torek, 29. oktober 2013

PROTESTI PROTI VLADI - SPET??

Spet? Še kar ni jasno, da protesti ne bodo rešili situacije? Da bodo situacijo rešile edino praktične rešitve? Še kar smo pripravljeni stokat, kako vlada deluje samovoljno in egoistično in se ne briga dovolj za ljudstvo? Medtem ko se mi obnašamo enako – samovoljno in egoistično se pritožujemo in se ne brigamo dovolj za vlado in za politiko kot rešitve. Halo!?

Še kar ni jasno, da smo posamezniki produkt našega okolja ravno toliko kot je naše okolje produkt vseh posameznikov skupaj? Da je ta odnos vzajemen in enakovreden… Da mi nismo žrtve naše vlade in politike, ampak žrtve svojih lastnih blodenj – nezainteresiranosti za skupne rešitve, občutka majhnosti in nemoči pri iskanju in podpori praktičnih rešitev, ki so najboljše za vse skupaj in v okviru tega torej za vsakega posameznika.

Trenutno sploh ni potrebe, da bi odkrivali toplo vodo; določene rešitve, ki bi pomenile prve korake k izboljšanju življenjskih pogojev že lep čas krožijo v zraku in čakajo na nas, da jih posvojimo, uresničimo in si tako oblikujemo družbo, ki bo omogočala dostojno življenje za vsakogar. Kaj za vraga še čakamo!?!

Dominanten problem (naše) politike/vlade je razporeditev denarja. Slovenci smo kot drugi v Evropi dosegli minimalno kvoto za podporo preučitvi vpeljave Univerzalnega temeljnega dohodka. Zakaj bi čakali na druge države EU, da se zbudijo oz. če se bodo zbudile dovolj hitro da bodo izpolnile kvoto za preučitev/realizacijo UTD? Švica je izvedla glasovanje in zaradi zadostne podpore zadevo že procesira proti realizaciji. Zakaj bi čakali na ne-milost drugih, zakaj se ne bi zgledovali direktno po najboljših?

Naslednji ''težki problem'' – nismo zadovoljni z odločitvami naše vlade – ki smo jo izbrali sami ali pa smo se izbiri izognili, češ da je izbira klavrna že sama po sebi. Tudi sama se najdem tukaj. Ampak za razliko od večine se ne bom pritoževala nad odločitvami brez da bi raziskala in posredovala rešitev. Saj se ponuja že sama po sebi – neposredna demokracija! Tako si bomo odrezali možnost, da bi se sploh še kdaj pritoževali nad odločitvami vlade oz. zastopnikov ljudstva, ki smo jih v dobri veri izbrali, pa so se kasneje izpridili. Odločali bomo sami in hkrati za svoje odločitve tudi odgovarjali sami. 

Tako preprosto je…
Zakaj bi zapravljali svoj čas in energijo za proteste v okolju kjer dvosmerna komunikacija ni mogoča, ker naslovnik ni prisoten? Treba je poiskat direktne kanale in poti do tistih, ki trenutno odločajo v našem imenu in množično pritisniti s tega konca. Vsak zna napisat pismo in ga naslovit na vlado / predsednika / določenega poslanca. Ali elektronsko sporočilo. Ali posnet video. In zahtevat uvedbo UTD in neposredne demokracije. Ali se boste raje šli malo družit na proteste, potem pa se boste pritoževali naprej, ker ni konkretnega premika? Kdo vas bo pa v tem primeru sploh jemal resno…



Zakaj demonstracije ne delujejo razloži Hilda Rac v svojem vlogu:




torek, 01. oktober 2013

Pljuvanje

Dementna babica s katero si delimo hišo v zadnjem mesecu, dveh vedno bolj intenzivno pljuva po tleh… Ogabno!

Ogabno je bilo, ko sem ji šla v spalnico iskat zobe in sem stopila na njen konkreten masten pljunek. Nadrla sem jo in sem jo nagnala pobrisat njeno nesnago.

Danes jo vidim pljuvat in jo opozorim. Zanika, da je sploh pljuvala. Pogledam na tla ob njenem sedežu, pa vidim polno koščkov štruklja na tleh. V trenutku mi je nabilo pritisk, začela sem se dret na njo, ona pa me je s popolnoma ravnodušnim izrazom na obrazu še provocirala… Samo sebe sem presenetila z intenzivnim nekontroliranim odzivom besa.
Vprašala me je če se še lahko bolj derem… … …
Odgovorila sem ji z mirnejšim glasom – bo to pomagalo, da boš nehala pljuvat, si boš zaradi tega zapomnila.?.

Ko sem izgovorila zadnjo besedo… Z A P O M N I L A… sem se zavedla, da govorim v prazno. Ne bo si zapomnila. Ne zmore si zapomnit. In kričanje na njo en drek pomaga. - Po tem ko sem se zavedla svojega izbruha, sem šla na vrt po zelenjavo in se malo podružila z mačko, da se umirim. Na kar sem šla v kuhinjo kjer je še vedno sedela babica. V moji prisotnosti je ponovno pljunila na tla ……………………………………………………………………………….

Ne vidim variante kako naj ji to preprečim. Po tihem sem pričakovala, da če se pošteno zderem na njo,  jo bom nekje na podzavestnem ali nezavednem nivoju dovolj prestrašila, da bo vsaj začasno nehala… Naivnica…

In zdaj vprašanje – kako naj ne reagiram(o) na njeno pljuvanje, na koščke hrane in sluzi po prostorih v pritličju, kjer se gibljemo vsi – ker imamo tam kuhinjo?
In zdaj opomnik – moje/naše reagiranje v jezi/besu/obupu/nemoči ne bo preprečilo njenega pljuvanja.

Se bomo res mogli sprijaznit z njenim pljuvanjem? Ne bo priznala in/ali ne bo se spomnila, da je pljuvala ko ji bomo rekli naj počisti za sabo.


Je to res vse kar je? Obstaja kakršna koli druga rešitev? Kdorkoli?