sreda, 06. november 2013

Tikanje ali vikanje?

Pred kratkim je FB prijatelj na svojem profilu objavil da ne mara biti vikan, nekdo drug pa je pripomnil, da  tudi njega ni nikoli slišal, da bi kogarkoli vikal.

Prijateljevih razlogov proti vikanju nisem povsem razumela, se pa strinjam, da je vikanje nepotrebno in v bistvu nastopa kot ovira. Naj razložim zakaj:

Vzgajali so me, da vikanje izraža spoštovanje do starejših in/ali ''pomembnih''. Ampak ga slabo prenašam - ker mi simbolizira nepotrebno distanciranje. Pa tudi zato, ker si človek zaradi svojih let in/ali kakšne t.i. pomembne funkcije še ne zasluži spoštovanja; tega lahko pridobi z zdravorazumskimi akcijami, ki pokrijejo njegove besede. 

Moje tolmačenje tikanja & vikanja
Odnos   vi : vi  = nakladanje/distanciranje
Odnos   ti : vi  = manjvrednost : večvrednost
Odnos   ti : ti   = enakovrednost 

Kaj pravi SSKJ?
                tikati1 -am nedov. (i) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe ednine:
bil je v dvomih, ali naj jih tika ali vika; dovolila mu je, da jo tika; z vsemi se tika         
              vikati -am nedov. (i) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika • pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro


Tole vikanje je čisti mindfuck – če mene kdo kaj vpraša. Zakaj bi se človek želel od nekoga distancirati na ta način da ga vika in/ali da želi/zahteva vikanje od določenih drugih? Morda zato, ker se boji drugih? Ker se dojema kot večvrednega ali manjvrednega od drugega? Da fuck…




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z odporom reagirati na vikanje.
Ko opazim, da z odporom reagiram na vikanje in si želim, da ne bi obstajalo – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da so nam vikanje podtikali skozi več generacij in da bo na podlagi tega še en čas prisotno.
Kadar me drugi, s katerim bom preživela več kot par minut skupnega časa začne vikat, mu predlagam, da nadaljujeva s tikanjem. Dopustim si razložit povezavo vikanje – distanca / vprašat zakaj me vika / vikat nazaj – predvsem mlajše – z namenom reflektiranja vikanja :D
Kadar opazim svojo neodločnost glede vikanja/tikanja drugega – predvsem starejših in ''pomembnih'' – se ustavim in diham. Potem preprosto vprašam – ''Se tikava ali se vikava?'' in na ta način vsaj izenačim obe strani. :D 

Zelo me zanimajo vaše perspektive glede tikanja/vikanja – dajte pokomentirat, prosim. 

sobota, 02. november 2013

Omejenost in krhkost (mojega) človeškega telesa

Razmišljanje o tej temi je v meni prisotno že kar nekaj let časa. Spomnim se, da sem se v določenem času počutila popolnoma ujeto v svojem telesu in sem si želela, da bi imelo moje telo karakteristike telesa amebe – poljubno spreminjanje/prilagajanje abstraktne oblike, ''packe''.

Nekaj je k temu zagotovo pripomoglo moje lastno informiranje o spiritualnosti, ki vrednoti druga telesa (eterično telo, telo želja ali astralno telo, nižjo in višjo miselno telo, duhovno telo, bla, bla, bla) kot večvredna na pran fizičnemu telesu in jih pojmuje kot obleke, ki si jih slačimo –začenši s fizičnim telesom - dokler ne pridemo do bistva.

Nekaj so k temu razmišljanju o šibkosti človeškega telesa pripomogli knjige in filmi. V zadnjem času sem na primer gledala Twilight sago, X-man in Transformerse.
Vampirji in volkodlaki – hitrejši, močnejši, boljši sluh, voh… vampirji živijo dolgo in ohranjajo svoj videz…
Človeški mutanti – vsak s svojo nadnaravno sposobnostjo – branje misli, upravljanje z magnetizmom, poljubno spreminjanje podobe, premikanje s pomočjo elektro-magnetnih valov, upravljanje z ognjem, upravljanje z ledom, letenje, okostje spojeno z izjemno trdo snovjo in hitro obnovljivo tkivo…
Avtomobili – roboti – zavest vgrajena v telo iz kovine, ki lahko nastopa v podobi avtomobila ali robota, ki se lahko dograjuje ali spaja z drugimi svoje vrste…

Človeško telo je proti tem bitjem oz. lastnostim milo rečeno skromno. Hitro utrudljivo, lahko ranljivo/umrljivo, dovzetno za bolečino. S tem, da so ta zgoraj omenjena bitja in lastnosti izmišljena… naše fizično telo pa je edina skupna resnica. Čustva, misli, reakcije, fantazije so zasebna stvar – specifično drugačna od posameznika do posameznika. Fizično udobje in bolečina pa sta skupni imenovalec vseh nas – ne samo ljudi, ampak vseh zemeljskih bitij.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila (moje) človeško telo definirati kot krhko in omejeno in ga zato prezirati. Znotraj tega si odpustim, da sem obstajala v želji in kot fantazija, da bi imela zmogljivejšo, bolj prilagodljivo in bolj odporno telo.  
Ko opazim, da definiram svoje telo kot manjvredno & ga preziram in ko opazim, da obstajam v želji/fantaziji po zmogljivejšem, bolj prilagodljivem in bolj odpornem telesu, ki presega človeškega – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se z obstojem v željah in fantazijah o svojem telesu v bistvu ločujem od njega in ga posledično upočasnjujem, delam šibkejšega in ga bolj izpostavljam nevarnostim, poškodbam in boleznim. Zavedam se, da lahko svoje telo naredim zmogljivejšo, bolj prilagodljivo in bolj odporno če svojo pozornost s pomočjo dihanja namenjam zavedanju sebe kot fizičnega telesa namesto, da se utapljam v čustveno-miselnih fantazijah.
Ne dopustim si več obstajati v želji po nadčloveško sposobnem telesu, raje se spoznavam kot človeško telo, saj se zavedam, da se v bistvu poznam zelo površno in s tem blokiram svoje lastne potenciale.




petek, 01. november 2013

V imenu seksa



Najprej smo ljudje gradili svojo podobo s pomočjo oblačil in obutve.
Nato sta se pridružila  frizura in make up.
Hujšanje in bildanje.
Odstranjevanje dlak in umetni nohti.
Na kar je nanašanje postalo premalo, začelo se je vnašanje – silikon, umetni joški in ritnice.
Po tem so se začele v medijih pojavljat informacije o operaciji vagin in o povečavi penisov.
V zadnjem Bonbonu zasledim članek o tem, kako se vse več žensk odloča za kirurško pomlajevanje vagine in reklamo za tablete za povečanje penisa.

In se sprašujem kaj vse smo še ljudje pripravljeni naredit za naš izgled z namenom pridobivanja pozornosti od drugih in partnerja za seks.
Seks bi naj bil fizična oblika samoizražanja, uživanje v sogibanju, ne pa poklon podobi na račun prikrivanja fizičnega in trpinčenja fizičnega. Zašli smo iz poti. Kažipoti so tu: