Slikanje kot zrcalo (mojega) umsko-zavestnega sistema - UZS 2

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila popolnoma realizirati da ne reagiram samo na motive oz. podobe, ampak tudi na barve in oblike same po sebi.

Ko opazim, da reagiram na barve in oblike s privlačnostjo / z odporom – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sta tudi privlačnost in odpor do posameznih barv in oblik predmeta programiranja že od 'majhnih oči'.
Namesto da sodim specifične barve in oblike kot ne/privlačne, se raje skozi proces samoodpuščanja postopoma soočam z resnico o barvah in oblikah.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila slikanje po svojih željah povezovat in definirat s samo-motivacijo in užitkom in hkrati si odpustim, da sem sprejela in si dopustila slikanje po željah drugih povezovat in definirat z manjšim ali večjim odporom in naporom.

Ko opazim da obstajam kot del polarnosti slikanje po lastnih željah / slikanje po željah drugih – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem si znotraj te polarizacije ustvarjala dobre občutke, kadar sem slikala po lastnih željah in neprijetna čustva, kadar sem slikala po željah drugih. Zavedam se tudi, da ena stran te polarizacije ne more obstajati brez druge in da se nujno izmenjujeta, zatorej sem odgovorna za odstranitev obeh.

Namesto da slikanje po svojih željah in slikanje po željah drugih dojemam kot polarnost, slikanje raje dojemam kot samoizražanje in hkrati kot vajo za potrpežljivost, natančnost, koncentracijo.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila sproščenosti kot posledice samozaupanja predvsem takrat kadar sem slikala po željah drugih. Znotraj tega si odpustim, da sem bila v tem dejanju bolj zaskrbljena, nesigurna in kritična do sebe kot takrat, ko sem slikala po svojih željah. Hkrati si odpustim zaskrbljenost in nesigurnost in nihanje med čustvi in občutki pri slikanju na splošno.

Ko opazim, da sem pri slikanju zaskrbljena, nesigurna, v +/-  fliper vzorcu in nesproščena – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da je vsa ta drama ob slikanju popolnoma nepotrebna, saj mi navsezadnje uspe zadovoljivo dokončat večino slik – tudi po željah drugih. Zavedam se, da z obstojem v čustvih in občutkih hranim in ohranjam UZS ter škodujem lastnemu telesu.

Namesto da tekom slikanja obstajam kot nesigurnost, zaskrbljenost, nesproščenost +/- fliper, raje tekom slikanja obstajam kot sproščeno samozaupanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila intervale jeze zaradi neprimernega orodja za slikanje, hkrati pa si nisem priskrbela novega orodja, ker mi je bilo škoda denarja.

Ko opazim ponavljajočo se jezo zaradi neprimernega orodja za slikanje – se ustavim in diham.

Vidim/realiziram/razumem, da sem se zaradi dvomov o smiselnosti mojega slikanja preko neprimernih orodij za slikanje sabotirala tudi vsake toliko, ko sem se vendarle lotila slikanja.

Namesto da se pri slikanju sabotiram z lastno jezo zaradi neprimernega orodja oz. z lastnim dvomom o smiselnosti slikanja, si raje priskrbim orodje, ki mi bo slikanje olajšalo – saj mi je do zdaj že postalo jasno, da se vedno znova vračam k slikanju… če bi imela boljše orodje, pa bi se najverjetneje še pogosteje…