Duška, kje ti šteka? - Blokade (iz preteklosti) v odnosu z babico… 2

Za predelat sta mi ostali ti dve alineji iz prejšnjega bloga:

''- V starcih z bolj ali še bolj zjebano zdravo pametjo in zjebanimi telesnimi, tudi zaznavnimi procesi ne vidim več življenja, ampak skupek programov (organske robote) – čeprav si dopustim, da me ti programi včasih ganejo!?! Fak! Torej jih vidim kot žive takrat ko razdražijo mene kot določen program – WTF!

- Mh… še to – moje prepričanje, da so si nebogljeni starostniki (vsi po vrsti) za svoje težave krivi predvsem sami. In vem, da sem že o tem pisala in se skušala živet v njihovo kožo… Ne vem ali se me ni prijelo ali nisem zadev razdelala dovolj globoko, da bi našla primerne zdravorazumske razloge in jih nehala obtoževat…''

Z namenom da se ne bi preveč ponavljala, sem si najprej ponovno prebrala dva bloga, ki sem jih v preteklosti spisala v povezavi s staranjem.
Redefiniranje besede 'staranje'.
Strah pred počasnim, bolečim staranjem/umiranjem.

V tem blogu pa bom poskušala ugotoviti kaj sem še pozabila – kaj še nimam razčiščeno s sabo. Zakaj me v odnosu z babico še vedno večkrat zgrabi tesnoba – česa me je dejansko strah?

Torej.

Ne spomnim se kje točno sem prebrala, da starostniki pri nekaterih plemenskih ljudstvih uživajo spoštovanje drugih; ko pa napoči čas za umiranje, se poslovijo in se odpravijo umret v osamo.

To je to – moja idealizacija staranja, umiranja in smrti…To pomeni, da so še toliko mentalno in fizično pri močeh, da lahko opravijo svoje poslednje potovanje v določenem telesu in se kot telo soočijo s smrtjo.

Medtem ko naši – civilizirani starostniki umirajo z dolgoletnimi bolečinami, dolgoletnimi neozdravljivimi boleznimi. Mi pa jim s tabletami umetno podaljšujemo 'življenje'  ali bi bilo bolj primerno reči životarjanje? Na podlagi lažne morale, da nas skrbi za življenje? Na podlagi lastnega strahu pred smrtjo?

Kaj je to, zakaj človek proda svojo zdravo pamet in sposobnost obvladovanja lastnega telesa? Je res odgovoren sam? Zakaj me določeni premiki iz strani prodanih (babic) ganejo – sem tudi sama prodana? Kakšna bi bila če bi bila na njihovem mestu? Kaj bi naredila če bi bila na mestu svojih staršev in njihovih bratov in sester? Kaj bom naredila, ko bosta moja starša starca?

  Scott Cook artwork

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila idealizirati staranje, umiranje in smrt na podlagi branja o tem kako se ti procesi odvijajo pri nekaterih plemenih. Zavedam se, da civiliziran človek nima več stika z naravo, s fizičnim, s svojim lastnim telesom kot ga imajo plemena, ker je preveč zasičen z UmZS. Moji dedki in babice so res živeli na podeželju, delali na polju, sobivali z gozdovi… hkrati pa so doživljali vojne, industrializacijo (kot navidezno lajšanje življenja na račun okolja) in vso ostalo sranje… Zato torej ne morem pričakovati, da bodo njihovo staranje, umiranje in smrt potekali 'naravno' – v zavedanju samega sebe in/kot fizičnega… En dedek je umrl koliko-toliko hitre smrti in zdrave pameti. Drugi je dolgo časa umiral z alzeheimerjevo boleznijo. Babici bedirata z demenco. Z demenco kot posledico predaje prevlade UmZS nad zdravim razumom in fizičnim.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila realizirati, da je staranje/umiranje z dolgoletnimi bolečinami in/ali dolgoletnimi neozdravljivimi boleznimi posledica ignoriranja fizičnega in hkrati predaja UmZS:
Znotraj tega si odpustim prepričanje, da so moji dedki in babice živeli v zavedanju fizičnega že zaradi tega, ker so opravljali veliko več fizičnega dela, kot ga opravljamo vnuki in ker so se veliko več gibali v naravi… Očitno opravljanje predvsem fizičnega dela in veliko gibanja v naravi ni dovolj, da človek prevzame samodirektivo in se otrese umsko-zavestne navlake, ki se hrani iz fizičnega telesa. Njihov čas / njihova mladost je bila precej drugačna morda samo z mojega omejenega vidika/uvida/časa?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi in kritizirati podaljševanje življenja/životarjenja starostnikov (predvsem naših dveh babic) s tabletami. Prepričana sem, da uporaba takšne količine tablet in umetno vzdrževanje življenja/životarjenja ni to kar je najboljše za vse; niti za babici, niti za nas bližnje… Ampak - zabredli smo do sem in zdaj nosimo posledice. In nimam alternativne rešitve. Razen ideje o tem, da bi 'naši' babici dokončno nehali dajati vsa zdravila in ji pustili odit. Ampak to se seveda ne bo zgodilo. Ker ostaja vprašanje kako dolgo bi umirala z odtegnitvijo vseh zdravil hkrati v intenzivnih bolečinah… še vedno mislim, da bi bilo takšno umiranje bolj smiselno od nadaljnjega životarjenja v vsakodnevnih bolečinah. Hkrati se zavedam, da bi se moja mama – hčerka babice s katero živimo počutila krivo. Zato ji bomo še naprej omogočali životarjenje in jo spremljali in ji pomagali do s tableti podaljšanega konca…

Moj ata je bolj kot ne antitabletnik. Moja mama ima poln predal tablet. Jaz jih nočem. Zelo redko –par krat na leto si pomagam z njimi – če ne gre z rastlinami in kopelmi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mamo obsojati, da se oklepa svoje mame in da je njena skrb za babičino življenje bolj kot ne krinka za strah pred (lastno) smrtjo.

Ne glede na to koliko resnice je dejansko v tem, moje obsojanje mame ne bo ničesar spremenilo, zato je nesmiselno. Smiseln so edino pogovori z mamo o tej temi – brez vsiljevanja mojega prepričanja – se pravi brez nervozne intonacije z moje strani…

Mh... – to za kar človek prodaja svojo zdravo pamet in sposobnost obvladovanja lastnega telesa je energija. Pozitivna ali negativna energija s katero se hrani UmZS. To je informacija, ki jo nenehno dobivam od zunaj in od znotraj. Pri sebi vidim kako s popuščanjem nadvlade UmZS / sprejetim in dopuščenim energijskim vzorcem bolim svoje telo s tesnobo in od tu naprej. Hkrati se zavedam, da če ne bi bila na to opozorjena od zunaj in če mi ne bi drugi razložili, da obstajajo rešitve in mi pokazali kako jih prakticirati – bi se verjetno vdala kot se vdajajo drugi. Resda sem rešitve iskala, ampak na nek način jih iščemo vsi. Prepričana sem, da so jih tudi babice in dedki. Dejstvo je, da ne morem vedeti ali so iskali in poslušali dovolj… da ne morem vedeti ali imam jaz 'to srečo', da poskušam vstat znotraj sebe kot življenje/fizično in se upret lastni vdaji energiji.

Ne vem če bi bila kaj drugačna od babic in pokojnih dedkov, če bi bila v njihovi koži… in zavedam se, da je bilo dovolj obsojanja z moje strani od zunaj – saj to ničesar ne premakne v smeri, ki bi izboljšala naše odnose; konkretno moj odnos z babicama.

Z babicama za kateri trdim, da ne vidim več smisla njunega obstoja… hkrati pa me določeni premiki iz strani babic, ki sta se vdali UmZS še vedno ganejo. Obstajata – in mi zrcalita moje lastne strahove in lastne delčke vdaje; predvsem pa mi nazorno kažeta posledice vdaje, ki bodo doletele tudi mene, če si bom vdajo dopuščala. Verjetno ju prav zaradi tega nekako odrivam od sebe… da se ne bi 'nalezla vdaje'. Prepoooznooo. Lahko sem z njima odprta do konca – medtem ko odpravljam lastno vdajo in se usmerjam v vstajo znotraj sebe.

'Kaj bi naredila če bi bila na mestu svojih staršev in njihovih bratov in sester? Kaj bom naredila, ko bosta moja starša starca?'

To bi delala kar delajo moji starši – podpirajo svoje starše kakor najboljše zmorejo, vejo in znajo. Dodala bi še samoodpuščanje. Dodala bom še samoodpuščanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da se bosta moja starša starala/umirala v isti ali pa še hujši bedi (bolečine/bolezni) kakor so njuni starši in da bosta potrebna podobne pomoči kot so jo moji stari starši. Znotraj tega si odpustim strah pred tem, da jima bom morala nameniti veliko svojega časa, potrpežljivosti, fizične podpore na račun lastnega zdravja. Ja – saj se utegne zgoditi… če bom vlagala svojo pozornost v ta strah še toliko prej in še toliko bolj zanesljivo. Zato si ne dopuščam strahu pred načinom staranja/umiranja svojih staršev – kakršna koli že bosta. Vem, česa konkretno me je strah pri mami – objava za novo temo.

Jebemsi, babica – bom probala bit malo bolj čuječa do tebe – čeprav ti ne boš do mene ker niti do sebe več nisi…