Moje reakcije v primerih, ko me mama gleda/opazuje / SF+SCS+SC 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: ''opazuje me, ker je nesigurna in išče sigurnost v meni – to me razjezi'' in čustveno reakcijo jeze.

Ko opazim, da obstajam kot misel: ''opazuje me, ker je nesigurna in išče sigurnost v meni – to me razjezi'' in kot čustvena reakcija jeze – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem ta sklep o maminem razmišljanju med tem ko me opazuje oblikovala na podlagi lastne izkušnje – ko sem bila nesigurna vase in sem iskala sigurnost v mami, hkrati pa sem postajala vse bolj jezna, ker nisem imela dovolj samozaupanja, da bi sigurnost poiskala v sebi in postala eno z njo.

Namesto da obstajam v mislih (o tem, kako mama išče sigurnost v meni), raje s pomočjo dihanja sama poiščem sigurnost v sebi – in prekinem lastne reakcije na njeno opazovanje mene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: ''opazuje me kot svoj ponos in hkrati kot svojo skrb – v glavnem kot SVOJO!!!''.

Ko opazim, da obstajam kot misel: ''opazuje me kot svoj ponos in hkrati kot svojo skrb – v glavnem kot SVOJO!!!'' – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da s to mislijo v bistvu sama sebe definiram skozi lastne predstave o tem kako me definira mama… Uf – definiram se kot njen ponos in hkrati kot njena skrb, v glavnem kot njena? Pri tem pa ji še očitam, da si me lasti? Blodiiiim!
Namesto da si domišljam kaj si misli mama medtem ko me opazuje, se raje osredotočim na svoje dihanje in preverim svoje reakcije in tako prevzamem samoodgovornost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila misel: ''opazuje me z rahlim nasmeškom in rahlo privzdignjenimi obrvmi – tiho se norčuje iz mene.''

Ko opazim, da obstajam kot misel: ''opazuje me z rahlim nasmeškom in rahlo privzdignjenimi obrvmi – tiho se norčuje iz mene.'' – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je to moja interpretacija njenega izraza s katero ustvarjam notranji konflikt in se na ta način v bistvu posmehujem sama sebi in se nočujem sama iz sebe… 

Namesto da si po svoje interpretiram njen izraz, jo raje direktno vprašam –  zakaj me opazuješ z nasmeškom in privzdignjenimi obrvmi – bi mi rada kaj povedala?

+

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat z občutkom odpora in tesnobe, kadar se moj pogled sreča z maminim in mi mama pomežikne z obema očesoma.

Ko opazim, da reagiram z občutkom odpora in tesnobe, kadar se moj pogled sreča z maminim in mi mama pomežikne z obema očesoma – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem si pomežik interpretirala kot da hoče mama pokazat neko nedoločeno vrsto odobravanja oz. kot da hoče poudarit najino povezanost. Zavedam se, da sem reagirala zaradi odpora ob misli, da bi si mama utegnila mislit, da si želim njenega odobravanja in poudarjanja najine navidezne povezanosti.

Namesto da ob maminem pomežiku oz. podobni fizični gesti reagiram z odporom in tesnobo, začnem mežikat nazaj oz. ji odzrcalim gesto.