Tuširam se. V mislih si začnem vrtet pesem ''Čuvaj
to ljubezen, čuvaj jo…''. Za hip se zavem svojega početja, pa ga zignoriram.
Par trenutkov za tem pa si rečem WTF!? Od kod pri hudiču se je zdaj vzelo to?
Zakaj bi si ravno v tem trenutku v mislih pela pesem tega žarna, ki ga sicer ne
poslušam kot lastno izbiro + pesem z besedilom, ki ga dojemam kot
ponesrečenega/nesmiselnega?
Nimam pojma… Ni variante, da bi
razvozlala/izsledila to miselno šalo - me prešine.
Potem začnem razmišljat kdo bi bil avtor. Nace
Junkar se spomnim. V mislih se mi prikaže njegova podoba iz mladih let. Aha!
Oblika njegovega obraza in frizura sta precej podobni liku Benu iz serije Lost,
ki jo te dni gledam.
Režim se, ker mi je uspelo izsledit izvor te
sekvence misli. In začudeno dojemam, da je res vse tole o čem študiram pri Desteni:
osupljiva kompleksnost in hitrost misli,
zapisovanje misli v spomin preko podob – znakov - simbolov, asociativnost misli
v obliki besed, zvokov, podob itd., ki na prvi pogled deluje kot nesmiselno
preskakovanje.
Naa. Vse je tu. Zapisano v nas. V umu in v telesu.
Vsak program, vsaka vrstica tega programa posebej. Če se ustavimo, umirimo,
upočasnimo, lahko vidimo. Kako deluje naš umsko-zavestni sistem. Posebej če
izpišemo časovnico nekega specifičnega spomina v podrobnosti.
In kaj bi si naj začeli s to časovnico? S pomočjo
nje se lahko preprogramiramo! Odpravimo svoje omejitve s pomočjo
samo-odpuščanja preteklih nesmiselnih vzorcev in s pomočjo samo-korekcijskih
nasvetov, ki temeljijo na zdravem razumu in jih bomo uporabljali od zdaj
naprej.
Časovnica:
--> sledenje misli ''Čuvaj to ljubezen, čuvaj
jo…'' nazaj po stopinjah
-->--> Navdušeno pomislim – to moram zapisat
-->-->--> Pomislim - na ta način lahko
drugim dokaj nazorno prikažem delovanje/obnašanje misli
-->-->-->--> Občutim sram
-->-->-->-->--> Pomislim - drugi me
bodo verjetno obsojali / se mi posmehovali, ker sem imela to pesem v mislih
-->-->-->-->-->--> Pomislim: spet
se sodim skozi oči drugih
Samo-odpuščanje:
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila
obstajati v sramu in kot sram ter v strahu, da me bodo drugi obsojali zaradi
pesmi, ki jo v bistvu sama sodim kot bedno.
Samo-popravki:
Ko opazim, da obstajam kot sram in kot strah pred
sodbo drugih oz. ko opazim, da se sodim skozi oči drugih zaradi stvari, ki jih
sama dojemam kot bedne – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je nesmiselno
obstajati v sramu in strahu pred sojenjem s strani drugih in zaradi tega
potlačevati del sebe s katerim se bom slej ali prej morala soočiti. Zavedam se,
da sem omenjano pesem začela soditi kot bedno precej časa nazaj - zaradi vpliva sovrstnikov in želje po
pripadnosti. Vidim, da je to stvar preteklosti in da ni potrebe, da to pesem še
naprej avtomatizirano sodim kot bedno v strahu da ne bi bila sprejeta / da bi
bila izločena.
Samo-nasveti/zaveze:
Zavezujem se, da bom v primerih ko bom občutila
sram izpisala ozadje, poiskala spomine kdaj in kako se je določen primer sramu
pojavil in razvijal, si ga razložila in si ga odpustila. Enako bom storila v
primerih, kjer se bom zasačila da določeno zadevo pojmujem kot bedno.
Pozivam vas, da tudi sami ujamete kakšno svojo
misel, ki se je ''kar vzela od nekod'' in ji po besednih, slikovnih in drugih
povezavah sledite nazaj do izvora. Zelo vesela bom, če boste to sledenje delili
z mano; tako si lahko medsebojno pomagamo pri razumevanju umsko-zavestnega
sistema, ki nam je vsem skupen.
Preveri,
uporabi, podpri (se):
Ni komentarjev:
Objavite komentar