugače in jih ne sili v svoj način življenja.

Ne bom šla zdaj posebej brat o tem koliko čustev premorejo - ali pa ne živali in rastline; vem, da ne bom našla enotnega odgovora in da bom našla več prepričanj, da imajo živali čustva in rastline ne.   Tudi meni se dozdeva, da imamo ljudje čustva, živali prav tako – vendar v manjši meri, rastline pa so brez njih.
Še vedno pa sem mnenja, da tudi rastline – prav tako kot ostali dve vrsti živih bitij na tem planetu – čutijo bolečino ali udobje.
Zakaj bi jih potem smatrali kot, nevredne našega sočustvovanja in kot edine primerne za našo prehrano?
Ker nimajo čustev?
Ker ne komunicirajo z nami in se odzivajo na nas?

No, do zdaj že vem , da rastline komunicirajo – na veliko – s pomočjo kemičnih sporočil. Poglej si tole – res je noro: http://www.youtube.com/watch?v=T7MOe5clOtI Rastline komunicirajo – med sabo, z živalmi in z ljudmi – primerno njihovim izraznim zmožnostim…
Ljudje bi naj bili najrazvitejša življenjska oblika na tem planetu… kako torej, da ne razumemo sporočil domnevno najprimitivnejše vrste bitij na našem planetu?

Razumem tudi, da je v prehranske namene dosti lažje ubit in pripravit bitje, kadar te ni sposobno gledat z očmi polnimi strahu in kričat od bolečine. Kar še ne pomeni, da bolečine ne doživlja… Morda jo, pa je mi nismo sposobni videt/zaznat.
In kaj če so človeška telesa zasnovana tako, da različne krvne skupine dejansko potrebujejo živila različnega – rastlinskega in/ali živalskega – izvora… ki so mimogrede oboja tako kot ljudje ustvarjena iz zemlje, iz substanc, ki jih nudi? (Btw. ljudje in banane imamo 50% DNK skupnega).

Niti mi ni jasno, kako naj bi soČUSTVOVAL z živim bitjem, ki naj ne bi imelo ČUSTEV…
Hm, kaj pa če so problem sama čustva? Ali večja zmožnost čustvovanja res pomeni večjo vrednost življenjske oblike? Kaj sploh pomeni sočustvovanje?

Cela zmešnjava puzzle delčkov – gremo nazaj k ključnim besedam in njihovim definicijam…





O.k…. gre torej za relacijo človeka do živali v odnosu z relacijo človeka do rastlin.
Kar nam je vsem trem osnovnim vrstam na našem planetu skupnega, je to, da spadamo v definicijo živih bitij. Poglejmo si definicijo življenja ---

                življenje -a s (e)  
1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja:
začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v zastrupljenih rekah odmira; življenju nevarne snovi / usedline s sledovi življenja / ekspr. jama ni bila brez življenja živih bitij
2. stanje živega bitja: biti, ostati pri življenju; znamenja življenja / volja do življenja je premagala smrt; biti sposoben za življenje / greniti si življenje z ljubosumjem; tvegati življenje;
ekspr.: rešiti si golo življenje; streči po življenju; igrati se z življenjem / izgubiti življenje umreti; ekspr. življenje se mu izteka kmalu bo umrl / pesn. mirno naj ti plove čolnič življenja // s
prilastkom, v različnih religijah nadaljevanje kakega stanja po smrti v s čutom nezaznavni stvarnosti: posmrtno življenje / v krščanstvu: nadnaravno življenje; večno življenje
3. s prilastkom bivanje, obstajanje človeka a) glede na njegovo biološko danost: čustveno, duševno, intelektualno življenje / fantovsko življenje / spolno, telesno življenje /
družinsko, zakonsko življenje; samsko življenje; skupno življenje moškega in ženske b) glede na njegovo ravnanje: garaško, ekspr. grešno življenje; začeti novo življenje / ekspr.
sladko življenje prijetno, zlasti spolno / ekspr. ženska dvomljivega življenja c) glede na njegovo dejavnost, udejstvovanje na določenem področju: begunsko, vojaško življenje /
družabno, privatno življenje č) glede na njegovo materialno stanje: skromno, udobno življenje d) glede na pestrost dogajanja: mirno, pusto življenje človeka e) glede na vrednost,
ki je odraz določenih življenjskih prizadevanj, razmer: brezskrbno, lahko življenje; ekspr. pasje življenje brezdomcev / ekspr. življenje iz dneva v dan brezciljno, brezskrbno // bivanje,
obstajanje človeka sploh: smisel življenja; pravica, veselje do življenja; njegovi pogledi na življenje in smrt / življenje vaše matere je v nevarnosti
4. doba bivanja, obstajanja človeka od rojstva do smrti: življenje se podaljšuje; bolezen mu je skrajšala življenje; v svojem dolgem življenju je marsikaj doživel / za vse življenje si je
dogodek vtisnil v spomin; v svojem življenju še ni imel takega stanovanja / vse življenje je še pred teboj / raba peša od iznajdbe ni imel za življenja prav nič v času življenja / ekspr.:
pomlad življenja mladost; jesen življenja starost
 Vir: ASP SSKJ

Prvi pomen brezpogojno vključuje drugi dve vrsti, že pri drugem pa se začne ločevanje skozi primere, ki veljajo za človeško vrsto in pogojno (priučeno) še za živalsko. Vsi nadaljnji pomeni od katerih sem dodala le še dva (čeprav jih je 15), pa se omejijo na človeka.
Kaj hočemo – definicije so človeške, omejene s človeškim dojemanjem drugih dveh vrst; drugi dve vrsti nista imeli možnosti, da jih potrdita ali ovržeta…

Če je življenje tisto, kar nam je vsem trem vrstam na našem planetu skupnega in nas povezuje, je torej sposobnost (so)čustvovanja tista, ki nas ločuje.
Po nekaterih perspektivah naj bi bili ljudje najvišje razvita vrsta zaradi največje sposobnosti čustvovanja, medtem ko naj bi bile rastline najnižje razvita vrsta, ki ni sposobna so-čustvovanja.
Khm… v kakšnem odnosu smo ljudje z živalmi, rastlinami in planetom? V kakšnem odnosu so rastline do ljudi, živali in planeta? Fizični dokazi pravijo, da se ljudje obnašamo destruktivno, uničevalno, da preveč jemljemo in premalo vračamo – medtem ko rastline podpirajo sebe in ostali dve obliki življenja, dajejo…
''Mogoče'' pa je so-čustvovanje precenjeno?

                čustvo -a s (u)  
(navadno s prilastkom) duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem
sočustvovati -ujem
nedov. (o-a o-u) knjiž. skupaj s kom čustvovati
Vir: ASP SSKJ

Takle mamo… ko si pogledam definicijo čustva, lahko nadaljujem k definiciji duše, ki je definirana kot nematerialno, neumrljivo bistvo človeka.
Vso to razmišljanje in definiranje postaja vedno bolj abstraktno, zato bom raje kar prešla k sklepu.

Živali so nam po fizični formi in po izražanju bolj podobne, v njih smo sposobni videti del sebe.
Rastline so navidezno in po izražanju precej drugačne, v njih ne vidimo direktne podobnosti; zato jih vrednotimo kot manjvredne. Ampak pozabljamo kaj nam omogočajo – življenjske pogoje za človeštvo, kakor tudi za živalski svet…

Tako, da če se že sočustvujemo, sočustvujmo z obema vrstama enakovredno, sicer pa bi bilo še bolje soživeli z obema vrstama v enakovrednosti. 

petek, 20. september 2013

Solze smeha

Gledam kaj je danes novega na Facebooku in naletim na že znano podobo; gre za del dialoga, ki poteka preko elektronske naprave, npr. telefona. Dialog poteka s pomočjo programa, ki sproti dela avto korekture – torej ''popravlja'' besede. Ni mi čisto jasno po kakšnem sistemu dela popravke…

…ampak čisto vsakič, ko berem katerega izmed teh autocorrects kompletov, zraven jočem od smeha. ''Popravljene'' besede lahko namreč konkretno spremenijo pomen sporočila; kombinacija človeške in računalniške logike včasih dela res bizarno smešne povezave…

Pravi čudež pa je smeh do solz. Telo se najprej krči in miga v iskrenem smehu, tako silovitem, da požene solze… in po parih minutah – luksuz –- popolna telesna sprostitev. Kot da bi se v predelu prstnega koša razširil. Dihanje postane lahkotno.
Če to ni ena izmed najboljših stvari za zdravje, pa res ne vem kaj je…


Zato tole zadevo delim z vami. V tem primeru bo za režanje potrebno obvladovanje angleščine. Sicer vas pa prav vse vabim, da tudi vi z mano delite stvari, zaradi katerih se nasmejite do solz – dobesedno! 




torek, 17. september 2013

Dvomljiva vrsta motivacije

Določena opravila sem smatrala kot težka in neprijetna, zaradi česar sem imela precejšnjo težnjo da se jim izognem oz. da z njimi odlašam dokler se ''pač'' da.
Nakaaar se je moj odnos do teh opravil ''nenadoma'' spremenil – postala sem motivirana za to, da jih predelam.

Kaj se je zgodilo? Uganeš kaj se je zgodilo? Vzemi si par trenutkov in samoiskreno poišči odgovor v sebi, potem pa preveri, če se ujema z mojim.



Zgodilo se je to, da sem dobila še težje in še bolj abstraktno opravilo kot sem jih imela prej. Zaradi česar se je moje zaznavanje tistih nalog, ki sem jih imela prej za težke in neprijetne spremenilo v ''še kar znosne'' / ''niti ne tako težke''. Naenkrat sem dobila motivacijo, da jih opravim, ki je bila pred tem odsotna.

Kajti prej sem izbirala med opraviti težko nalogo ali se ji izogniti, zdaj pa je moja izbira variirala med opraviti bolj težko ali manj težko nalogo. Manj težka naloga se mi več ni zdela zares problematična, sem pa oznako ''problem'' takoj prenesla na bolj težko nalogo…

In zdaj se sprašujem koliko samosabotaže si dejansko dopuščam in koliko lastnega potenciala dejansko zaviram. Koliko ''še težjih'' nalog mi bo moralo biti vsiljenih, preden bom dojela, da sem zmožna opravljati tudi težke+++… naloge?




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvom vase uporabljati kot izgovor za lastno pasivnost. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila lotevati se težkih izzivov – brez da bi si prej/sproti odpustila dvom - zaradi česar izzivov nisem uspela uspešno predelati in sem tako posledično še povečala dvom vase.
Ko opazim dvom vase – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da dvom ni sprejemljiv izgovor za mojo pasivnost. Zavedam se, da nasilno premagovanje dvoma dvom samo še potencira.
Zavezujem se, da bom dvom vase sproti predelala skozi samoodpuščanje. Trenutno je ta dvom/odpor najaktivnejši na področju zaposlitve, torej se usmerjam v reševanje tega problema in si dovoljujem njegovo uspešno reševanje.



torek, 03. september 2013

Prvinski strah

Primal fear je naslov filma.
Prvoten / prvinski strah.
Strah pred tem, da so smo ljudje po naravi slabi.

Ne bom se spuščala v definicije dobrega in slabega, ker so sprevržene… Ker je v današnjem času sebičnost v določenih… v ogromno primerih obravnavana kot dobra, pravilna, pozitivna. Včasih prikrito (celo ali predvsem pred sabo), večkrat pa še to ne.

Moj prvinski strah se ne nahaja znotraj polarnosti dobro-slabo. Kot prvinski strah obstajam v vprašanju ne-sebičnost?

Ni dvoma, da v človeški rasi že nekaj časa – morda od samega začetka? - prevladuje sebičnost. Vprašanje je, če smo sposobni realizirat, da sebičnost – kot navidezna delitev življenja, kot konkurenca - pomeni samouničenje in da so-delovanje po principu ''kar je najboljše za vse'' pomeni življenje samo.

Obstajamo v obliki ločenih fizičnih teles – to je jasno. Prav tako kakor je jasno, da brez usklajenih dogovorov kot posameznik ne more nihče izmed nas preživet.
Za odnose gre, ''dragi moji''. Ne za hierarhične odnose, ampak za enakovredne odnose v katerih se kot posamezniki zavedamo, da so drugi pogoj za naš obstoj – in da smo mi pogoj za njihov obstoj. Da smo facking eno. Da je življenje eno samo. Ne v tem smislu, da ima vsak posameznik samo eno življenje, ampak da vsi posamezniki skupaj tvorimo eno in edino življenje – vsi smo del življenja.

Zato nima smisla, da druge kot dele sebe vrednotimo kot manj ali več vredne. Kar nas bo čas v tem primeru slej ali prej pogoltnil vase in izničil? Na ''dobri'' poti smo… na ''dobri'' poti do samouničenja.

Kakorkoli, še vedno imamo možnost, da izberemo commonsense – zdrav razum – skupni smisel, da se začnemo medsebojno obravnavat enakovredno. Ne verjamete, da lahko spremenimo svojo naravo v nesebično? Kdo drug bi jo pa lahko če ne mi kot posamezniki? Vsak delček/posameznik izbriše svoj del sebičnosti in tako se pretopimo nazaj v eno - v življenje, ki je najboljše za vse. Izzivam te – enakovredno s sabo.

Pridruži se nam v procesu potovanja do življenja:





Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred človeško sebičnostjo.
Ko opazim, da obstajam kot strah pred človeško sebičnostjo – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ne bo pomagal preseči človeške sebičnosti, zato ni na mestu. Zavedam se, da lahko največ naredim na ta način, da presežem lastno sebičnost in stojim kot zgled za druge.
Ne dovolim si utapljati se v strahu o sebičnosti, svoj čas raje namenjam izbrisu sebičnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tradicijo/zakoreninjenostjo  sebičnosti.
Ko opazim, da obstajam kot strah pred tradicijo/zakoreninjenostjo  sebičnosti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ne pomaga spremeniti tradicije sebičnosti, ampak jo kvečjemu ohranja in podaljšuje.
Ne dopustim si bati se moči tradicije/zakoreninjenosti sebičnosti, raje sebe in druge opominjam na nujne zdravorazumske spremembe preseganja človeškega ega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot misel ''Bolje, da človeška rasa samo sebe čim prej uniči, kot da bi še naprej obstajali v takšni sebičnosti in ubijali/uničevali – živali, rastline, planet.''
Ko opazim, da obstajam kot misel o smiselnosti samouničenja človeške rase – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da to misel podpira predaja, stahopetnost, lenoba… da v bistvu obstaja samo kot beden izgovor s katerim se želim skrit pred prevzemanjem odgovornosti in potovanjem skozi posledice svojih preteklih dejanj.
Zavezujem se, da se ne bom več skrivala za mislijo o smiselnosti samouničenja človeške rase, ampak bom raje delala na uničenju ega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvomit o tem, da sem enakovredna prav vsakemu bitju in tako določene obravnavati kot manjvredne/večvredne od sebe.
Ko opazim, da obstajam kot večvrednost/manjvrednost – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se na ta način distanciram od drugega in si preprečujem, da bi ga popolnoma videla/razumela.
Zavezujem se, da se bom redno opominjala, da je odnos enakovrednosti ključ do poravnave v enosti. 

ponedeljek, 02. september 2013

Podobe iz moje otroške sobe

V svojo nekdanjo otroško sobo sem šla iskat papir za slikanje. Opazila sem poslikavo z veselim pajkom, ki mi jo je naredil ata. Mh – mogoče pa zato vedno pustim pajkom prosto pot v svoji sobi . (Ok – če bom še kdaj našla gnezdo, ga bom skupaj s pajkovko preselila… ker na desetine pajkcev je pa res preveč.)



Gledam dalje – kaj še imamo? -- kobilice – kobilice so zakon! Gosenice – so zanimive. Vrane so kul. Lesene ograje iz vej so najboljše ograje.



Sova na vrbi – obe bitji sta mi simpatični. Za velikima omarama se skriva največja slika – nasmejan medved, ki spi v mesečini na postelji iz vej. Ja, spanje je uživancija!




So se mi podobe iz moje otroške sobe, ki sem jih več let vsakodnevno vpijala ugnezdile v um? So mi uprizorjeni elementi mogoče zato simpatični?

Čuden občutek me je spreletel ob preblisku v kolikšni meri so utegnile te slike vplivat na mene. V kolikšni meri so me sooblikovale kot profesorico likovne umetnosti…

petek, 09. avgust 2013

Dementne dogodivščine / Gratis priznanje

9.8.13

Včerajšnja babičina izjava: Hudiča, že sedenje me zmantra.
Zakaj še ne umre? Kdo ima kaj od tega, da preživlja svoj čas v utrujenosti in bolečinah? Resno vprašam.
A na ta način dobivamo ostali lekcijo kako naj ne živimo? Če je tako – potem ni ravno najbolj nazorna… sem napisala in potem začutila bolečine v predelu srca…
A se umsko-zavestni sistem napaja iz teh bolečin al kaj?!?




Gratis priznanje: Babica kot dežurni krivec aka dementni del drugih/mene

Kadarkoli kakšna reč v babičinem dosegu izgine ali sem jo založila (smo jo založili), umsko-zavestni sistem takoj navrže: babica!
Včasih jo vprašam če je kaj prestavila, ''pospravila'' ampak četudi je, se tako ali tako ne spomni…
Včasih jo obsojam v svojih mislih brez da bi ji to izrazila.

Tako kot takrat, ko ''je izginil'' nastavek za kanglo in ga nisem našla na običajnih mestih. Začela sem dvomiti v to, da bi se lahko nahajal še kje drugje in v svojih mislih začela obtoževat babico. Hkrati sem se zavedala kaj se dogaja v mojih mislih in si nisem dopustila, da bi me popolnoma okupirale. Še enkrat sem preverila po kotičkih, ga našla in dojela nesmiselnost obtoževanja babice z vsemi pripadajočimi negativnimi čustvi, predvsem jezo. Jezo nase, na svojo pozabljivost oz. na svoj obstoj v mislih s katerim sem se tako okupirala, da nisem registrirala kam sem odložila nastavek. Projekcija jeze na sebe na babico – da konkretno poimenujem kar sem si dopustila.

Imam občutek, da tudi potem, ko iskano stvar najdem in realiziram svojo zmoto, sled čustev tega dogodka še vseeno ostane v meni in se naloži na kup vseh ostalih negativnih čustev v povezavi z babico, ki jih zbiram in tako stopnjujem - potlačujem. Na kar nek majhen podoben dohodek – ena izgubljena/založena stvar v določenem trenutku moje nestabilnosti aktivira ta cel kup asociativno povezanih nepredelanih spominov in izbruhnem. Z namenom, da odvržem vso to nabrano energijo. Drugim se ob tem lahko zdi, da pošteno pretiravam, saj nimajo pojma o mojih nabranih notranji mislih začinjenih z nakopičeno čustveno energijo…

Podobno se je zgodilo tudi s paketkom za kavico… Kombinirala sem več opravkov, zaradi česar sem veliko razmišljala. Zdelo se mi je, da sem kavico medtem odložila na določeno mesto v kuhinji, pa je po opravkih tam nisem našla. Babico sem vprašala če jo je kam dala… jo začela v sebi obsojat in stopnjevat jezo do nje. Hkrati sem se zavedala, da je možno, da sem jo odložila kje drugje…
Ko nastopi trenutek vprašanja ali sem jo založila sama ali je bila na delu babica, je vsekakor najlažje naprtit krivdo njej in tako upravičit svoje ignoriranje realnosti…
Kmalu sem jo našla na komodi v verandi… trenutki tesnobe zaradi realizacije lastne neiskrenosti so me prevzeli takrat in so tukaj tudi zdaj ko opisujem to.

Včasih se zgodi, da vzamem kakšno stvar, ki naj je ne bi / ki jo je že načela babica ali pustim kakšno stvar, ki se mi je ne da pospravit z zavedanjem, da bodo tudi drugi najprej obsodili babico in hkrati njeno nesposobnost spominjanja ter s tem tako okupirali svoje misli, da bodo verjetno pozabili vprašat če sem morda jaz odgovorna za določeno dejanje. Zahrbtno / neiskreno do sebe in do babice.


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico uporabljat kot dežurnega krivca za izgubljene/založene stvari in neprijetne dogodke/situacije in izkoriščat - zlorabljat ta princip delovanja posameznikovega UmZS z namenom, da bi lastno sebičnost/neodgovornost prikrila pred drugimi.
Ko opazim, da lastno pozabo, sebičnost in neodgovornost projiciram na babico – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da na ta način samo podaljšujem neizbežni proces soočenja z vsem kar sem si dopustila postati, z vsem kar sem sprejela kot definicijo sebe.
Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala želje po uporabi babice kot dežurnega krivca in da bom prevzela odgovornost za lastno demenco / lastno ignoriranje fizične realnosti.
Hkrati se zavezujem, da se ne bom  obsojala zaradi preteklega projiciranja lastne neiskrenosti na babico, saj se zavedam, da tudi na ta način okupiram svoje misli, namesto, da bi bila tukaj in tako preprečila nadalje zaplete zaradi ignoriranja realnosti. Ostajam tu, diham, se zavedam fizičnega. Ja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zgražanje, nerganje, pretirano ''skrb'' in paniko zaradi babičine nefunkcionalnosti in nezanesljivosti.
Ko opazim reakcije v obliki zgražanja, nerganja, pretirane skrbi in panike v povezavi z babičino nefunkcionalnostjo in nezanesljivostjo – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sta babičina nefunkcionalnost in nezanesljivost manifestirani posledici predaje UmZS, ki se ju ne da več prekinit in ustavit in bosta ostali tu z njo in kot ona do konca njenega življenja. Zavedam se, da nimam moči, da bi spremenila njeno stanje, ji kako pomagala. Zavedam se, da imam moč, da spremenim svoje reakcije v zdravorazumske odzive.
Zavezujem se, da bom postopoma utrdila navado sprotnega samoodpuščanja tudi najmanjših reakcij (napram babici), saj sem tekom serije ''Dementne dogodivščine'' dobila uvid kako zelo pomembno je živeti kot samoodpuščanje, če se ne želim ponavljati kot življenju škodljive misli, besede, dejanja.


S tole objavo zaključujem serijo blogov ''Dementne dogodivščine'' in vas vabim, da jo pokomentirate.
Hkrati pa vas vabim, da si tudi sami odpustite (vse) destruktivne vzorce v povezavi s pozabo in tako pripomorete k izboljšanju tukajšnjih razmer.

četrtek, 08. avgust 2013

Dementne dogodivščine 10

29.7.13
  
Kombinacija: pomočene hlače + babičino pranje na roko – pri čemer ni sposobna niti pošteno manevrirat s škafom, ker je pretežek za njo in polije vodo po tleh in vse skup kar pusti polito brez da bi kaj omenila + dva oprana stroka česna.

Potrpežljivost me mineva kljub zavedanju, da si njenih dejanj nima smisla jemati osebno. Po glavi mi rojijo vse sorte ''grdih'' misli v povezavi z babico, čeprav mi je jasno, da mi ne bodo pomagale prenašati njene prisotnosti. V komunikaciji z babico postajam vse bolj glasna in jezna – podobna mami, čeprav sama kritiziram ta mamin način…

Jebemti, baka, si težka za prenašat ko skala! Zato bom od zdaj najprej v tvoji prisotnosti učinkoviteje ustavljala svoje misli, si jih VEDNO ZNOVA SPROTI odpuščala in se osredotočala na dihanje s pomočjo katerega bom lažje – brez reakcij pospravljala za tabo in delala tiste stvari, ki bi jih lahko ti, če si ne bi dopustila s svojim UmZS zasvinjat svojega fizičnega telesa.


Kaj pa igra?!?
Pride ena punca nekaj prodajat, verjetno vrečke, babica pride do vhodnih vrat medtem ko pridem jaz do zgornje verande. Iz varnostnih razlogov poslušam pogovor – kar iz distance. Babica pravi – ne bi zdaj za enkrat, nimam gnara in vzpodbudno reče - pa naslednjič. Zapre vrata, pa jih ponovno odpre in z za njo nadvse neznačilno intonacijo vpraša – gospodična po koliko jih pa imate? Presenečena do šokirana sem nad zvočnim izrazom, nad navidezno pozitivnostjo, ki je drugače ni… 


 


+ 8.8.13

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da me je potrpežljivost do babičinih dejanj začela minevat, da sem v komunikaciji z njo postala glasnejša in bolj jezna.
Ko opazim, da postajam nepotrpežljiva do babičinih dejanj in da prehajam na bolj grob-jezen način komunikacije z njo – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da babica ne bo prenehala z nesmiselnimi dejanji – zaradi česar ni smiselno, da si dopuščam, da me potrpežljivost začne zapuščat – ker potem takem začnem reagirat…
Zavezujem se, da si bom v primerih ko opazim, da moja potrpežljivost v povezavi z babičinimi dejanji / babičino prisotnostjo popušča vzela nekaj časa za lastno sproščanje v obliki intenzivnejšega gibanja in/ali samoodpuščanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico sodit zaradi njenega igranja pozitivne in ugajajoče vloge.
Ko opazim, da babico sodim zaradi vloge, ki jo začasno igra – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da nimam pojma kaj se dogaja v njeni glavi, kako ona dojema svet. Zavedam se, da sem z obsojanjem reagirala zaradi kontrasta med njeno začasno izbrano vlogo in med njenim karakterjem.
Zavezujem se, da si bom obsojanje babice sproti odpuščala in ga reducirala. 


Why do we forget what we wanted to do after we walk into a room?
Why do we forget what we wanted to say to someone?
Why do we forget what we’re looking for, while we’re looking for it?
Why do these things happen?

sreda, 07. avgust 2013

Dementne dogodivščine 9

28.7.13

Babici pravim naj vzame protezo, ki sem ji jo poiskala in nastavila in naj gre jest zajtrk takoj, ker greva čez dve uri na kosilo k teti K. (njeni hčeri). Iz dnevne gre v spalnico po njih, jaz pa v kuhinjo. Ker je čez dve minuti še ni, grem pogledat kje se je zataknilo. S protezo v ustih sedi v dnevni in naprej bere/gleda časopis. Zakaj sem ti rekla, da si idi po zobe? – jo vprašam. Ne vem – odgovori. Ker greva čez dve uri na kosilo – jo spomnim. Kam? – me vpraša. K teti K. ji odgovorim in naredim samoironično gesto kot bi da se z glavo zaletavala v steno. Ja… včasih je podobno, kot da govorim steni… Ni odziva, ne vem če me je slišala in čez par minut bo pozabila, četudi je registrirala. Oz. po novem že kar čez minuto? Grdo se stopnjuje upadanje njenega kratkoročnega spomina v zadnjih mesecih. Ne tako dolgo nazaj je bil relativno stabilen celih pet minut… potem se mi je začelo dozdevat, da je zdrsnil na tri – ampak nisem bila prepričana, včeraj in danes pa sta bila dva primera kratkega, jasnega navodila, ki ju je pozabila v minuti… Kar pomeni, da nobeno zaupanje več ne bo na mestu. Da ji ne bomo mogli  dat več niti najpreprostejše nalogice in jo kasneje prekontrolirat, ampak bomo mogli biti zraven, da jo bo sploh opravila. V doooooooooooooooooooooooooooooooooooom.

''Kdo je reko česn.''
Prinesem ji oprane kratke hlače. Strok česna se skotali po tleh. Vpraša od kot je padel. Iz tvojih hlač - ji odgovorim tečno. Kaj si te tak nasršena – mi očita. Zato, ker si skrivaš hrano, kljub temu, da ti naredimo zajtrk, kosilo, večerjo in dobiš še vmes sadje / sladkarije… Ker si skrivaš česen v žepe, konzerve tune pod koce, paradižnik in sadje, ki ti potem gnije…
Pozabila je. Pozabila bo. In jaz ne bom. In se mi bo po nekem času / po določenem številu ponavljanj teh ''skrivanje hrane'' primerov spet naložilo, da bom reagirala z nevoljnostjo. Ona pa se bo spet čudila zakaj sem se zaradi ''ene malenkosti'' tako naršila. Al kaj…

Jeza iz globin.
Na kosilu pri teti cel čas drži uveli obraz, nič se ne pogovarja, zdi se mi da gleda izmučeno-jezno… Ko se odpravljava, se počasi z naporom premika po stopnicah. Pa postoji. Nekaj sva se pogovarjali in me je kao v šali z nasmejanim obrazom z berglo dokaj okretno nalahno sunila v mednožje. FUF! Prijela sem jo za drugo stran bergle in jo z nenadzorovana jezo stresla sem in tja, da sem ji berglo vzela vstran.
Že med samim dogodkom mi je bilo jasno, da je moje dejanje čudno, da jo zna bolet, da ji pomeni napor. Zadaj za to nenadno jezo, ki je začasno upravljala z mojim telesom pa notranji govor – kaj - tam nimaš moči, da bi izrazila kanček volje do življenja na svojem frisu, komaj se vlečeš dol po stopnicah, potem pa si naenkrat sposobna take okretnosti, ko se gre za provokacijo!?! Šparaj si rajši moči za hojo do avta in podobne osnove, da te ne bom rabila spet tak dolgo čakat! (Prav na hardcore…)
Zaradi vse skrbi/pozornosti, ki jo zahtevaš, se nimaš pravice šalit na tak način!!! - je donelo v moji glavi… v mojem telesu pa tesnoobaa.
Vrnila sem ji berglo in ji na drugi strani nudila oporo do avta. Ko je s težavo (kot po navadi) sedla v avto in je opazila počeno žilico na roki v podkožju mi je očitala – kaj si mi te naredla? Nadrla sem jo nazaj, da si je sama naredla kar si je, čeprav je bilo možno, da je bila to posledica ruvanja z berglo. Misli v moji glavi so opravičevale moj odziv na babičin sunek, moje telo pa mi je skozi občutek v področju solarnega pleksusa (in dihal) jasno govorilo, da nisem ravnala prav.
Primešalo se je še obžalovanje – ki pa seveda ni prav nič pripomoglo k izboljšanju mojega počutja. Zato sem svojo pozornost preusmerila na dihanje in se začela pogovarjat z babico. Tesnoba in ostalo čustveno sranje se je hipoma zmanjšalo.

Okrog četrte grem nahranit mačko. Vidim babico pri vhodnih vratih. Vprašam jo kaj dela tam, če se ji tako zelo moti. Obrne se in se opoteče nazaj ''lol''. Zunaj, tudi v senci je taka vročina, da se hitro odpravim nazaj v hišo. In zaklenem vhodna vrata, da ne bo šla ven, medtem ko sem jaz v zgornjem nadstropju. V dom.

Okno v kopalnici je spet zaprla. Smrdi. Odprem ga – dokler bo pač zdržalo…
Do danes mi ni bilo težko bivat sami z njo in skrbet za njo… zdaj pa se že veselim vrnitve staršev, da se sprostim od njenih mindfuckov. Oz. od svojih mindfuckov in reakcij, ki jih doživljam v njeni prisotnosti.  

In že gnajvi za ključe, ker - ne more it ven. Razložim ji, da sem zaklenila, ker je ne mislim cel čas nadzorovat zaradi njene omotice. Odgovori mi – saj pa ne bom šla ven. Kak – če pa si mi zdaj glih rekla, da hočeš it ven… Brez besed se obrne.

Tole zaklepanje ne bo šlo skoz – postane jezna…

Prinesem ji hrano, pokažem ji kje je pustila zobe – sedi na stolu s hrbtom obrnjena proti kavču na katerem se nahajajo. Pa mi reče – ti mi jih daj. Dvigne me – tvoje proteze pa ne bom vlačila – ji zabrusim in v mislih nadaljujem – ker si sama prelena, da bi se obrnila po tem ko ti vse dostavim in pokažem! Nadležno je - to njeno brezvolje – najbolj od vsega.

Jebem nam boga!
Oblači si firtuh/predpasnik. Vprašam jo če ji je vroče. Pravi da ne in še nekaj govori, medtem ko odhajam in je že na pol več ne poslušam, ker mi je nazadnje rekla, da z navade… ko čujem ''k K.''. Ne vem kdo ji je povedal, da je njena najboljša prijateljica v bolnici zaradi težav s srcem. Babica pravi, da bo šla tja - kakih 500m vstran od nas. Vroče je, moti se ji, če zaklenem je jezna, drugače mi bo pa spizdla? Jezno ji povem, da se naj sploh ne meni o tem, da bi kam šla, da pa lahko pokličem. Kak si je pa to zapomnila – ker mi je že dopoldan povedala, da je v bolnici? Zaradi čustvenega naboja tega sporočila? A si bo potem zapomnila tudi kako jezno sem ji povedala naj ne hodi nikamor?




+ 7.8.13

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da bom po določenem številu ponavljanj podobnih nesmiselnih babičin dejanj – kot je na primer skrivanje hrane – neizogibno čustveno reagirala.
Ko opazim, da obstajam kot prepričanje o reagiranju kot posledici nalaganja ponavljanja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se čustvena energija ne more nalagat in stopnjevat, če z njo odpravim sproti. Zavedam se, da bom prej ali slej reagirala, če bom energetski naboj potlačevala – češ da si ga zaradi majhne intenzivnosti ne rabim odpuščat…
Zavezujem se, da bom samoodpuščanje na svoje manj intenzivne reakcije delala pogosteje in da si ga bom poskušala vprogramirat kot navado.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati v nenadzorovani jezi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojat babico, da trati moč za provokacijo, namesto da bi jo hranila za premikanje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojat babico zaradi njene okretnosti v določenih kočljivih situacijah (kako prit na vrt, kako prit do alkohola, kako sprovocirat človeka).
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z jezo reagirat zaradi občutka, da me babica hoče izkoriščat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z jezo in paniko reagirat na babičino prijavo, da bo šla do kolegice.
V ozadju je bil strah, da se lahko zaradi nezavedanja svojih ne/sposobnosti poškoduje.
Dejstvo je, da se lahko – kot se je že. Tako kot je dejstvo, da moj strah tega ne more preprečit… torej ni na mestu… in si ga več ne dopustim.
V ozadju je bil tudi eden izmed najbolj intenzivnih spominov na prababico - babičino mamo (ki v starosti tudi ni bila več sposobna zdravorazumskega razmišljanja): kako želi odit od hiše, jaz pa kot mala deklica stojim pred ograjo in se v paniki derem naj ne hodi nikamor – medtem ko me ona skuša odgnat s palico s pomočjo katere je hodila…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s skopiranimi čustvi reagirat na podlagi izkušnje iz otroštva / preteklega spomina, namesto da bi ga uporabila, da bi z njim pritisnila na babičina čustva; ker utegne to bit način kako jo prepričat in ji vtisnit -v neki del nje-, da je določeno obnašanje nesprejemljivo, škodljivo.