petek, 09. avgust 2013

Dementne dogodivščine / Gratis priznanje

9.8.13

Včerajšnja babičina izjava: Hudiča, že sedenje me zmantra.
Zakaj še ne umre? Kdo ima kaj od tega, da preživlja svoj čas v utrujenosti in bolečinah? Resno vprašam.
A na ta način dobivamo ostali lekcijo kako naj ne živimo? Če je tako – potem ni ravno najbolj nazorna… sem napisala in potem začutila bolečine v predelu srca…
A se umsko-zavestni sistem napaja iz teh bolečin al kaj?!?




Gratis priznanje: Babica kot dežurni krivec aka dementni del drugih/mene

Kadarkoli kakšna reč v babičinem dosegu izgine ali sem jo založila (smo jo založili), umsko-zavestni sistem takoj navrže: babica!
Včasih jo vprašam če je kaj prestavila, ''pospravila'' ampak četudi je, se tako ali tako ne spomni…
Včasih jo obsojam v svojih mislih brez da bi ji to izrazila.

Tako kot takrat, ko ''je izginil'' nastavek za kanglo in ga nisem našla na običajnih mestih. Začela sem dvomiti v to, da bi se lahko nahajal še kje drugje in v svojih mislih začela obtoževat babico. Hkrati sem se zavedala kaj se dogaja v mojih mislih in si nisem dopustila, da bi me popolnoma okupirale. Še enkrat sem preverila po kotičkih, ga našla in dojela nesmiselnost obtoževanja babice z vsemi pripadajočimi negativnimi čustvi, predvsem jezo. Jezo nase, na svojo pozabljivost oz. na svoj obstoj v mislih s katerim sem se tako okupirala, da nisem registrirala kam sem odložila nastavek. Projekcija jeze na sebe na babico – da konkretno poimenujem kar sem si dopustila.

Imam občutek, da tudi potem, ko iskano stvar najdem in realiziram svojo zmoto, sled čustev tega dogodka še vseeno ostane v meni in se naloži na kup vseh ostalih negativnih čustev v povezavi z babico, ki jih zbiram in tako stopnjujem - potlačujem. Na kar nek majhen podoben dohodek – ena izgubljena/založena stvar v določenem trenutku moje nestabilnosti aktivira ta cel kup asociativno povezanih nepredelanih spominov in izbruhnem. Z namenom, da odvržem vso to nabrano energijo. Drugim se ob tem lahko zdi, da pošteno pretiravam, saj nimajo pojma o mojih nabranih notranji mislih začinjenih z nakopičeno čustveno energijo…

Podobno se je zgodilo tudi s paketkom za kavico… Kombinirala sem več opravkov, zaradi česar sem veliko razmišljala. Zdelo se mi je, da sem kavico medtem odložila na določeno mesto v kuhinji, pa je po opravkih tam nisem našla. Babico sem vprašala če jo je kam dala… jo začela v sebi obsojat in stopnjevat jezo do nje. Hkrati sem se zavedala, da je možno, da sem jo odložila kje drugje…
Ko nastopi trenutek vprašanja ali sem jo založila sama ali je bila na delu babica, je vsekakor najlažje naprtit krivdo njej in tako upravičit svoje ignoriranje realnosti…
Kmalu sem jo našla na komodi v verandi… trenutki tesnobe zaradi realizacije lastne neiskrenosti so me prevzeli takrat in so tukaj tudi zdaj ko opisujem to.

Včasih se zgodi, da vzamem kakšno stvar, ki naj je ne bi / ki jo je že načela babica ali pustim kakšno stvar, ki se mi je ne da pospravit z zavedanjem, da bodo tudi drugi najprej obsodili babico in hkrati njeno nesposobnost spominjanja ter s tem tako okupirali svoje misli, da bodo verjetno pozabili vprašat če sem morda jaz odgovorna za določeno dejanje. Zahrbtno / neiskreno do sebe in do babice.


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico uporabljat kot dežurnega krivca za izgubljene/založene stvari in neprijetne dogodke/situacije in izkoriščat - zlorabljat ta princip delovanja posameznikovega UmZS z namenom, da bi lastno sebičnost/neodgovornost prikrila pred drugimi.
Ko opazim, da lastno pozabo, sebičnost in neodgovornost projiciram na babico – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da na ta način samo podaljšujem neizbežni proces soočenja z vsem kar sem si dopustila postati, z vsem kar sem sprejela kot definicijo sebe.
Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala želje po uporabi babice kot dežurnega krivca in da bom prevzela odgovornost za lastno demenco / lastno ignoriranje fizične realnosti.
Hkrati se zavezujem, da se ne bom  obsojala zaradi preteklega projiciranja lastne neiskrenosti na babico, saj se zavedam, da tudi na ta način okupiram svoje misli, namesto, da bi bila tukaj in tako preprečila nadalje zaplete zaradi ignoriranja realnosti. Ostajam tu, diham, se zavedam fizičnega. Ja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zgražanje, nerganje, pretirano ''skrb'' in paniko zaradi babičine nefunkcionalnosti in nezanesljivosti.
Ko opazim reakcije v obliki zgražanja, nerganja, pretirane skrbi in panike v povezavi z babičino nefunkcionalnostjo in nezanesljivostjo – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da sta babičina nefunkcionalnost in nezanesljivost manifestirani posledici predaje UmZS, ki se ju ne da več prekinit in ustavit in bosta ostali tu z njo in kot ona do konca njenega življenja. Zavedam se, da nimam moči, da bi spremenila njeno stanje, ji kako pomagala. Zavedam se, da imam moč, da spremenim svoje reakcije v zdravorazumske odzive.
Zavezujem se, da bom postopoma utrdila navado sprotnega samoodpuščanja tudi najmanjših reakcij (napram babici), saj sem tekom serije ''Dementne dogodivščine'' dobila uvid kako zelo pomembno je živeti kot samoodpuščanje, če se ne želim ponavljati kot življenju škodljive misli, besede, dejanja.


S tole objavo zaključujem serijo blogov ''Dementne dogodivščine'' in vas vabim, da jo pokomentirate.
Hkrati pa vas vabim, da si tudi sami odpustite (vse) destruktivne vzorce v povezavi s pozabo in tako pripomorete k izboljšanju tukajšnjih razmer.

četrtek, 08. avgust 2013

Dementne dogodivščine 10

29.7.13
  
Kombinacija: pomočene hlače + babičino pranje na roko – pri čemer ni sposobna niti pošteno manevrirat s škafom, ker je pretežek za njo in polije vodo po tleh in vse skup kar pusti polito brez da bi kaj omenila + dva oprana stroka česna.

Potrpežljivost me mineva kljub zavedanju, da si njenih dejanj nima smisla jemati osebno. Po glavi mi rojijo vse sorte ''grdih'' misli v povezavi z babico, čeprav mi je jasno, da mi ne bodo pomagale prenašati njene prisotnosti. V komunikaciji z babico postajam vse bolj glasna in jezna – podobna mami, čeprav sama kritiziram ta mamin način…

Jebemti, baka, si težka za prenašat ko skala! Zato bom od zdaj najprej v tvoji prisotnosti učinkoviteje ustavljala svoje misli, si jih VEDNO ZNOVA SPROTI odpuščala in se osredotočala na dihanje s pomočjo katerega bom lažje – brez reakcij pospravljala za tabo in delala tiste stvari, ki bi jih lahko ti, če si ne bi dopustila s svojim UmZS zasvinjat svojega fizičnega telesa.


Kaj pa igra?!?
Pride ena punca nekaj prodajat, verjetno vrečke, babica pride do vhodnih vrat medtem ko pridem jaz do zgornje verande. Iz varnostnih razlogov poslušam pogovor – kar iz distance. Babica pravi – ne bi zdaj za enkrat, nimam gnara in vzpodbudno reče - pa naslednjič. Zapre vrata, pa jih ponovno odpre in z za njo nadvse neznačilno intonacijo vpraša – gospodična po koliko jih pa imate? Presenečena do šokirana sem nad zvočnim izrazom, nad navidezno pozitivnostjo, ki je drugače ni… 


 


+ 8.8.13

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila, da me je potrpežljivost do babičinih dejanj začela minevat, da sem v komunikaciji z njo postala glasnejša in bolj jezna.
Ko opazim, da postajam nepotrpežljiva do babičinih dejanj in da prehajam na bolj grob-jezen način komunikacije z njo – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da babica ne bo prenehala z nesmiselnimi dejanji – zaradi česar ni smiselno, da si dopuščam, da me potrpežljivost začne zapuščat – ker potem takem začnem reagirat…
Zavezujem se, da si bom v primerih ko opazim, da moja potrpežljivost v povezavi z babičinimi dejanji / babičino prisotnostjo popušča vzela nekaj časa za lastno sproščanje v obliki intenzivnejšega gibanja in/ali samoodpuščanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico sodit zaradi njenega igranja pozitivne in ugajajoče vloge.
Ko opazim, da babico sodim zaradi vloge, ki jo začasno igra – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da nimam pojma kaj se dogaja v njeni glavi, kako ona dojema svet. Zavedam se, da sem z obsojanjem reagirala zaradi kontrasta med njeno začasno izbrano vlogo in med njenim karakterjem.
Zavezujem se, da si bom obsojanje babice sproti odpuščala in ga reducirala. 


Why do we forget what we wanted to do after we walk into a room?
Why do we forget what we wanted to say to someone?
Why do we forget what we’re looking for, while we’re looking for it?
Why do these things happen?

sreda, 07. avgust 2013

Dementne dogodivščine 9

28.7.13

Babici pravim naj vzame protezo, ki sem ji jo poiskala in nastavila in naj gre jest zajtrk takoj, ker greva čez dve uri na kosilo k teti K. (njeni hčeri). Iz dnevne gre v spalnico po njih, jaz pa v kuhinjo. Ker je čez dve minuti še ni, grem pogledat kje se je zataknilo. S protezo v ustih sedi v dnevni in naprej bere/gleda časopis. Zakaj sem ti rekla, da si idi po zobe? – jo vprašam. Ne vem – odgovori. Ker greva čez dve uri na kosilo – jo spomnim. Kam? – me vpraša. K teti K. ji odgovorim in naredim samoironično gesto kot bi da se z glavo zaletavala v steno. Ja… včasih je podobno, kot da govorim steni… Ni odziva, ne vem če me je slišala in čez par minut bo pozabila, četudi je registrirala. Oz. po novem že kar čez minuto? Grdo se stopnjuje upadanje njenega kratkoročnega spomina v zadnjih mesecih. Ne tako dolgo nazaj je bil relativno stabilen celih pet minut… potem se mi je začelo dozdevat, da je zdrsnil na tri – ampak nisem bila prepričana, včeraj in danes pa sta bila dva primera kratkega, jasnega navodila, ki ju je pozabila v minuti… Kar pomeni, da nobeno zaupanje več ne bo na mestu. Da ji ne bomo mogli  dat več niti najpreprostejše nalogice in jo kasneje prekontrolirat, ampak bomo mogli biti zraven, da jo bo sploh opravila. V doooooooooooooooooooooooooooooooooooom.

''Kdo je reko česn.''
Prinesem ji oprane kratke hlače. Strok česna se skotali po tleh. Vpraša od kot je padel. Iz tvojih hlač - ji odgovorim tečno. Kaj si te tak nasršena – mi očita. Zato, ker si skrivaš hrano, kljub temu, da ti naredimo zajtrk, kosilo, večerjo in dobiš še vmes sadje / sladkarije… Ker si skrivaš česen v žepe, konzerve tune pod koce, paradižnik in sadje, ki ti potem gnije…
Pozabila je. Pozabila bo. In jaz ne bom. In se mi bo po nekem času / po določenem številu ponavljanj teh ''skrivanje hrane'' primerov spet naložilo, da bom reagirala z nevoljnostjo. Ona pa se bo spet čudila zakaj sem se zaradi ''ene malenkosti'' tako naršila. Al kaj…

Jeza iz globin.
Na kosilu pri teti cel čas drži uveli obraz, nič se ne pogovarja, zdi se mi da gleda izmučeno-jezno… Ko se odpravljava, se počasi z naporom premika po stopnicah. Pa postoji. Nekaj sva se pogovarjali in me je kao v šali z nasmejanim obrazom z berglo dokaj okretno nalahno sunila v mednožje. FUF! Prijela sem jo za drugo stran bergle in jo z nenadzorovana jezo stresla sem in tja, da sem ji berglo vzela vstran.
Že med samim dogodkom mi je bilo jasno, da je moje dejanje čudno, da jo zna bolet, da ji pomeni napor. Zadaj za to nenadno jezo, ki je začasno upravljala z mojim telesom pa notranji govor – kaj - tam nimaš moči, da bi izrazila kanček volje do življenja na svojem frisu, komaj se vlečeš dol po stopnicah, potem pa si naenkrat sposobna take okretnosti, ko se gre za provokacijo!?! Šparaj si rajši moči za hojo do avta in podobne osnove, da te ne bom rabila spet tak dolgo čakat! (Prav na hardcore…)
Zaradi vse skrbi/pozornosti, ki jo zahtevaš, se nimaš pravice šalit na tak način!!! - je donelo v moji glavi… v mojem telesu pa tesnoobaa.
Vrnila sem ji berglo in ji na drugi strani nudila oporo do avta. Ko je s težavo (kot po navadi) sedla v avto in je opazila počeno žilico na roki v podkožju mi je očitala – kaj si mi te naredla? Nadrla sem jo nazaj, da si je sama naredla kar si je, čeprav je bilo možno, da je bila to posledica ruvanja z berglo. Misli v moji glavi so opravičevale moj odziv na babičin sunek, moje telo pa mi je skozi občutek v področju solarnega pleksusa (in dihal) jasno govorilo, da nisem ravnala prav.
Primešalo se je še obžalovanje – ki pa seveda ni prav nič pripomoglo k izboljšanju mojega počutja. Zato sem svojo pozornost preusmerila na dihanje in se začela pogovarjat z babico. Tesnoba in ostalo čustveno sranje se je hipoma zmanjšalo.

Okrog četrte grem nahranit mačko. Vidim babico pri vhodnih vratih. Vprašam jo kaj dela tam, če se ji tako zelo moti. Obrne se in se opoteče nazaj ''lol''. Zunaj, tudi v senci je taka vročina, da se hitro odpravim nazaj v hišo. In zaklenem vhodna vrata, da ne bo šla ven, medtem ko sem jaz v zgornjem nadstropju. V dom.

Okno v kopalnici je spet zaprla. Smrdi. Odprem ga – dokler bo pač zdržalo…
Do danes mi ni bilo težko bivat sami z njo in skrbet za njo… zdaj pa se že veselim vrnitve staršev, da se sprostim od njenih mindfuckov. Oz. od svojih mindfuckov in reakcij, ki jih doživljam v njeni prisotnosti.  

In že gnajvi za ključe, ker - ne more it ven. Razložim ji, da sem zaklenila, ker je ne mislim cel čas nadzorovat zaradi njene omotice. Odgovori mi – saj pa ne bom šla ven. Kak – če pa si mi zdaj glih rekla, da hočeš it ven… Brez besed se obrne.

Tole zaklepanje ne bo šlo skoz – postane jezna…

Prinesem ji hrano, pokažem ji kje je pustila zobe – sedi na stolu s hrbtom obrnjena proti kavču na katerem se nahajajo. Pa mi reče – ti mi jih daj. Dvigne me – tvoje proteze pa ne bom vlačila – ji zabrusim in v mislih nadaljujem – ker si sama prelena, da bi se obrnila po tem ko ti vse dostavim in pokažem! Nadležno je - to njeno brezvolje – najbolj od vsega.

Jebem nam boga!
Oblači si firtuh/predpasnik. Vprašam jo če ji je vroče. Pravi da ne in še nekaj govori, medtem ko odhajam in je že na pol več ne poslušam, ker mi je nazadnje rekla, da z navade… ko čujem ''k K.''. Ne vem kdo ji je povedal, da je njena najboljša prijateljica v bolnici zaradi težav s srcem. Babica pravi, da bo šla tja - kakih 500m vstran od nas. Vroče je, moti se ji, če zaklenem je jezna, drugače mi bo pa spizdla? Jezno ji povem, da se naj sploh ne meni o tem, da bi kam šla, da pa lahko pokličem. Kak si je pa to zapomnila – ker mi je že dopoldan povedala, da je v bolnici? Zaradi čustvenega naboja tega sporočila? A si bo potem zapomnila tudi kako jezno sem ji povedala naj ne hodi nikamor?




+ 7.8.13

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da bom po določenem številu ponavljanj podobnih nesmiselnih babičin dejanj – kot je na primer skrivanje hrane – neizogibno čustveno reagirala.
Ko opazim, da obstajam kot prepričanje o reagiranju kot posledici nalaganja ponavljanja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se čustvena energija ne more nalagat in stopnjevat, če z njo odpravim sproti. Zavedam se, da bom prej ali slej reagirala, če bom energetski naboj potlačevala – češ da si ga zaradi majhne intenzivnosti ne rabim odpuščat…
Zavezujem se, da bom samoodpuščanje na svoje manj intenzivne reakcije delala pogosteje in da si ga bom poskušala vprogramirat kot navado.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati v nenadzorovani jezi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojat babico, da trati moč za provokacijo, namesto da bi jo hranila za premikanje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojat babico zaradi njene okretnosti v določenih kočljivih situacijah (kako prit na vrt, kako prit do alkohola, kako sprovocirat človeka).
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z jezo reagirat zaradi občutka, da me babica hoče izkoriščat.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z jezo in paniko reagirat na babičino prijavo, da bo šla do kolegice.
V ozadju je bil strah, da se lahko zaradi nezavedanja svojih ne/sposobnosti poškoduje.
Dejstvo je, da se lahko – kot se je že. Tako kot je dejstvo, da moj strah tega ne more preprečit… torej ni na mestu… in si ga več ne dopustim.
V ozadju je bil tudi eden izmed najbolj intenzivnih spominov na prababico - babičino mamo (ki v starosti tudi ni bila več sposobna zdravorazumskega razmišljanja): kako želi odit od hiše, jaz pa kot mala deklica stojim pred ograjo in se v paniki derem naj ne hodi nikamor – medtem ko me ona skuša odgnat s palico s pomočjo katere je hodila…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila s skopiranimi čustvi reagirat na podlagi izkušnje iz otroštva / preteklega spomina, namesto da bi ga uporabila, da bi z njim pritisnila na babičina čustva; ker utegne to bit način kako jo prepričat in ji vtisnit -v neki del nje-, da je določeno obnašanje nesprejemljivo, škodljivo. 

torek, 06. avgust 2013

Dementne dogodivščine 8


27.7.13

Kosilo je kuhano, babico vprašam – smo kaj lačni. S specifično grimaso odkima in pravi ne. Čez kakšno minuto ji na krožnik nadevam njeno priljubljeno jed. Je v redu ali vzamem kaj vstran? – jo vprašam. Sem lačna – mi odgovori. Če pa si mi pred minuto rekla drugače – kako naj vem…
Ko poje, sledi repete…
Kako bo komunicirala in sodelovala z drugimi / z mano, če še s sabo kot s svojim telesom ne?

Pravim ji, da se bova danes stuširali, vprašam jo, če si bo umila lase. Pravi da ne, ker si jih je včeraj. Povem ji, da jo je moja mama umila preden je šla na morje in da se od takrat ni umivala in naj si ne izmišljuje.
Zakaj si izmišljuje? Zakaj laže? Da ji ne bi bilo treba? Ker noče pomoči? Where's the fucking problem, grand-dude?
To je še ena izmed tistih njenih lastnosti zaradi katerih se vprašaš zakaj je še sploh tu…

Ob kosilu je prvi dan vprašala kje sta onadva (starša), potem je menda 2 nezaporedna dni vprašala po mami, danes pa samo po ateju. Ne kužim sistema… random shit al kaj?

Zvečer ji rečem naj se preobleče, ji dam navodilo naj si pusti plenico gor in počakam, da se začne preoblačit. Potem grem dalje po opravkih. Ko zaklenem hišna vrata grem še zadnjič danes preverit. Nima plenice in pravi da je ne rabi. Jaz pa pravim, da zjutraj ne bom preoblačila postelje in naj kar vstane iz nje, da se bo preoblekla. Poiščem plenico, ki jo je oblekla po današnjem tuširanju in čakam zraven nje. Motnja – muha. V roku minute odstranim ''motnjo'' in čakam, da vidim če se še spomni kaj dela. Začne se oblačit nazaj – v pižamo – brez plenice. Naglas pojamram – pa kaj res more bit skoz nekdo zraven tebe… Tako bo čez minuto pozabila, da sem se sploh pritoževala, ali…

Mimogrede – tuširanje je potekalo brez zapletov. Bil je trenutek oklevanja, češ, da se ne bo slekla pred mano… Pa sem ji povedala, da tako ali tako morem bit zraven, da slučajno ne pade – glede na to kako se ji moti. Premogla je celo toliko moči, da ni rabila vmes niti enkrat sest. Stuširala sem jo kar sredi kopalnice oz. pri sifonu – ker je stopanje in sedanje v bano ter vstajanje in izstopanje iz mokre bane prehud napor za njo… In za drugo zraven, ki more čakat, da si babica nabere moči, da je ne rabi sama dvigovat in stabilizirat njenega telesa, da ji ne spodrsne…
Zame je nato sledilo tedensko čiščenje kopalnice oz. pritličja na mesto mame, za babico pa je sledil glavobol. Klasika po tuširanju celotnega telesa vključno z umivanjem las. Ja, tak napor ji predstavlja umivanje…




+ 6.8.13

Vpraša me – ktera ura je te zaj prav, tota al ona (v kuhinji ali v dnevni). Odgovorim ji z vprašanjem – zakaj jo pa rabiš? Ja rada sem, da je ura prav – je odločna. Vztrajam pri vprašanju – zakaj jo pa rabiš? Nejevoljno nekaj zamomlja nazaj.

Ful čustvenega naboja je v njenih besedah. In tudi sama občutim očiten pritisk v glavi… Dvigne me – jeza – ker nima prav nobenega razloga za uporabo ure, pa se dela kot da ga ima. Meni bi namreč ogromno pomenilo, da ne bi rabila vsak dan večkrat gledat na uro, da ne bi bila pod pritiskom/omejitvijo časa in da bi lahko svoje zadeve opravljala sproščeno.

Odstranila bom to zaostajajočo uro iz njene dnevne – ne da se mi je več ponastavljat samo zaradi njene ''dekorativne vrednosti''.


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po takšnem obstoju v katerem ne bi rabila gledat na uro, v katerem ne bi bila omejena s časom. (Uf sem, začela zehat zraven… kar baje pomeni, da se hočem izognit soočenju s to temo.)
Ko opazim, da obstajam kot želja po brezurju/brezčasju – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem da je čas takoj za krajem osnova matrice v kateri se nahajamo in da se to še lep ČAS ne bo spremenilo… Zavedam se, da so ure osnovna platforma po kateri se načrtuje dogajanje/premikanje v fizični realnosti. Zavedam se tudi, da jemanje babičine nepotrebe po vedenju koliko je ura izven celotnega konteksta njenega stanja ni na mestu…
Zavezujem se, da si bom sproti odpuščala svoje pritožbe v povezavi s časom, s tokom časa, z urami. In da si ne bom dopustila jeze na babico zaradi tega, ker v svojem preživljanju ne potrebuje ure in ker se tega niti ne zaveda… saj se zavedam, da vsako svojo uro preživi v bolečinah ali pa vsaj v zmedi…

ponedeljek, 05. avgust 2013

Dementne dogodivščine 7

25.6.13

Fino je, če zjutraj vstanem pred babico, sicer se procent možnosti za neprijetna presenečenja konkretno poveča. Ne vem zakaj sem danes spala dlje in se zbudila cela ''polomljena''…
Nič drastičnega, samo škatlica govejih kock na pultu in uporabljena čajna žlička.

Škatlica govejih kock na pultu:
Babica ima hobi, ki se mu reče stikanje. Kadar je nekaj časa sama ali misli, da je sama, pretakne vse predale. Jemlje iz njih stvari, jih preizkuša, pozabi vrnit nazaj ali jih pospravi drugam.
Drugi imamo možnost da se jezimo in jo obsojamo ali pa enostavno pospravimo/poiščemo stvari. Meni se velikokrat zgodi, da me v tem prvem trenutku realizacije o njenem vnovičnem stikanju in posledicah stikanja prevzame energijski naval kakšnega negativnega čustva v spremstvu kakšne kletvice. Ampak ta naval dokaj hitro umirim v zavedanju, da nimam nobenih možnosti, da ustavim njeno navado stikanja, pač pa lahko ustavim svoje nesmiselne čustvene reakcije, s katerimi škodujem tako sebi kot babici kot vsem ostalim prisotnim…
(Zaradi tega stikanja mama razmišlja o tem, da bi začeli zaklepat še kuhinjo. Meni se zdi bolj praktično pustit kuhinjo odprto, odpret normalen dostop do vrta, vrnit alkohol na običajno mesto in zapret babico v dom za dementne. Krutost? Prej praktičnost. Se bomo tri osebe prilagajale eni ali se bo ena oseba prilagodila drugim trem…)

Uporabljena čajna žlička:
Kot sem napisala že v najmanj eni od prejšnjih objav, je babica cuker junkie. Kar pomeni, da včasih vzame čajno žličko sladkorja in jo poje. Kljub temu, da ji damo tudi kekse, sladoled ali kakšno drugo sladkarijo. Drugič spet vzame žlico medu – in popaca kozarec, pult, predal, pa lepljivo žlico pusti kar na pultu… Po navadi zakolnem in počistim, pri čemer mi kletvica prav nič ne pomaga, čiščenje pa ima praktičen učinek, lol.
Ja – negativen odnos imam do sladkorja. Ker se zavedam njegove škodljivosti, njegovega uničujočega vpliva na telo. Pa se mu kljub temu pogosto nisem sposobna upret zaradi navajenosti na njega in ker so mi ga skozi vse življenje predstavljali kot nagrado…
V telesu čutim nekakšno reakcijo, kadar vidim, da se je babica polnila s sladkorjem / kadar me prosi za žličko sladkorja… jo zamaskirano obsojam, v resnici pa se za tem skriva samoobsojanje zaradi lastnega odnosa do sladkorja/sladkarij.
Zavedam se, da je moje obsojanje babice zaradi njene odvisnosti od sladkorja nesmiselno in se zavezujem, da si ga bom sproti odpuščala. Zavedam se, da tudi samoobsojanje zaradi odvisnosti od sladkorja ni na mestu, medtem ko je postopno opuščanje sladkorja skrajno praktična navada. S pomočjo sadja in masaže (podplatov) mi bo šlo lažje.




+ 5.8.13

Danes sem sicer vstala pred babico, ampak ker nisem imela želje bit-čakat v pritličju, sem si šla do konca ogledat film, ki mi ga včeraj ni uspelo.
Potem sem si šla pripravit zajtrk in slišim odpiranje omar. Pohitim v dnevno. Ji dam plenico. Grem iskat staro in kratke hlače. V spalnici ima zunaj četverne hlače. Od tega trojne dolge elegantne, medtem ko rabi navadne kratke hlače za doma. Začnem jamrat, da ima že spet vse zunaj. Reče mi – se bom pa te pospravla. Ja, seveda, tak kot po navadi ji odgovorim. Zakaj me ti zmerom šimfleš – me vpraša. Klikne mi, da mi je to pritoževanje res postalo navada. Kljub temu ji odgovorim – zato ker ti je treba skoz pravit kak pa kaj nardit in sem tega že naveličana. Ko ji to povem, čutim manjšo sprostitev v telesu.

V zgornji situaciji ni bilo nekega opaznega čustvenega naboja in tudi komunikacija je cel čas potekala v zmernih tonih. Ja – lahko bi odreagirala dosti bolj intenzivno ali pa sploh ne – in bi preprosto pospravila. Kot sem se zavezala sebi da bom.
Takle mamo – pišem o babičini demenci in najdem svojo pozabo… oz. svoj avtomatizem – reagiranje iz navade. Šment – navado sem gradila skozi čas in skozi čas jo bom izbrisala. Ali pa morda v trenutku – ko bom naslednjič v podobni situaciji? Pustimo tudi to možnost odprto!


Dodatek k drugemu sklopu besedila iz 25.6.13

Očitno se bomo en čas še tri osebe prilagajale eni, namesto da bi eno prilagodili nam trem… Še eden vidik zraven nervoze, ki ga bo treba omenit mami – v poskusu da bi žrtev ostala čim manjša… V poskusu dopovedat da je treba najprej poskrbet za sebe, da lahko potem sploh še poskrbiš za koga drugega…

nedelja, 04. avgust 2013

Dementne dogodivščine 6

24.7.13

Ja – je že izgledalo, kot da danes ne bom imela nobenega dogodka za o(d)pisat. Vse je dosti gladko teklo, babica ni delala nobenih bedarij, jaz nisem reagirala na njene odzive. In potem okrog osmih zvečer umazana kavna šalica. Gledam od kod, gledam zakaj je na dnu nek ostanek maščob… Voham… ollivno olje. V pričo babice sem se odzvala z vzdihom in verjetno sem tudi zavila oči ali naredila kakšno podobno gesto. Kaj je? – me je vprašala rahlo zaskrbljeno. Eh, nič, tak boš rekla, da nisi bila ti, te pa je tak vseeno – ji odgovorim. Olivno olje iz steklenice, za katero si mislila da je v njej vino ali pa kaj podobnega – vseeno dodam. Malo me stisne – vsakič ob takšni ali pa podobni priliki… Moja dementna babica je namreč alkoholik.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babici zameriti njen alkoholizem zaradi vsega stresa, ki ga povzroča v hiši / v družini.
Ko opazim, da obstajam kot zamera do babice v povezavi z njenim alkoholizmom in posledično stresom – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da zamera ne bo pomagala izničiti njenega alkoholizma in da bom morala alkoholizem (+ stresno reagiranje drugih) sprejeti kot njen sestavni del, ker možnosti za zavestno odvajanje več ne obstajajo. Zavedam se, da sem na to temo naredila že kar nekaj samoodpuščanja, pa kljub temu še vedno reagiram; čeprav že precej bolj blago.
Zavezujem se, da se bom ob reakcijah v povezavi z babičinim alkoholizmom čim bolj pogosto opominjala na nesmiselnost zamere in da si jo bom vsakič znova ko se pojavi v mojih mislih – četudi v blagi obliki odpustila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila malodušno reagirati na babičine fizične bolečine zaradi prepričanja, da si je za nje kriva sama oz. da jih je potencirala z alkoholizmom.
Ko opazim, da obstajam kot privoščljivost (''če je zaradi tvojih preteklih napak omejena naša svoboda, te naj kar boli…'') – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da nimam celostnega vpogleda v to koliko si je babica dejansko kriva sama za svoje klavrno fizično stanje…
Zato se zavezujem, da bom s sprotnim samoodpuščanjem misli vezanih na privoščljivost v povezavi z babico to privoščljivost postopoma iztrebila, saj se zavedam njene nesmiselnosti in funkcije podpiranja UmZS.




+ 4.8.13

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da se bom z distanciranjem od babice in malodušnostjo nad njenimi bolečinami distancirala od potencialov alkoholizma in potencialov fizičnih bolečin pri sebi in pri drugih bližnjih.
Ko opazim, da se distanciram od babice zaradi tega, ker sem na njo projicirala lastne strahove glede alkoholizma in fizične bolečine – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram razumem, da so moje projekcije strahu pred alkoholizmom in fizično bolečino moje, ne glede na to, na koga jih projiciram. Babica je morda samo med tistimi, ki te projekcije zaradi svojega stanja lažje izzovejo.
Zavezujem se, da svojih strahov v povezavi: z alkoholizmom, s skrbjo za alkoholike, s fizičnimi bolečinami, s skrbjo za druge v fizičnih bolečinah ne bom več projicirala na druge in jih zaradi tega odrivala od sebe, ampak se bom raje sproti soočila s temi strahovi in si jih odpustila. 

sobota, 03. avgust 2013

Dementne dogodivščine 5

23.7.13

Katastrofa mora bit životarit v telesu in kot telo s katerim tako težko upravljaš… Ampak še kar se na morem znebit prepričanja, da so si dementneži, rakarji in ostali na ¾ krivi sami…  Še kar jih obtožujem, ker so pripomogli k zajebanosti svojega življenja in življenja svojih bližnjih. Pa to moje obtoževanje pomaga kar koli izboljšat? Ne. - Zato ga moram ustavit. Ustavljat in si odpuščat vsako obtoževalno misel sproti… dokler se ne bom odvadila misliti uničevalnih obtoževalnih misli.


Kavica – edino kar še babico gane. Uporabna motivacija za jutranje preoblačenje…
Jaz: Obleči se, jaz pa ti med tem pripravim zajtrk in KAVICO!
Babica: Kaj že imaš kuhano?
Jaz: Obleči se najprej…
Babica: Saj se bom.


Pozaba + počasnost + motnje pozornosti – ''ubijalska'' kombinacija za prebavit…
Že vsaka zadeva zase je neprijetna motnja v vsakdanjem gladkem delovanju… Problem kombinacije teh lastnosti pa je, da druga drugo podpirajo in potencirajo… Na primeru: babici dam kratko in enostavno navodilo naj nekaj prinese. Če bi se lahko premikala hitreje, bi lahko prišla do drugega prostora v pritličju še preden bi utegnila pozabit, tako pa se zaradi počasnega premikanja večkrat zgodi, da pozabi že po poti. Včasih jo na poti zmoti kakšna smetka/muha/whatever, kar pomeni par sekund pozornosti drugemu predmetu – in spomin o tem kaj naj prinese je izgubljen… Ponavljanje navodila pa pomeni še daljši čas za realizacijo nekega dejanja… S tem, da ji ni dobro dajati daljših navodil – v več stavkih, ker je kapaciteta njene pozornosti izjemno skromna in ob vzporednih informacijah postane hitro zmedena… Sranje.


Dihaj, dihaj, dihaj, dihaj – dihaj, dihaj, dihaj, kozlaj…
Delam nama nekaj za malico. Ne vem zakaj sem že šla v babičino dnevno sobo… na kavču papirnata brisača s katero se je obrisala včeraj po kosilu z dodatnim rjavim madežem… pod njo rjav smrdeč madež na koci. Sranje. Dobesedno.
Na hitro pogledam v kakem stanju so babičine hlače in babico peljem v dnevno da vidi  in kaj pove. Pravi, da smrdi. Sprašuje se od kod bi lahko to prišlo… Vprašam jo če mi misli, da ji hodi kdo drug srat v dnevno. Ja te je že bil kdo drug, če nisem bla jaz – mi odgovori – prepričana, da sama tega ni naredila.
Ko odstranim koco iz kavča zagledam skrito konzervo tune.
Bolano.

Duši me. Kaj se dogaja v moji podzavesti & nezavednem? Odpustim si vse strahove v povezavi z babičinim sranjem, ki mi pridejo na misel.  

Glasna glasba s petjem pomaga pri tesnobi. ''You so far away from me, so far I just can't see'' se vrti…
Pa ''tears are never gonna heal your body'' in ''s teboj mi je tako lepo, zmorem več kot lahko, s tabo upam si vse, dobro mi gre…'' itak lol. Diham, diham, diham.

Posrana plenica na wcju, ona pa brez nje in brez besed o tem… v trenutku ko najdem plenico tudi že brez spomina na njo. Je vsaj ni poskušala odplaknit… Dam ji novo plenico ampak ona bi se zdaj ukvarjala s tem kako jo vse peče v ustih. Mogoče od ananasa? Dam ji navodila kako si naj spere ustno votlino. Ko je to dvoje opravljeno leže in me prosi za cuker. Njena najljubša droga zraven alkohola.
Dnevna še vedno smrdi, ampak zaradi njene omotičnosti vseeno spustim rulete, da ji naredim hlad. Bom kar nesla nekaj zdrobljene sivke not… Babica že zelo slabo vonja… jaz pa dosti boljše od mojih staršev… smrad je zame intenzivnejši…




+ 3.8.13

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obtoževat dementne ljudi, ljudi z rakom in ostalimi hujšimi boleznimi, da so si za svoje stanje na ¾ krivi sami, da so zjebali življenje tako njim samim kot bližnjim, ki moramo skrbet za njih.
Ko opazim, da huje obolele obtožujem oteževenja lastnih in drugih življenj – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moje obtoževanje ne bo preprečilo posledic pridelanih bolezni, ne glede na to v kolikšni meri je za razvoj bolezni odgovoren posameznik in v kolikšni meri sistem, ki ga sestavljamo/dopuščamo posamezniki.
Zavezujem se, da bom pozorna na izbruhe navade obtoževanja (obolelih) in da si jih bom sproti odpuščala. 

petek, 02. avgust 2013

Dementne dogodivščine 4

22.7.13

Rečem ji – preveri, če imaš plenico. Na pamet mi odgovori – nimam je. Ponovim – preveri si. Upira se, ugovarja s trmasto intonacijo. Potem preveri in ugotoviva, da jo ima. Ista scena se ponovi ko ji rečem naj preveri, če ima pomočeno.
Ok – tu zdaj vidim eno krajšnico – od zdaj naprej ji kar takoj rečem naj preveri ne/pomočenot plenice in se izognem dvojnemu nakladanju.

Rečem ji naj preveri, če ima modrc. Ponovno na pamet odgovori – nimam. Vztrajam naj si preveri. Odgovori mi – saj pa te nisem nora – saj pa te čutim. Uide mi, da je nora – medtem ko ji razlagam kaj se je maloprej zgodilo s plenico – da je ni čutila. Takoj se znajde – kaj ti se nikoli ne zmotiš… Sama preverim fizično če ga ima oblečenega ali ne. Z užaljenim pridihom mi pravi – kaj mi te ne verjameš? Ne morem ti, če mi odgovarjaš na pamet, brez da bi pogledala – ji odgovorim.

Kratkoročni spomin trajno uničen – zato ni variante da se spomni da sva podoben primer predelali par minutk prej. Jaz vidim ponovitev in se mi zdi banalna. Ona vidi prvi primer vedno znova in nima pojma o tem kako se meni (drugim okrog nje) nabira – ponavljanje.
Kljub temu, da pozabi dogodke, pa imam včasih občutek, da pa njena čustva pripeta na določen ponavljajoč dogodek ostajajo (nekje v podzavesti, nezavednem?) in se prav tako nabirajo, pa vsake toliko izbruhnejo. Ker postaja vse bolj predrzna v svojih izjavah namenjenih drugim. Ampak v primerjavi z drugo babico je mila… Druga babica se je iz tihe, sramežljive babike spremenila v popolno nasprotje. Brez spomina, s še manj zavedanja lastnega telesa kot tukajšnja babica je sposobna neverjetno jeznih-zlobnih izjav… in prebadajočega stremljenja vate… zajebano.


Teta prevzame babico (njeno mamo)  za tri urice in pripravi kosilo, da se lahko s sestrično greva kopat. Babica ne gre več rada nikamor od hiše in nikjer ne zdrži prav dolgo – ampak hej – ostali v tej hiši pa še radi gremo kam drugam in babice ne moremo več pustit brez nadzora.!.

Po babičinem tazadnjem padcu lahko zaključimo, da niti dve uri ni sposobna bit sama… kar pomeni, da bo od zdaj naprej moral bit vedno nekdo v njeni bližini. Omejevanje svobode gibanja. Temu jaz že pravim biti namesto drugega. In to se mi zdi nesprejemljivo. Zato želim, da jo čim prej damo v dom – kjer ne bo mogla škodovat sebi, drugim in materialu (vloženemu delu)…
Cena doma? Ena konkretna plača mesečno baje…


Vpraša me, če jo peljem na britof – pokopališče, da bi dedku nesla rože. Odgovorim ji – ne – včeraj sta bili s teto na pokopališču. Tišina…


Pravim ji, da ji v dnevni sobi smrdi nekaj po pomočenem. Reče mi, da se ji ne zgodi, da bi ji kdaj ušlo. Povem ji, da si je pravkar preoblekla plenico in da sem nesla uporabljeno plenico težko od urina v koš.
Banalnost nezavedanja sebe… ogabno – in smrdeče…




+ 2.8.13

Z distance parih dni berem zgornji zapisek in… naredim odločitev.
Kadar bom babici rekla naj si kaj preveri in se bo začela upirat, jo bom samo strogo vprašala – si boš sama ali ti morem jaz in bom vztrajala pri tem ''vprašanju''. In če bo pametovala, da čuti kaj ima oblečeno in v kakem stanju je plenica, ji bom preprosto rekla – včasih res, včasih pa ne in zato jo moraš zdaj preverit.


Mami sem omenila dom in odprla kratko debato na to temo. Takoj je postala fustrirana in pravi, da bo babico obdržala doma kolikor dolgo bo šlo. Vprašala sem jo če se zaveda, da babica ni več sposobna niti ene stvari opravit samostojno in jo opomnila na situacijo tekom dedkovega razvoja Alzheimerjeve preden smo ga dali v dom. Še bi bilo potrebno predebatirat – nervozo kot posledico skrbi za dementnico…


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila babico obtoževati, da mi/nam omejuje svobodo gibanja in da zahteva da ''smo namesto nje'' – da neprestano nadomeščamo njen zdrav razum, ki ga kot posameznica potrebuje za preživetje.
Ko opazim, da babico obtožujem omejevanja svoje/naše svobode gibanja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moje obtoževanje ne bo pripomoglo k temu, da babica ne bi rabila neprestanega nadzora – zato ni na mestu.
Zavezujem se, da se bom z družino in sorodstvom pravočasno povezala in se zorganizirala kadar bom želela odit od doma in se tako izognila mislim o občutku omejevanja svobode gibanja. Zavezujem se tudi, da bom poskrbela za osnovne babičine potrebe in pri tem zmanjševala lastne reakcije, dokler jih ne bom popolnoma iztrebila. 

četrtek, 01. avgust 2013

Dementne dogodivščine 3

21.7.13

Obleči se, sleči se, nahraniti se, iti na stranišče so edine babičine obveznosti. Nobene ne opravi več samostojno.
- Oblačila ji pripravimo in fino je, če je katera izmed naju z mamo zraven – da obdrži plenične spodnje hlače na sebi, sicer jih lahko sleče in ji uide preden sploh uspe prit do stranišča…
- Preden gremo jest je na vrsti iskanje proteze. Najbolje je, če jo poišče katera izmed naju z mamo. Babica se niti ne spomni kam jo je odložila in če ji rečeš naj jo poišče, v minuti ali parih pozabi da jo je sploh iskala. Treba jo je potisniti k mizi, ker težko manipulira s svojim telesom; roke se ji tresejo in hrana včasih pade.
- Še hodi na stranišče, vendar vse skozi nosi plenične spodnje hlače. Ne zaveda se: da ni vedno sposobna zadržat vode, da ni vedno sposobna pravočasno prit do stranišča, da brez plenice pomoči posteljo – ne zaveda se nujnosti nošenja plenice. In ne zaveda se smrada (lahko bi napisala neprijetnega vonja, ampak se mi zdi hinavsko)…


Danes zjutraj ji rečem – naj pogledam, če si si dala plenico gor. Sicer sem bila zraven ko si jo je dala, ampak sem hotela vedet, če jo je obdržala in koliko se tega zaveda. Dokaj malodušno mi odgovori – nisem si je. Pogledam, povem ji da jo ima oblečeno in pojamram – kako naj ti potem še sploh kaj verjamem…
Kaj pričakujem od nje?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi babica dojela, da ji ne morem zaupat glede izjave o ne/nošenju plenice in da jo moram preverit. Znotraj tega si odpustim željo po tem, da bi bila babica sposobna realno povedat ali ima plenico ali ne in ali je pomočena ali ne. Znotraj tega si odpustim tudi željo po tem, da babica ne bi tako prepričljivo nevede lagala o ne/nošenju plenice in da ne bi včasih z jezo in trmo reagirala na moje preverjanje njenega nošenja plenice.
Ko opazim, da sem v dvomih glede babičinega nošenja plenice in glede pristopa preverjanja - se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da ji na besedo več ne morem verjet, zato moram enostavno, brez vprašanj preverit če jo ima oblečeno ali ne oz. prisostvovat pri oblačenju. Zavedam se, da babičinega upiranja, trme in jeze nima smisla jemati osebno, ker so to njeni trajnostni vzorci, ki jih nisem sposobna spremenit in si zato ne dovolim čustveno reagirat na njih.
Zavezujem se, da babičinih izjav v povezavi z nošenjem plenice in preverjanjem ali jo nosi ne bom več jemala osebno in da ji bom vsak dan ''znova'' razložila zakaj to počnem – kot da ji razlagam prvič – ''HAHAHAHAHAHA'' (smeh norca).


Vpraša me kje je D. – moja mama. Z namenom, da bi jo malo aktivirala ji igrivo odgovorim – kaj rečeš, kaj rečeš? Nejevoljno nekaj zamomlja. Rečem ji – tam kjer je D. – moj ata. Tečno-užaljeno izjavi – eh, bejži. Na morju sta - ji uvelo odgovorim, zaradi njene nevoljnosti. Kaj je to tak težko rečt – mi odvrne očitajoče. Nekontrolirano mi steče nekaj solz. Rečem ji – mislila sem, da se boš spomnila ali pa da bi se špilale. (Prvi dan po odhodu staršev me je sama vprašala če sta že na morju in me je presenetila, da si je sploh zapomnila, da sta šla in še kam sta šla…)



+ 1.8.13

Danes je ponovno sledil en problemček s plenico & oblačenjem. Rekla sem ji naj si preveri, če ima suho plenico. Upirala se je, jaz sem ponovno reagirala… in si nato odpustila. Potem sem ji pripravila zajtrk in jo pustila v pižami – da se preobleče ko ji bo – da ji ne bi rabila spet težit in je vznemirjat/silit. Napaka. Ko se je odločila, da se gre preoblačit, je slekla in skrila plenico (tako da je nisem našla) in začela po omarah brskat za spodnjimi hlačami – ki jih že lep čas več ne nosi in za ostalimi oblačili – čeprav je imela v dnevni vse nastavljeno.

Enostavno bom mogla posedet zraven nje in ji vsako jutro zagnjavit da se v moji prisotnosti popolnoma obleče, ne glede na njeno upiranje, pametovanje – govorjenje na pamet brez preverjanja, njeno čustveno reagiranje, njeno fizično nemoč in jebeno vsakodnevno ponavljanje istih pojasnil…

Kaj si ti ja malo nor, kak bom natrenirala vztrajnost…