Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila alkohol povezovati in definirati z besedami 'normalna stvar', običajno. Zavedam se, da je to običaj v naši družini, družbi, državi… da pa obstajajo sicer redki kraji, kjer ljudje alkohola sploh ne konzumirajo. Sicer pa običajno – gor ali dol… kar je bistveno je nesmiselnost vnašanja alkohola v telo. Ne dovolim in ne dopustim si več povezovati pitja alkohola z besedami 'normalna stvar', običajno, namesto tega ga raje povezujem z besedami nepotrebno, nesmiselno, škodljivo. (Škodljivo glede na to kako potencira delovanje UmZS in skupaj z njim zajeda fizično telo.*)
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila sodelovati v konzumaciji alkohola pri
pogostitvi skoraj vsakega obiska, ob vsakem praznovanju: rojstnih dni,
praznikov, obletnic, 'posebnih dogodkov', kadar so bili pri hiši delavci ali
kadar smo domači delali več ur… Zavedam se, da sem se tako skrivala za drugimi –
češ če lahko oni, lahko tudi jaz. Dejstvo je, da drugi še nimajo informacij o
tem kako zelo škodljiv je alkohol za človeško telo, torej je popolnoma
nesmiselno, da se primerjam z drugimi pivci alkohola.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila 'pijačo, dve' soditi kot nesporni, čeprav
se zavedam, da se po pijači, dveh pogosto sproži bolj ali manj nenasitna želja
po še več.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila vožnjo pod vplivom alkohola, čeprav se
zavedam zmanjšane sposobnost koordinacije, odzivanja, ravnotežja in povečanja
samozavesti/poguma ob pitju alkohola… Zavedam se, da na cesti že tako ali tako
nimam kontrole nad drugimi vozniki in okoliščinami – zato je toliko bolj
pomembno, da imam čim večjo kontrolo nad sabo in avtomobilom.
In
na dan pride izgovor: večkrat sem že vozila pod vplivom alkohola, pa se ni
zgodilo nič omembe vrednega. Takrat se še nisem zavedala vpliva alkohola na
UmZS kot se ga sedaj…
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da ne morem postati zasvojena z
alkoholom, ker imam za to dovolj samodiscipline in krute posledice ogabne zasvojenosti
z alkoholom nenehno pred očmi. Zavedam se, da se s postopno povečavo
konzumacije alkohola lahko hkrati stopnjuje/opravičuje tudi toleranca do
količine – vse do alkoholizma. Ne dovolim si več samoumevnega prepričanja, da
sem imuna na alkoholizem.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila obsojati babico zaradi tega, ker si je dopustila
postati alkoholik in nam je tako po nepotrebnem otežila življenja. Zavedam se,
da obsojanje babice zaradi njenega alkoholizma ne bo spremenilo dejstva, da je
babica alkoholik. Zavedam se, da tudi nobeno drugo čustvo, kot so na primer
jeza, pomilovanje, samopomilovanje, razdraženost, nervoza, nestrpnost,
naveličanost ne bo spremenilo dejstva, da se bomo skupaj z babico 'sprehodili'
skozi posledice njenega alkoholizma. Kadar se v meni začnejo zbujati sojenje
in/ali katero izmed čustev kot reakcija na babičin alkoholizem in posledice, se
ustavim in diham. Spomnim se na nesmiselnost dopuščanja lastnih reakcij in jih
ustavim.
Odpustim
si, da sem sprejela in si dopustila alkohol zlorabiti kot sredstvo upora proti
staršem in kot sredstvo za občutek sprejetosti med vrstniki. Vidim/realiziram/razumem,
da je bil to hkrati tudi upor proti sebi kot fizičnemu telesu in nesprejemanje
sebe ter iskanje pozornosti/sprejetosti s strani drugih na račun zlorabe
lastnega telesa. Ko opazim željo po alkoholu, se vprašam kaj želim tokrat skrit
pred sabo, od katerega soočenja konkretno bežim, kakšen izgovor se mi mota po
glavi. Tako ozavestim konflikt in čas, ki bi ga sicer namenila pitju alkohola
raje porabim za samoodpuščanje konflikta. Ko opazim željo po pitju alkohola z
namenom, da bi dobila zunanjo pozornost in občutek sprejetosti in/ali da bi se
lažje sprostila in lažje sprejemala druge – se ustavim in diham. Svojo
pozornost raje namenim sebi kot sprostitvi in odprtosti do drugih ter čim bolj konstruktivni
komunikaciji z drugimi.
Posnetki na temo o nesmiselnosti alkohola bodo še en čas na mestu…
Tokrat priporočam ogled Bastianove perspektive:
Ni komentarjev:
Objavite komentar