nedelja, 25. maj 2014

Še nekaj trenutkov me loči od smrti

in jaz se sprašujem kaj sem naredila s svojim časom. Zdi se mi, da sem ga zapravila, namesto da bi ga kvalitetno uporabila. Z izgovorom, da sem se rodila v svet, ki v večini ne podpira potencialov posameznika in sproščenega raziskovanja življenja sem se predala ideji, da se tako ali tako nima smisla trudit za karkoli.

Moji življenjski dosežki? Naredila sem osnovno šolo, srednjo šolo in fakulteto. Ampak si tega ne štejem ravno pod dosežke, ker sem si izbrala pot v poklicu, ki združuje umetnost in izobraževanje; v teh dveh panogah pa je trenutno izredno težko dobiti službo.

Službo sicer trenutno celo imam – česar si prav tako ne štejem kot dosežek ampak bolj kot srečo. Srečo, ki bi naj tajala do konca leta in ki se mi lahko vsak trenutek zaradi sesuvanja sistema izmuzne.

Mmm – kot dosežek si štejem to, da sem se preko spleta dokopala do mednarodne skupine Desteni, ki deluje po principu enosti in enakovrednosti vseh živih bitij. In da sem prehodila dve leti njenega spletnega tečaja Desteni I Process, kjer predelujemo Structural Resonance Alignment oz. svojo strukturno resonančno poravnavo z delovanjem, ki je enakovredno najboljše za vse oblike življenja.

In iz tega tako rekoč mojega edinega dosežka nadaljujem na svoja obžalovanja. V zadnjih trenutkih pred smrtjo priznam, da mi je žal, da nisem bolj dosledno hodila samo-popravkov, ki sem jih spisala na podlagi samo-realizacij po samo-odpuščanju. Žal mi je, da nisem poslušala svojega telesa, ki se mi je skozi občutke tesnobe,  strahu, napetosti drlo naj se ustavim in preneham z umojebi. Žal mi je, da se nisem zdisciplinirala v prehranjevanju kot podpori za telo in v doslednejšem zaustavljanju omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev glede katerih sem se zavedala, da si z njimi škodujem. Žal mi je, da nisem več konfliktov reševala iz točke stabilnosti – glede na to, da mi je kristalno jasno, da se konfliktov ne da reševat iz točke reakcije.  

Berem zgodbe o ljudeh, ki so se kljub težkim in ne-podpornim življenjskim oz. sistemskim razmeram znašli… ker so se potrudili po svojih najboljših močeh in se niso pustili potlačit zablodam lastnega umsko-zavestnega sistema. In se veselim za njih in jih občudujem… in se hkrati sprašujem zakaj sama iščem izgovore namesto da bi na polno izkoriščala vse svoje potenciale.




Jebemsi – nočem umret v obžalovanju, da sem zapravila življenje zaradi prepuščanja melanholiji, čemernosti, pritoževanju in podobnim banalnostim. Še nekaj trenutkov me loči od smrti. Nimam pojma koliko… vem pa, da jih nima smisla zapravljat.

Vložim jih v sooblikovanje sveta, ki bo podpiral potenciale posameznika insproščeno raziskovanje življenja – v sooblikovanje sveta v katerega bi se želela roditi sama. Morda se po smrti dejansko vrnem sem, morda ne… v vsakem primeru je to zaenkrat edini svet, ki ga poznam. In četudi ga pomagam izboljševat in bo to imelo opaznejše efekte šele proti koncu mojega življenja li po njem, je to vseeno največ kar lahko naredim iz svojega časa / življenja.


Zdajle se bom odpravila na volišče. In če tekom parih let ne bo izboljšave, se bom odpravila še na kandidaturo. Kdaj če ne zdaj, kdo če ne mi, kaj če ne enost in enakovrednost? 

sobota, 17. maj 2014

Sesuvanje sistema 3


''Ravnokar sem prebrala, da bo policiji kmalu zmanjkalo denarja za bencin…''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah, da bi policija zaradi finančne nesposobnosti postala onemogočena in da bi se zaradi tega razširila nasilje in kriminal v obliki ropov, fizičnega in psihičnega nasilja, ustrahovanja, posilstev ter da bi sama postala žrtev (katere izmed) teh situacij.
Ko opazim, da obstajam v strahu pred onemogočeno policijo in naštetimi potencialnimi posledicami – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se zadeve lahko razvijejo v tej smeri, hkrati pa se zavedam, da je to samo ena izmed možnosti.  Razumem, da moj strah ne more preprečiti njene morebitne realizacije in zatorej ni na mestu.
Zavezujem se, da bom postala sama svoja policajka – v smislu samo-odgovornosti – da si ne bom dopuščala razraščanja strahu v sebi, saj se zavedam da ni na noben način podporen. Zavezujem se, da bom tako delovala zdaj, ko so razmere še relativno vzdržne, kakor tudi v primeru, če postanejo skrajno neprijetne.

''Opažam, da se zaostrujejo razmere v zdravstvu. Zdravstveni delavci so vedno bolj obremenjeni, vedno bolj jih primanjkuje, čakalne dobe za zdravstvene storitve se povečujejo, terapije se krčijo.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred okrnjenim zdravstvenim sistemom in ljudmi trpečimi zaradi bolečin, ki jim nihče ne pomaga vsaj v tej meri kot zdaj.
Ko opazim strah pred okrnjenim zdravstvenim sistemom in strah pred tem, da bi ljudje ostajali sami v svoji nemoči in bedi – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ne more preprečiti morebitne realizacije te grozote. Kar lahko storim je to, da karseda dobro poskrbim za svoje zdravje in predvsem stabilnost, ki ga v bistvu pogojuje in tako stojim kot zgled drugim.
Zavezujem se, da se bom zdisciplinirala in postopoma prakticirala vedno več gibanja in vedno manj uživanja hrane, ki vsebuje sladkor in škodljive maščobe. Zavezujem se, da ne bom obstajala v strahu, kadar bo kak del mojega telesa v bolečinah ali izrednem stanju, ampak bom takoj in vztrajno ukrepala dokler se zadeva ne bo stabilizirala, saj se zavedam  da je zdravje telesa predpogoj za kakršnokoli drugo aktivnost.

''Ob zastarelosti in nepraktičnosti šolskega sistema ostajam brez besed. Sem pa skozi lastno izkušnjo poučevanja doživela rahljanje njegove konstrukcije.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred počasnim bolečim sesuvanjem šolskega sistema; tudi zaradi svojega pedagoško usmerjenega poklica.
Ko opazim, da obstajam v strahu pred počasnim bolečim sesuvanjem šolskega sistema, stresu in nezadovoljstvu, ki ga ta prinaša s seboj – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da lahko ministrstvo za šolstvo sproti opozarjam na dobre prakse v vzgoji in izobraževanju, ki jih zasledim in te tudi delim z drugimi ter jih vzpodbujam k podpori.
Zavezujem se, da ne bom samo stala ob strani in v obupu pasivno gledala propadanja šolskega sistema, ampak bom iskala načine kako prepričati vplivne v realizacijo zdravorazumskih rešitev na tem področju.

''Kultura – ne drznem si samo-iskreno javno govorit o njej – ker me (vsaj začasno) zaposluje. Povem samo toliko, da se mi zdi nesmiselno nekaterim nudit vrhunske kulturne prireditve, medtem ko se drugim ne ponudi niti dostojnih možnosti za zaposlitev ali pa vsaj finančno varnost.''

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek krivde zaradi notranjega konflikta - ker sodelujem v ponudbi kulturnih dogodkov, metem ko mnogi potrebujejo najbolj osnovne stvari in storitve za preživetje in si ne drznejo niti pomisliti da bi se udeležili kakšnega kulturnega dogodka.
Ko opazim, da obstajam v opisanem konfliktu – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da v prvi vrsti potrebujem finančno stabilnost, ker mi le ta omogoča učinkovitejšo postopno spremembo sebe in posredovanje praktičnih in zdravorazumskih rešitev drugim.
Zavezujem se, da se ne bom več obremenjevala z opisanim občutkom krivde – ker vidim, da me  v nobenem pogledu ne podpira. Namesto tega se bom zverzirala, da bom več in bolj razločno opozarjala na probleme in natančneje in bolj nazorno predlagala rešitve.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah da nismo sposobni izpeljat postopnega in čim bolj gladkega prehoda v sistem, ki bo najboljši za vse; strah da bo rušenje zdajšnjega sistema grobo in boleče, strah da  bivališče in hrana ne bosta več neovirano dostopna.
Ko opazim da obstajam v strahu pred grobim načinom prehoda iz zdajšnjega egoistično usmerjenega sistema v sistem, ki bo končno temeljil na zdravi pameti – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da bo prehod takšen kakršnega si bomo naredili in da lahko pri tem prispevam po svojih najboljših močeh – s tem da stojim kot vzgled stabilnega in drugim dojemljivega podajanja zdravorazumskih rešitev. Zavedam se, da drugih ne morem prisilit k realizaciji in da bom morala predihat še veliko situacij v katerih bo prevagal umsko-zavestni sistem.
Zavezujem se, da bom nehala dvomit v (svojo) sposobnost samo-preprogramiranja v način –kar je enakovredno najboljše za vse-, da bom nehala pričakovat grobost tekom procesa prehoda. Saj se zavedam, da se strahovi manifestirajo z namenom, da se lahko soočimo z njim in da nimam nobene potrebe v svoje življenje pritegniti grobosti, zato da jo bom kasneje odstranjevala.




S tem za zdaj zaključujem izpisovanje mojih strahov in njihovo predelavo na temo Sesuvanje sistema. Skupna imenovalca/sprožilca sesuvanja vseh omenjanih segmentov sistema sta neenakovredna razporeditev denarja in sebičnost kot posledica naših strahov.

Rešitve za enkovrednejšo prerazporeditev denarja si v svoji izvedljivosti sledijo od zgoraj navzdol in v svoji dodelanosti in kompleksnosti v obratni smeri.
- Univerzalni temeljni dohodek (UTD)

Načine za odstranjevanje strahov zaradi katerih se še vedno oklepamo bolne sebičnosti lahko spoznate tukaj:

Dodajam še svoj glas za:
- neposredno demokracijo – da ne bomo več mogli krivit politikov in da bomo začeli odgovarjat za lastne odločitve,
- lokalno samooskrbo – da si pomagamo kot sosed sosedu in ohranimo svežino dobrin in odnosov,
- polovični delovni čas – ker je ogromno delovnih mest prevzela tehnologija, ker lahko na ta način rešimo problem brezposelnosti, ker bomo s tem vsi pridobili več časa za izboljšanje medsebojnih odnosov in pa predvsem za izboljšanje odnosa do sebe.

sreda, 14. maj 2014

Sesuvanje sistema 2


''Opažam, da vedno pogosteje odstopajo ljudje iz določenih vladnih/upravnih položajev ali pa njihov odstop izsilijo drugi. Smrdi po nestabilnosti. Pa ravno vlada bi naj držala državo gor s svojimi odločitvami in izvršbami (ki naj bi bile zasnovane na podlagi volje ljudstva).''  


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vladne / upravne položaje definirati in povezovati s težo, težavnostjo, preobremenjenostjo, notranjimi in zunanjimi konflikti in besedno zvezo ''biti tarča''.
Ko opazim, da vladne / upravne položaje definiram in povezujem s težo, težavnostjo, preobremenjenostjo, notranjimi in zunanjimi konflikti in besedno zvezo ''biti tarča'' – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da si s temi in podobnimi definicijami ustvarjam odpor do vladnih / upravnih položajev in na ta način pred sabo skrivam strah pred odgovornostjo in stabilnostjo, ki sta potrebni, da človek obvlada tak položaj / pozicijo in da ne pride do preobrata v katerem položaj kot občutek moči in občutek večvrednosti prevzame človeka in ga pogoltne.
Zavezujem se, da si bom prenehala ustvarjati odpor do vladnih / upravnih položajev in da si bom sproti odpuščala strah pred odgovornostjo in stabilnostjo, ki jo zahtevajo.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi se (prisilno) odstopanje iz vladnih / upravnih položajev še stopnjevalo zaradi vsesplošne nestrpnosti in stresa in posledično strah, da bi se vladni in upravni sistem porušila.
Ko opazim, da obstajam v strahu pred (prisilnim) odstopanjem ljudi iz vladnih in upravnih položajev, kot posledico vsesplošne nestrpnosti in stresa in/ali v strahu, da se bo vladni/upravni sistem sesul – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da moj strah ni in ne bo preprečil niti (prisilnega) odstopanja, niti vsesplošne nestrpnosti in stresa, niti morebitnega kolapsa vladnega in upravnega sistema. Zavedam se, da kadar obstajam v strahu, predajam kontrolo temu čustvu in si onemogočam lastno stabilnost.
Zavezujem se, da se bom opominjala na to, da strah, ki je proizveden s strani umsko-zavestnega sistema ni nikoli podporen, ker človeka destabilizira. Ravno nestabilnost pa predpogoj za rušenje…  na mikro in makro ravni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila živeti v prepričanju, da sama nisem primerna za vladne / upravne / voditeljske položaje, ker baje nisem sposobna prevzeti takšne odgovornosti in ker baje nisem sposobna obstajati v takšni stabilnosti.
Ko opazim, da se avtomatsko definiram kot nevredno / nesposobno / neprimerno / nezadostno za obvladovanje vladnega / upravnega / voditeljskega položaja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da s takšnim načinom razmišljanja čisto po nepotrebnem sabotiram svoje potenciale v povezavi z ''vrhovnimi'' položaji.
Zavezujem se, da si bom v bodoče sproti odpuščala misli s katerimi sabotiram svoje potenciale – se na ta način usmerjala/preprogramirala – in že s tem dejanjem izkoriščala del svojega potenciala.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v strahu, da smo se ljudje poškodovali in uničili do te mere, da se več nismo sposobni zdravorazumsko preusmeriti v to kar je najboljše za vse. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obstajati v strahu, da se bomo slej ali prej dokončno uničili, pred tem pa si še povzročili ogromno bolečine in trpljenja.
Ko opazim, da obstajam v strahu pred bolečo samo-pogubo človeka/človeštva – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da si z obstojem v strahu (pred bolečo samo-pogubo človeka/človeštva) v bistvu že ustvarjam nepotrebno bolečino. Zavedam se, da obstaja možnost, da dejansko manifestiramo samo-pogubo in da jo obstoj v strahu samo podpira.
Zavezujem se da si bom sproti samo-odpuščala vsako s strahom nabito misel o boleči samo-pogubi človeka/človeštva, ki se mi bo pojavila in se opominjala na nesmiselnost (tega) strahu.




S samo-odpuščanjem nadaljujem v naslednji objavi.

Praktično izvedljive rešitve za preoblikovanje sistema – prosim preverite jih in jih delite z drugimi, da jih čimprej uporabimo in se tako izognemo nepotrebni bolečini.
Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

nedelja, 11. maj 2014

Sesuvanje sistema 1

Opažam, da nezaposlenost ne neha upadat in slišim da jo baje s pomočjo določenih zornih kotov / filtrov prikazujejo v nižjih številkah od dejanskih. Berem vse več zgodb o pomanjkanju denarja, o ljudeh v stiski. O vedno bolj praznih skladiščih dobrodelnih organizacij.

Opažam, da vedno pogosteje odstopajo ljudje iz določenih vladnih/upravnih položajev ali pa njihov odstop izsilijo drugi. Smrdi po nestabilnosti. Pa ravno vlada bi naj držala državo gor s svojimi odločitvami in izvršbami (ki naj bi bile zasnovane na podlagi volje ljudstva).   

Ravnokar sem prebrala, da bo policiji kmalu zmanjkalo denarja za bencin…

Opažam, da se zaostrujejo razmere v zdravstvu. Zdravstveni delavci so vedno bolj obremenjeni, vedno bolj jih primanjkuje, čakalne dobe za zdravstvene storitve se povečujejo, terapije se krčijo.

Ob zastarelosti in nepraktičnosti šolskega sistema ostajam brez besed. Sem pa skozi lastno izkušnjo poučevanja doživela rahljanje njegove konstrukcije.

Kultura – ne drznem si samo-iskreno javno govorit o njej – ker me (vsaj začasno) zaposluje. Povem samo toliko, da se mi zdi nesmiselno nekaterim nudit vrhunske kulturne prireditve, medtem ko se drugim ne ponudi niti dostojnih možnosti za zaposlitev ali pa vsaj finančno varnost.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred sesuvanjem sistema tako v njegovih posameznih segmentih kot v celoti.
Ko opazim, da obstajam v strahu, da se bo sistem sesul in bo zavladal uničujoč kaos – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem da je to samo ena izmed možnosti. Zavedam se, da je s strahom pred njeno morebitno realizacijo ne morem zaustavit/preprečit. Vidim, da jo z obstojem v strahu pred njo v bistvu kvečjemu napajam.
Zavezujem se, da bom sproti zaustavljala mračne misli o sesuvanju sistema in da si več ne bom dopustila v mislih kreirati grozljivih scenarijev. Kadar se bodo takšne misli sprožile v meni, jih bom zaustavila in se preusmerila na planiranje kako drugim najbolj učinkovito predstaviti praktične rešitve za prestrukturiranje obstoječega sistema.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi utegnila spet kmalu pristati med brezposelnimi in v tem stanju kot mnogo njih ostati veliko časa. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila strah pred pomanjkanjem denarja in strah pred obstojem v revščini in stiski.
Ko opazim, da obstajam v strahu pred (dolgotrajno) brezposelnostjo in/ali v strahu pred pomanjkanjem denarja in/ali v strahu pred obstojem v revščini in stiski – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da je vse našteto dejansko možno, ne pa tudi nujno. Zavedam se, da omenjani strahovi ne bodo pripomogli k preprečitvi (moje) morebitne dolgotrajne brezposelnosti, pomanjkanja denarja, revščine in stiske. Zavedam se, da okoliščin v katerih se bom znašla v prihodnosti nimam moči usmerjati predvsem sama, saj so soodvisne od dinamike celotnega državnega in svetovnega sistema.
Zavezujem se, da se bom vedno znova – ne glede nato ali sem v finančno ugodni ali neugodni situaciji poravnala svoje odzive na osnovo izhodiščno točko –stabilnost-. Pravzaprav se bom poskušala preprogramirati tako, da si bom ob kakršnemkoli pojavu strahu na glas ali po tihem rekla ''strah, ne pomagaš mi na noben način – zato namesto tebe izbiram stabilnost – idi''. Poskušala bom strah spremeniti v sprožilec za samo-opombo ''takojšen premik v stabilnost''.  
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred vedno bolj praznimi skladišči dobrodelnih organizacij. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem da bi se ljudje v revščini in stiski utegnili v boju za lastno preživetje poslužiti nasilja, kriminala, rivalstva in drugih oblik demonizacije umsko-zavestnega sistema in sebičnosti.
Ko opazim da obstajam kot strah pred nasiljem, kriminalom, rivalstvom, sebičnostjo kot posledico revščine, stiske, boja za preživetje – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem da se mi misli in podobe na to temo izrisujejo predvsem na podlagi mnogih filmov. Zavedam se, da so ljudje, ki so pristali v revščini predvsem žalostni in nemočni. Vidim, da znamo v naši državi stopiti skupaj in podpreti nesrečne nepoznane posameznike, kakor tudi sosede. Hkrati se zavedam, da obstaja opcija, da se ta črni scenarij vseeno manifestira – in da ga moj strah ne more preprečiti.
Zavezujem se da bom namesto razvijanja scenarija in s tem jačanja strahu v mislih raje opozarjala na revščino in stisko, ki jo vidim okrog sebe in bom vedno znova in znova in znova opominjala na univerzalne rešitve, saj se zavedam, da reševanje posameznih primerov revščine ni dovolj!   

S samo-odpuščanjem nadaljujem v naslednji objavi.

Praktično izvedljive rešitve za preoblikovanje sistema – prosim preverite jih in jih delite z drugimi, da jih čimprej uporabimo in se tako izognemo nepotrebni bolečini.
Desteni I Process Lite - za spoznavanje sebe

sobota, 03. maj 2014

Moj odnos do denarja / maj 2014 / 2







Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutek naveličanosti tekom konzumiranja medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju revščine. [O tem, kako mladi nimajo pravih možnosti zaposlovanja, o tem kako životarijo upokojenci, o finančni odvisnosti odraslih otrok od staršev, o odvisnosti iz službe odpuščenih staršev od štipendij njihovih otrok.]
Ko opazim, da obstajam v občutku naveličanosti ob absorbiranju medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju revščine – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da bodo te zgodbe najverjetneje še lep čas del mojega vsakdanjika in da se bodo najverjetneje stopnjevale še hitreje. Zavedam se, da jih ne morem kot posameznica preprečit in da sem jih prisiljena sprejet. Kar lahko storim z njimi, je to, da jih uporabim kot podlago za pisanje blogov in na osnovi njih razložim kako bi se spremenile če bi se vpeljali enakovrednejšo prerazporeditev denarja.
Zavezujem se, da si ne bom več dopuščala občutka naveličanosti ob poročanju medijev o zgodbah prežetih z revščino. Raje bom vsake toliko napisala kakšen blog na osnovi zgodbe o revščini in ponovno  predstavila rešitve – saj jih je zelo očitno potrebno predstavljat znova in znova in znova…. In kakor zgleda – še kje drugje kot samo v blogu. Seveda ne bom mogla spisat replik na vse takšne zgodbe, zato jih bom večino predihala in si sproti odpustila emocije, ki se bodo pojavljale ob teh neugodnih življenjskih zgodbah.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obsojati ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo / pozitivno nulo kot raztresene in nedisciplinirane, kljub temu da jih nihče ni naučil smotrnega ravnanja z denarjem in kljub zavedanju, da se možnosti za finančno stabilnost posameznikov in družin vedno bolj zaostrujejo.
Ko opazim, da obsojam ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo / pozitivno nulo kot raztresene in nedisciplinirane – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da jim moje obsojanje nikakor ne bo pomagalo priti na zeleno vejo in jih naučiti smotrnega upravljanja denarja. Zavedam se, da jim ne morem kaj dosti pomagat tudi z mnogimi debatami o denarju… Ne morem spreminjat njihovih denarnih vzorcev, ki so se krepčali skozi leta in tudi ne njihove življenjske situacije.
Zato se zavezujem, da bom nehala obsojat ljudi ki jim nikakor ne uspe priti na zeleno vejo z namenom, da bi s tem preusmerila pozornost iz dejstva, da jim ne morem pomagat. Drugače kot s kakšnim zdravorazumskim vprašanjem, ki jim bo morda razjasnilo kak delček njihov omejujočih vzorcev, ki pa bi ga lahko prebavili in si malce olajšali finančno situacijo. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po finančni samostojnosti do te mere, da bi se lahko finančno povsem osamosvojila v bivališču ločenem od staršev in vsega njihovega… Predvsem omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev, ki sem jih prekopirala v svoj način delovanja in obrambnih mehanizmov umsko-zavestnega sistema, ki sem jih razvila v odzivu na starša; ti vzorci in obrambni mehanizmi so zaradi nenehnega stika dobro vzdrževani/napajani…
Ko opazim, da obstajam v želji po finančni samostojnosti, ki bi mi omogočila bivališče ločeno od staršev – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da bi mi najem in vzdrževanje lastnega bivališča in pomoč staršem na posesti vzelo še več časa in denarja kot ju dajem sedaj. Tako bi se mi skrčil čas, ki ga lahko sedaj uporabljam za izpisovanje in samo-odpuščanje. Zavedam se, da bom omejujoče vzorce prevzete od staršev in obrambne mehanizme ki sem jih razvila v odnosu z njimi tako ali tako morala opustiti, ker jih prenašam tudi v odnose z vsemi drugimi izven doma.
Zavezujem se, da bom opustila željo po finančni samostojnosti z namenom, da bi se otresla vira nenehnega napajanja svojih avtomatiziranih vzorcev/reakcij - konstantnega stika s starši in da se bom nehala izgovarjat da teh svojih vzorcev in reakcij ne morem predelovat na samem ''kraju zločina'', lol. Tukaj je navsezadnje najlažje poiskat s polarno (negativno ali pozitivno) energijo nabite spomine, ker mi domači ves čas bolj ali manj ne-zavedno in ne-namerno pritiskajo na sprožilce reakcij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila občutke ravnodušnosti in flegmatičnosti v povezavi z denarjem.
Ko opazim, da obstajam v občutkih ravnodušnosti in flegmatičnosti kadar beseda nanese na denar/ ko gre za upravljanje denarja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da kadar obstajam v teh občutkih v manjši ali večji meri prepuščam usmerjanje in kontrolo svojega denarja drugim in/ali umsko-zavestnemu sistemu.
Zavezujem se, da ne bom več obstajala v občutkih ravnodušnosti in flegmatičnosti v povezavi z denarjem in da bom svoj denar usmerjala po principu kar je najboljše za vse.


 Preveri, uporabi, podpri (se):



petek, 02. maj 2014

Moj odnos do denarja / maj 2014 / 1

V debati s kolegi je padel predlog, da vsak napiše svoj blog o denarju, o svojem odnosu do njega – da spet malo počistimo svoje omejujoče vzorce v povezavi s tem pojmom.                 
Zadnji blog z osrednjo temo ''denar'' sem napisala decembra 2012. Ko bom spisala tegale, bo prav zanimivo pogledat oba skupaj, podobnosti in odstopanja ter druge zorne kote v mojem načinu dojemanja in definiranja denarja. 

Prva stvar, ki jo pomislim/začutim na temo denar je naveličanost. Naveličanost debatiranja o tej temi, ker si ljudje ne dajo dopovedat, da že imamo praktičen načrt prerazporeditve denarja, ki bi bila najboljša za vsakogar in da ga bomo morali podpreti vsi ali vsaj večina – če želimo, da zaživi. Enostavno si ne dopustijo dopovedati, da je mogoče prerazporediti denar tako, da bomo od tega imeli vsi maksimalno korist in kar iščejo neke prepreke, namesto da bi se osredotočali na odstranjevanje ovir na tej poti.

Naveličana sem medijskih zgodb o nenehnem stopnjevanju revščine. O tem, kako mladi nimajo pravih možnosti zaposlovanja, o tem kako životarijo upokojenci, o finančni odvisnosti odraslih otrok od staršev, o odvisnosti iz službe odpuščenih staršev od štipendij njihovih otrok. Naveličana ljudi, ki ne pridejo na zeleno vejo – ker jih nihče ni naučil ravnanja z denarjem in ker so razmere postale tako zaostrene.

Nekako mi je vseeno za denar. Da ne bo pomote – sem hvaležna, da imamo v naši družini dovolj denarja za hrano, vzdrževanje hiše, toplo vodo, elektriko in z njo povezanimi napravami, kurjavo, transport z dvema osebnima avtomobiloma.
Ampak – ko sem bila brezposelna, so me vzdrževali starši. Jaz pa sem skrbela za gospodinjska opravila in dementno babico. Zdaj ko sem v službi za določen čas in imam relativno solidno plačo, pa je pol prispevam v skupno blagajno. In sem na točki, ko osebno ne čutim pomanjkanja denarja, hkrati pa tudi ne dobivam presežka s katerim bi se lahko finančno povsem osamosvojila v bivališču ločenem od staršev in vsega njihovega… predvsem omejujočih miselnih in čustvenih vzorcev, ki sem jih prekopirala v svoj način delovanja.  

Ravnodušnost, flegmatičnost -----------------------------------------------------------------------------------



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot naveličanost zaradi ponavljanja praktičnih načrtov prerazporeditve denarja kot so BIG/UTD, LIG/ZŽD, EMS/EDS ljudem, ki raje iščejo ovire do enakovrednejše prerazporeditve denarja kot da bi jih pomagali odstranjevati.
Ko opazim, da obstajam kot naveličanost v povezavi s ponavljanjem in razlaganjem specifičnih načrtov za enakovrednejšo prerazporeditev denarja – se ustavim in diham.
Vidim, realiziram, razumem, da se drugi očitno ne poravnajo tako hitro in enostavno z idejami o enakovrednejši prerazporeditvi denarja kot sem se sama. Zavedam se, da se drugi očitno bojijo, da bodo s prerazporeditvijo denarja nekaj izgubili in da se tega strahu običajno ne da odpraviti s par zdravorazumskimi odgovori, ampak z mnogo ponavljanja in pod-odgovori.Zavezujem se, da bom tistim, ki pokažejo odpor do enakovrednejše prerazporeditve denarja povedala, da jo sama vidim kot nujen ukrep v dobrobit vseh in jih vprašala zakaj raje iščejo ovire do realizacije enakovredne denarne razporeditve kot da bi jo pomagali vzpostaviti. Vztrajala bom pri tem, da dobim odgovor na to vprašanje. In bom poslušala. Ne bom si dopustila reagirat če drugemu ne bom znala takoj odgovoriti na pomanjkljivosti, ki jih utegne izpostavit. Vzela si bom čas, da raziščem specifičen odgovor - tako bom sebi in drugemu hkrati lahko razjasnila detajle. In naslednjič ne bom odreagirala z odvečnostjo/odporom samo zaradi tega, da bi preusmerila pozornost iz dejstva, da sem v danem trenutku brez odgovora. 

Nadaljevanje samo-odpuščanja sledi jutri.