Kaj je s to užaljenostjo?? Zakaj nastopa kot eden izmed sprožilcev tesnobe v meni? 1

Tesnoba je res bedno in fizično neprijetno stanje, zato se postopoma soočam s sprožilci, ki mi jo povzročajo in brišem vzorce s katerimi si jo povzročam.

Za enkrat sem skozi samoodpuščanje  predelala tesnobo kot odziv na nenadno jezo drugih. S tesnobo se odzivam tudi na kakršnokoli kričanje med drugimi člani družine. To je prav tako eden izmed sprožilcev, za katerega bi bilo zelo na mestu, da bi ga predelala. Pa ne bom več niti brskala za ostalimi sprožilci tesnobe, ampak bom kar 'zajahala' enega izmed dominantnih – mamino užaljenost. Najprej želim spoznat različne vidike užaljenosti, da vidim kaj jo sploh 'drži gor'…

Moja mama ja dokaj hitro užaljena / se dokaj hitro užali. Jaz pa na njeno užaljenost pogosto odreagiram s tesnobo. Ta zadeva postaja vse bolj zankasta, se vedno bolj zateguje… jemlje dih. Zdi se mi, da včasih nisem tako intenzivno reagirala na mamino užaljenost. Potem pa sem začela vedno bolj pazit na to, da je ne bi užalila in zdaj imam občutek kot da bi ta skrb/strah da ne bi užalila mame v bistvu napajal in krepil mamino užaljenost. In sočasno mojo tesnobo. Jeba – ne prenese če ji kaj bolj glasno povem, na brzino se umakne češ da sem nestrpna do nje - ali ona sama redno dramatizira z intonacijo in gibanjem. V ozadju pa polno enih občutkov obtoževanja in krivde navznoter in navzven na obeh koncih odnosa.

Pri sebi vidim užaljenost zelo redko (s tem, da se še nisem posebej opazovala s tem namenom). Se pa spomnim dogodka pred kratkim v katerem me je mama užalila sem postala užaljena zaradi maminih besed. Šlo se je za eno izmed telesnih funkcij, ki se je tekom mojega hujšanja in zaradi drugih nepričakovanih okoliščin začasno spremenila in mi je povzročala neprijetnosti/skrbi zaradi katere sem se počutila neprijetno in sem skrbela . Med pogovorom sem mami povedala kako ta funkcija trenutno poteka pri meni, ona pa je dramatično povedla, da z mojo telesno funkcijo ni vse v redu, ker pri njej deluje drugače in je tako kot deluje pri njej normalno. Na to je trdno prepričana v svoj prav in v svojo dobronamernost dodala še površne nasvete, z upoštevanjem katerih bi si jaz povzročila samo še večje probleme…  Se pravi – moji jezi in strahu je dodala še primerjanje svoje telesne funkcije kot normalne in moje kot nenormalne in nepremišljene nasvete. Zaradi tega seštevka čustvene drame sem se začela počutit užaljeno. Povzdignila sem glas, vlile so sem solze… bla bla bla… že takrat sem se zavedala, da nekaj ne štima… da je užaljenost nekako lažna (če bi predelala svoje strahove in skrbi – ji ne bi dala pogojev, da se pojavi…). Hkrati pa mi je bilo zanimivo opazovat, kako je hotela mama sama postat užaljena ko sem povzdignila glas – ampak je dala prednost moji užaljenosti. Banalne igrice…  

A je res, da če hoče bit nekdo užaljen, mora drug to užaljenost podpret? Zgleda da ja – ker sama sebe nisem še nikoli užalila – smeh.

Zdi se mi, da užaljenost nastopi kot reakcija na neupoštevanje / občutek neupoštevanja. Vsaj tako je bilo v mojem zgoraj opisanem primeru. Mama ni upoštevala tega, da sem bila že razdražena, ni upoštevala da utegneva imet že v osnovi drugače delujočo telesno funkcijo…

Ok – mogoče si lahko glede razlage užaljenosti pomagam s SSKJ

užaliti in užaliti -im dov. (i a a)

1. narediti, reči kaj, kar prizadene čast, ugled koga: užalili so ga, ker ga niso povabili; da jih ne bi užalil, je darilo sprejel; s svojo odločitvijo užaliti koga / užaliti čast, ponos koga prizadeti // z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročiti čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje bi vsakogar užalilo

2. zastar. užalostiti: njegova nesreča je užalila tudi sosede; užalila se je, ker ga ni bilo / srce se mu je užalilo

-užaliti se in užaliti se nar. primorsko postati užaljen: tako nevljudno so mu povedali, da se je

užalil; ponosen je, zato se hitro užali / saj se ne boste užalili, če povem naravnost

• zastar. užalilo se ji je in orosile so se ji oči postala je otožna, ganjena; zastar. užalilo se mu je po njih stožilo se mu je; zastar. užalilo se mu je, da ni shranil potrdila postalo mu je žal

-užaljen -a -o: užaljen človek; biti, oditi užaljen; užaljen v svojih čustvih; užaljena čast; ekspr.

užaljeno samoljubje / kot opravičilo ne bodite užaljeni, če vas nekaj vprašam; prisl.: užaljeno gledati, molčati

Se jasnijo zadeve ja. Užaljenost je vezana na prizadeto čast, prizadet ugled, prizadet ponos, nevljudnost, nespoštljivost, direktnost.

Sama ne dam kaj dosti na čast, ugled, ponos, vljudnost, spoštljivost, nedirektnost – ker se zavedam, da so to v večji ali manjši meri miselni konstrukti, ki ne podpirajo enakovrednosti (če si jih le dopustimo pogledati malo bolje).

Po drugi strani mama očitno podpira vljudnost in spoštljivost in vsaj še ponos. (Čisto avtomatizirano; brez spraševanja.)

Ampak imam občutek, da mamina užaljenost temelji bolj na njeni preobčutljivosti ob mojem neupoštevanju, nesprejemanju in zavračanju njenih besed in dejanj. Če hočem odpravit svojo tesnobo kot reakcijo na mamino užaljenost morem – kaj??? Ne sprejet njene užaljenosti brez njenega pojasnila? Vem, da moram postat dihanje. Morem nehat gledat na njo kot na manjvredno tudi takrat ko je površna? Se moram postavit v njeno kožo?

Vem, da nisem odgovorna za mamino užaljenost – ne ne vem – to je glavni problem. Na teki točki mi je jasno kdaj sem soodgovorna in kdaj je njena užaljenost samo njena odgovornost. Na neki za enkrat nedoločljivi točki, kateri se bom približala s samoodpuščanjem.

Morda že v naslednji objavi, morda pa prej poiščem še kaj o užaljenosti na splošno… slej kot prej v glavnem.