petek, 1. februar 2013

Slikanje kot zrcalo (mojega) umsko-zavestnega sistema - UZS


Ok… situacija je takšna, da sem brezposelna oseba. Izšolana kot aranžerka in profesorica likovne umestnosti. Ampak ker razpisov za prosta delovna mesta za moja dva poklica ni oz. so izjemno redka in/ali že zasedena, kdaj naslikam kakšno sliko po željah drugih, da pade vsaj kak 'papir'.

Lahko bi slikala po svojih željah, pa se bojim, da bi mi slike obležale doma; da bi vložila denar (platno, barve…) in čas v njih, pa v zameno ne bi dobila ničesar.
Slikanje po mojih željah pomeni, da bi slikala otroke sveta, živali, naravo. V svojem preprostem slogu, s poudarkom na kakšni posebnosti / odnosu / sporočilu, ki me na določeni podobi pritegne.
Slikanje po željah drugih pomeni slikanje portretov, modernih hiš, cerkva, risanih junakov in podobnih zadev, ki nimajo nekakšne univerzalne vrednosti, ampak imajo osebno vrednost oz. vrednost prepričanja drugega. Moje reakcije na ta prepričanja pa mi slikanje pošteno otežijo. Kar pomaga, je to, da pozabim vsebino in se osredotočim le na barve in oblike… pa seveda na 'papir'.

Kadar slikam po svojih željah, sem dosti bolj motivirana, mi slika uspeva lažje in hitreje.  Uživam. Čeprav pridejo trenutki, ko mi kaj ne uspe tako kakor sem želela, se ne obremenjujem preveč. Kadar slikam po željah drugih pa sem precej bolj kritična do sebe oz. bolj zaskrbljena, nesigurna… In tega sem naveličana – ker se zavedam, da lahko slike po željah drugih slikam brez izmenjavajočih se ekstremov od čustev (-) do občutkov (+).

Self forgivenes time …


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi mi slike, ki jih slikam po svojih željah obležale doma; z njimi pa tudi čas in denar vložen v njih.
Ko opazim strah pred tem, da bi mi slike, ki jih slikam po lastnih željah obležale doma skupaj z vložkom – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem da mi je slikanje po mojih željah v užitek, da je slikanje meni domač način samoizražanja in da ni nič hudega, če mi kakšna slika obleži doma. Zavedam se, da je večino slik slikanih po mojih željah dobilo posvojitelje, ostale pa jih bodo še dobile, sicer pa jih lahko predelam :D.
Namesto da se sekiram, da bi mi slike obležale doma in da z njimi zapravljam svoj čas in denar, raje občasno uživam v samoizražanju skozi slikanje po lastnih željah brez pričakovanj glede usode končnega izdelka.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi slikanje otrok sveta, živali, narave kot zabavno/smiselno in slikanje portretov, modernih hiš, cerkva, risanih junakov in podobnih zadev kot bolj ali manj nezabavno/nesmiselno.
Ko opazim, da določene slikarske motive in načine slikanja sodim kot zabavne in smiselne in druge kot nezabavne in nesmiselne – se ustavim in diham.
Vidim/realiziram/razumem, da je vsak motiv, ki se ga lotim neke vrste samospoznavanje/samopodpora; samoizražanje in/ali pridobivanje izkušenj in/ali pridobivanje 'papirja'.
Namesto da sodim likovne motive, se raje vsakega motiva lotim po svojih najboljših močeh. Ko pa se pojavijo reakciji v obliki sodb, si jih odpustim, zadiham in šele nato ustvarjam naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da imajo določeni motivi (otroci sveta, živali, narava) univerzalno vrednost in da imajo drugi motivi (portreti, moderne hiše, cerkve, risani junaki in podobne zadeve) le osebno vrednost oz. vrednost nekega prepričanja.
Ko opazim, da obstajam v prepričanju, da imajo določeni motivi univerzalno vrednost in da imajo drugi motivi le osebno vrednost oz. vrednost nekega prepričanja - se ustavim in diham.
Rahlo šokirana vidim/realiziram/razumem, da prav vsaka podoba ponuja možnost interpretacije posameznega opazovalca in da zato v bistvu nobena podoba ni resnično univerzalna. Zavedam se, da je ZAENKRAT sestavni del vsake likovne podobe/motiva perspektiva človeka, ki je v odnosu z likovnim izdelkom – tako ustvarjalčeva kot opazovalčeva.
Namesto da sodim motive/podobe v polarnosti univerzalni/osebni, jih raje sploh ne sodim. Zavedam se, da je vsak likovni motiv (kakor tudi vsaka 3D podoba v realnosti) sestavljen iz barv in oblik… privlačnost in odpor do določenih barv in oblik (motivov) pa imamo vprogramirane skrajno globoko v sebi…

Nadaljevanje sledi, do takrat pa priporočam:



Perspektiva o likovnem ustvarjanju, ki je precej domača tako meni,
kot tudi večini likovnikov:



Ni komentarjev:

Objavite komentar