sreda, 23. december 2015

Samo-pomoč iz prve roke : koordinacija dogodka

Približno tri leta in pol je od takrat ko sem se seznanila s samo-iskrenostjo, samo-odpuščanjem in samo-korekcijsko prakso (v nadaljevanju imenovanimi tudi orodja / proces) in od takrat se navajam na čim pogostejšo uporabo teh orodij za odpravljanje nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev.

Vsake toliko se vprašam o dejanski učinkovitosti teh orodij in podvomim v njo, kadar se mi dlje časa ne pokaže skozi kako očitnejšo situacijo. Po navadi se teke očitnosti zgodijo, ko mi začne iti za nohte in sem posledično pošteno notranje motivirana, da se procesa lotim z vso resnostjo / z vsem bitjem. Zavedam se, da bi veliko pridobila, če ne bi čakala na takšne skrajne trenutke – zato bom v nadaljnje delala na tem… tokrat pa o praktičnosti in učinkovitosti orodij, s katerimi sem si pomagala ravno v enem izmed takšnih trenutkov ko mi je šlo za nohte.

V službi smo imeli sodelavko, ki je bila zadolžena za koordinacijo dogodkov. Ko je število teh naraslo, je šefica predlagala, da sodelavko razbremenimo in si tudi sami pridobimo izkušnjo koordiniranja. Nisem želela te vloge, ampak zaradi neverbalno izraženih pričakovanj sem navsezadnje popustila in se naveličano javila za enega izmed dogodkov. Zaradi sodelovanja pri drugem večjem projektu in administrativnega dela, sem se pozanimala samo glede najnujnejšega glede dogodka za katerega sem bila odgovorna, ostalo pa sem si pustila za takrat ko bo čas.

Ko sem se začela konkretno ukvarjati z dogodkom, sem ugotovila, da je bolj ali manj samo osnutek in da je večina zadev še nedorečenih. Da sta se s tem dogodkom poprej okvirno ukvarjali dve sodelavki od katerih moram pridobiti informacije v zvezi s tem kako daleč so speljane zadeve s posameznimi točkami (zunanjimi sodelavci, delavnicami…). Da izvajalci krajevno in časovni še niso razporejeni. Da imamo kostum po katerem je dogodek poimenovan samo obljubljen, ne pa tudi zagarantiran.

Začela se me je lotevat čemernost, ker: nisem želela te vloge + ker sem imela samo 5 dni časa, da zadevo postavim na noge + brez predhodnih izkušenj na tem področju. Pridružil se ji je strah, da mi ne bo uspelo, da bom pozabila na kako bistveno zadevo… Zraven tega so se odprli še določeni drugi konflikti med šefico in mano, s katerimi sem si jemala pozornost.

Vseeno sem uspela preusmerit fokus na koordiniranje dogodka. Na površino, ki omogoča brisanje sem narisala zemljevid iz prejšnjega dogodka in na samolepilne listke napisala posamezne izvajalce, ki so ostali od prečiščenih začetnih planov. Razporedila sem jih po ulicah in jim začela določati čas. Tu sem opazila razočaranost zaradi pričakovanja, da mi bo sodelavka z izkušnjami bolj pomagala; kar pa je bila bolj ali manj posledica moje negotovosti vase.

Navsezadnje sem bila zadovoljna z zemlje+časo-vidom. Ampak čakala me je naslednja faza – razporedit opravila med sodelavce. Pri čemer dve sodelavki nista bili na razpolago, dva sodelavca pa sta imela čas sodelovati samo v drugi polovici dogodka. Ostalo so mi trije sodelavci, ki jih poznam najmanj časa in izkušena + zanesljiva sodelavka, ki pa je zaradi prehlada ni bilo smiselno preveč vključevat delo na ulici – ki ga je bilo največ… Dolgo je trajalo preden sem jim poslala mail z napotki.

Naslednji dan sem sodelavce sklicala na kup in jim s pomočjo načečkanega zemlje+časo-vida razložila celoten potek dogodka in elemente, ki jih je bilo potrebno postaviti na posamezne točke. Padle so pohvale glede moje predstavitve in obetala se je relativno gladka izvedba. Do večera sem poklicala še vse zunanje sodelavce in si tako zagotovila notranji mir za ta dan. Privoščila sem si še obisk razstav in pijačo z nadrejeno sodelavko. 

Ampak jutro na dan dogodka… uf… začela me grabit panika, začeli so me preganjat lastni strahovi. Kljub temu, da sem bila relativno dobro pripravljena in da sem poskrbela za obveščenost vseh. Ko sem sedla v avto, mi je postalo jasno, da se moram očistit tega sranja, sicer bo šlo kaj narobe samo zaradi moje čustvene nestabilnosti… Celo vožnjo do službe sem izkoristila za fokusiranje na zdravo kmečko pamet in samo-odpuščanje.



Preganjala me je misel ''Kaj če gre kaj narobe'' – tesno prepletena s tesnobnim strahom. Pogledala sem jo. Nisem si mogla obljubiti, da ne bo šlo nič narobe, ker bi s tem skrenila samo v polarnost pozitivnega razmišljanja s katero bi potlačila strah. Torej – zna se zgoditi, da bo šlo kaj narobe – ta opcija je odprta v vsaki situaciji… Pa koliko je to sploh pomembno? Kako dolgo bi ta narobe ostal v spominu? Navsezadnje gre samo za en dogodek izmed mnogih v našem društvu, kaj šele nasploh. Enostavno nima smisla, da bi si omejevala svoje potenciale s strahom v povezavi s takšnim majhnim projektom – glede na to kako velike zadeve me še vabijo da se jih lotim. Ima smisel? Ima – torej mi ni več potrebno obstajat v strahu pred tem, da bi šlo kaj narobe. Tudi če bo šlo, moj strah tega ne more preprečiti…

V sebi sem opazila paniko. Lahko bi se ji prepustila – tako sem se bila vajena odzvati na njo večino svojega življenja. Nedolgo nazaj se je odvila situacija v katerih sem se prepustila paničarjenju, tekom razvoja dogodkov pa sem se kar malo osmešila - ker sem zganjala takšno nepotrebno dramo. Takrat sem si to priznala in se soočila s posledicami – priznat drugim svoje pretiravanje. Ni bilo prijetno… zato tokrat panike, ki je vzhajala v meni nisem ignorirala, ampak sem si naglas postavila vprašanje kakšne koristi imam od nje. Spomnila sem se preteklega dogodka in se opomnila, da panika služi izključno kot hrana za umsko-zavestni sistem, da se z njo ne v nobenem pogledu ne podpiram, ampak samo omejujem – torej nima smisla obstajat v njej.

Potem se je na dan prebil strah v obliki misli ''Kaj če me sodelavci ne bodo upoštevali – če se bomo prepuščali superiornosti, inferiornosti''. Ponovno si nisem mogla zagotoviti, da temu ne bo tako… pravzaprav se to igro igramo vsi in vedno v različnih intenzivnostih… zdaj sem pač jaz v vlogi nadrejene / odgovorne za celoten sklop. Ampak to še ne pomeni, da moram delovati iz superiornosti in se iti prisilno avtoriteto. Vedno imam možnost, da sproti prediham svoja čustva in občutke ter uporabim empatijo v danem trenutku – da se sama odpovem superiornosti ali inferiornosti – in če drugi ne bi bili pripravljeni slediti mojim navodilom, se z njimi v enakovrednosti pogovorim, da prebrodimo blato. Ok, dalje.

Kaj bo s samosvojim sodelavcem, ki se večkrat upira sprejemanju direkcije s strani drugih – tudi teh, ki so nama v osnovi nadrejeni – kaj če enostavno ne bo pripravljen narediti kar mu bom naročila – ker se ne bo strinjal s programom? Lahko moj strah prepreči, da se to ne bo zgodilo? – Ne more. Torej – nima smisla, da obstajam v njem. Če bo sodeloval, bo, če ne bo, bomo preostali stopili skupaj in bo kasneje odgovarjal za svojo odločitev…

S samo-iskrenostjo in samo-odpuščanjem sem nadaljevala do parkirišča, kjer sem iz avta stopila v relativno stabilnem stanju. Brez tesnobe, strahu in panike, ki so me hoteli požret zjutraj.

Dogodek se je odvil; nekatere zadeve so bile solidne, več jih je bilo ponesrečenih – ampak izpeljali in zaključili smo ga kljub manku notranje motivacije pri vseh.

Tekom samega dogodka so se odprli novi notranji in medsebojni konflikti. Najbolj izrazito ravno v odnosu s sodelavcem, ki mu direkcija s strani drugih ne diši preveč. Pa sva šla vsak na svojo stran debatirat o tem konfliktu z različnimi osebami… oz. celo z eno skupno, lol. Ko mi je ta ''skupna'' oseba razložila kako se je spreminjala njena perspektiva od pogovora s sodelavcem do pogovora z mano in ko sem videla kako je druga oseba s katero sem debatirala o konfliktu z lahkoto padla v interpretacijo, mi je začelo postajat jasno, da me debatiranje z drugimi ne bo pomirilo. Sodelavcu sem napisala sporočilo. Po vikendu sva predebatirala ta konflikt in mimogrede še naslednjega iz istega dogodka; s katerim sem cel vikend hranila svoj ego - samo zaradi odprtih vprašanj, ki jih nisem upala postaviti v stanju obsojanja (in prezira), v katerih sem si dopustila obstajati.

Izkušnja koordiniranja se je zaključila z zavedanjem
- da moram nujno najprej počistit pri sebi, da lahko učinkovito usmerjam druge,
- da moram komunicirat iz stabilnosti (in ne skozi čustveno prizadetost), če želim, da se bo koordinacija odvija učinkovito,
- da moram (navsezadnje) komunicirat direktno s tistim, s katerim se znajdem v konfliktu in se izogibat interpretacijam tretjih,
- da moram iz ljudi izvleči kar jih moti – ker hoče umsko-zavestni sistem ohranjat notranji konflikt… ko pa izbezgam ''motnje'' drugih na plano pa dobim ali relevantno perspektivo ali pa njihov lasten uvid, da nimajo validnega argumenta.

Naslednjič bom sodelavce prej še izrecno vprašala če se jim zdi zadeva časovno izvedljiva oz. se bom natančneje pozanimala vsake točke posebej in nobene ne bom jemala kot samoumevne oz. kot da jo že poznam, ker se je v navidezno podobni obliki že odvila. 

nedelja, 06. december 2015

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo v službi in kot opravičilo za obstoj v teh stanjih uporabljati stres. Zavedam se, da mi na stres v službi ni potrebno reagirati s sledenjem negativnim čustvom – čeprav sem vso življenje poslušala, da je to normalno. Vidim, da sem si vsaj polovico stresa ustvarjala sama s tem ko sem sprejela našteta čustva kot normalna in jih z obstojem v njih skozi določeno količino časa stopnjevala. Ko opazim, da obstajam v stresu in kot stres ter posledično padam v različna negativna čustvena stanja – se ustavim in globoko zadiham. Najprej preverim kakšen je nivo dramatiziranja – je stres posledica mnoštva opravil ali ustvarjam / vzdržujem / napihujem napetost z namenom zbiranja energije za UmZS. Če vidim, da delam slona iz muhe – se pri priči ustavim, si vzamem minuto za sprehod / naredim par poskokov in se stabiliziram nazaj v fizično ter nadaljujem s fokusiranim delom. Če vidim, da je stres nastopil kot posledica obilice dela, se sprediham in se tako stabiliziram nazaj v fizično. Postavim si prioritetni seznam opravil in si določim približno količino časa potrebno za posamezno opravilo. Po potrebi vprašam za perspektive nadrejenih in sodelavcev, prav tako jim dam vedeti, da so moje kapacitete začasno zapolnjene.        

                         

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo na Slo Desteni chatih – zaradi pričakovanj, da bomo ta čas izkoriščali po naših najboljših močeh - za medsebojno podporo, za deljenje izključno praktičnih perspektiv in rešitev, za odpiranje ''bolečih'' vprašanj z občutkom, za konkretno učinkovito čiščenje UmZS in ga ne zapravljali za čvekanje, za medsebojno reagiranje, za ponavljanje vedno istih blodenj, za postavljanje z dosežki, za jamranje…
Zavedam se, da so pričakovanja do drugih moja blodnja in ne njihova.
Vidim, da ne rabim čakat, da bodo drugi prevzeli pobudo in usmerili pogovor v konstruktivno smer, ampak lahko to kadarkoli storim sama.
Razumem, da ni smiselno, da navezen molčim kadar se v meni nabira jeza zaradi občutka, da izgubljam čas s poslušanjem neumnosti.
Spoznala sem, da tudi sama ne izpolnjujem svojih pričakovanj – ki bi bila sicer v primeru realizacije v korist vseh udeležencev chata, da sama sebe raje sabotiram z mislijo ''nimam za povedat nič pametnega'' kot da bi se potrudila in poiskala kakšno primerno temo ali vprašanja. Vidim, da projiciram jezo in nestrpnost na druge, medtem ko sem jezna nase, ker ne ukrepam in usmerjam pogovorov tako, da bi bili bolj učinkoviti.
Zavezujem se, da bom pričela z opuščanjem pričakovanj glede stabilnosti na chatih in da bom poiskala načine da to lastnost skozi sebe izrazim tekom pogovorov. Očitno je nujno že tekom tedna razmišljat o temah in problematikah, ki bi jih lahko obravnavali na pogovorih namesto, da se večkrat čakamo če bo ravno komu kaj padlo na pamet. Torej si bom sproti ali pa najkasneje v soboto zabeležila vsaj eno temo o kateri bi rada debatirala na chatu – če ne bo imel kdo drug večje nuje. Tudi ne bom več dopuščala nabiranja jeze v sebi ko opazim, da drugi govoričijo, ampak bom zadihala in delila svoje opažanje s primernim stabilnim glasom. 

nedelja, 22. november 2015

Prodajalci na domu + religija + demenca 3

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da sta moja obrazna mimika in resonanca dovolj glasni, da bo drugi točno razumel kar želim sporočit. Zavedam se, da so ti intenzivni občutki energije prisotni v moji notranjosti in da ne morem biti prepričana kako in koliko intenzivno jih drugi zaznavajo. Prav tako ne vidim svoje obrazne mimike, ampak si lahko ustvarim le približno podobo kako izgleda. Zato se v trenutku ko se zavem pričakovanja, da me bo drugi prebral na podlagi mimike in resonance ustavim in zadiham ter se premaknem v sebi, poiščem specifične besede in se v stabilnosti izrazim skozi njih.

Odpustim si, da NISEM  sprejela in si dopustila aplicirati odločnosti brez čustvenih reakcij – zaradi prepričanja, da to ni mogoče, da me drugi enostavno ne bodo jemali resno, če ne bom glasna, dramatična, jezna… Zavedam se, da je to prepričanje nevalidno, ker si do zdaj sploh nisem zares dajala priložnosti izražanja odločnosti brez reagiranja in torej ne morem reči, da ne deluje. Spomnim se učiteljice 6. razreda, ki je stabilno vzdušje v razredu ustvarjala s precej tihim govorjenjem, medtem ko ga drugi učitelji niti s povzdigovanjem glasu nismo dosegli… Zavezujem se, da si bom dala priložnost in čas, da se naučim izražat odločnost na zdrav način – brez pretiranega obremenjevanja fizičnega telesa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirati z odporom in prezirom na prodajalca, ko je rekel, da mu je župnik dal seznam katoliških družin in mi tiščal nekakšno potrdilo. Zavedam se, da bila v tistem trenutku sprožilec odpora in prezira jeza na družino, ker so me vzgajali v kristjanko in ker sami še vedno vztrajajo v teh religioznih nesmislih. Spoznala sem, da moja jeza ne more spremeniti naše družine v ateistično. Babice – nikoli… ata sicer ni veren, ampak se udeležuje običajev zaradi miru… mamo – mogoče – ampak skozi večletno komunikacijo na to temo. Pa še to dvomim… ker je verovanje v boga pogojeno z mnogimi strahovi. Torej – smo na seznamu katoliških družin – ker se je tako opredelilo več članov družine (po vzoru skupnosti in zavoljo občutka pripadnosti) in moje reakcije tega ne morejo spremeniti / popraviti – zato bom to enostavno sprejela. Bom pa v podobnih situacijah jasno povedala, da ne podpiram nobene religije. Zavedam se, da mi pri tem ni potrebno reagirati s prezirom in odporom na podpornike in promotorje (krščanske) religije, ampak se lahko odzovem s preprostim pogovorom, deljenjem svoje perspektive. V takih trenutkih namesto čustvenega reagiranja raje izkoristim priložnost za spoznavanje delovanja uma in vzorcev vernikov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v misli in  kot misel ''nisem pripravljena poslušat niti ene verske besede nakladanja več'' z izgovorom,  da me je moja lastna familija predolgo silila v krščansko vero. Zavedam se, da sem si to siljenje vzela osebno v smislu družina proti meni – brez da bi upoštevala kontekst zaradi katerega me je družina (ženske) silila v ta nesmisel in ga poskušala razumet. Zavedam se, da niti uporništvo, niti ignoranca, niti blokiranje vernikov ne prinese želenega efekta – spoznanja o bogu kot maski za strahove in neodgovornost, zato bom odslej poskušala drugače. S poslušanjem vernikov, ki se želijo izrazit in delit in z postavljanjem zdravorazumskih vprašanj na povedano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prodajalcu privoščit improvizacijo nenadnega zaključka poskusa prodaje dementni pobožni babici in s tem hkrati občutek krivde. Zavedam se, da sem bila sama odgovorna za to, da babico pravočasno zaščitim in da je k mojemu poznemu odzivu pripomogel pokvarjen zvonec. Zavedam se, da je škodoželjnost vezana na druge samo maska za samo-prikrivanje lastnega manka (v tem primeru hitra zaščita nesamostojne). Zato v trenutku ko opazim, da obstajam kot škodoželjnost oz. privoščljivost zadiham in pogledam katero šibko točko, kateri mind-fuck si želim skrit pred sabo.





Po prvih dveh blogih sem opazila, da se lažja premikam mimo prodajalcev verskih knjig na ulici – da v sebi več ne reagiram z poprejšnjo zategnjenostjo, odporom, prezirom. 

V primerih ko se bom ponovno soočala s kombinacijo: prodajalci na domu in/ali religija in/ali demenca, si bom torej najprej vzela trenutek za stabilizacijo s pomočjo dihanja, nakar bom poslušala kaj ima drugi za delit (za začetek vsaj kakšno minuto, dve) in nato postavljala zdravorazumska vprašanja. Če po okrog petih minutah preko telefona ali desetih minutah v živo vidim, da sogovornik ni pripravljen poslušat, bom pogovor zaključila. 

četrtek, 12. november 2015

Prodajalci na domu + religija + demenca 2

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila trenutka v katerem bi se zaustavila in da sem sprejela in si dopustila, da me reakcija brez vsakega upora posrka vase do te mere, da se je moje telo naježilo od znotraj. Zavedam se, da je sicer bilo v tej situaciji potrebno ukrepati hitro, vendar je bilo potrebno oz. nujno tudi samo-stabiliziranje pred ukrepanjem. Ko bom v prihodnje opazila, da fizično in miselno drvim proti nekomu ali nečemu, medtem ko se v meni zelo intenzivno jača čustvena reakcija – se bom za trenutek ustavila, blokirala oči in ušesa ter nekajkrat zadihala. Parkrat si bom ponovila besedno zvezo ''praktična rešitev'', da preusmerim svojo pozornost iz problema / negative na uporabno in podporno akcijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na prodajalce verskih knjig – ne glede na to katero religijo so skušali prodati – reagirati z odporom, zaničevanjem in posmehom. Zavedam se, da imam tako močan odpor do vere zaradi tega, ker so me domači do pubertete (in v zmanjšanem obsegu do okoli 30ih) silili hoditi v cerkev – ki sem jo dojemala in jo dojemam kot nesmiselno zapravljanje časa. Razumem, da imam tako močan odpor do prodajalcev knjig ker sem se tudi sama (kot mnogi drugi poznani) ujela na zvijačo prodajalcev, ki mi potem ko so mi že prodali produkt še dolgo niso pustili na miru, ker sem podpisala namerno zavajajoč dokument s katerim sem se nevede zavezala k nadaljnjim nakupom…
Do zdaj sem si izborila svobodo nesprejemanja cerkve kot validne v krogu družine in se naučila lekcijo o prodaji knjig do te mere, da prodajalcem več ne bom nasedala. Zdaj pa je čas, da opustim še zamere zaradi ''izdaje'' in se tako osvobodim nenadnih reakcij, ki služijo samo napajanju mojega UmZS in izčrpavanju mojega fizičnega telesa.
Mama, babica, odpuščam vama, da sta me silili hoditi v cerkev in se podrejati cerkvenim avtoritetam. Sorodniki, odpuščam vam, da ste me prepričevali, da je tako edino prav in da bom trpela, če se ne bom podrejala cerkvi, veri in religiji.
Zvijačni prodajalci knjig – odpuščam vam za vse natege v zavedanju, da vas moja zamera, jeza, ogorčenje niso in ne bodo ustavili. Če boste še kdaj poskušali, vam bom mogoče celo dala možnost – samo zato, da bolje spoznam vaše strategije… vsekakor pa se bom o njih razpisala in opozorila druge.
Morda je najbolj praktična korekcija v prvi fazi poslušanje prodajalcev verskih knjig z zavednim dihanjem in nato deljenje moje perspektive iz stabilnosti.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zdrseti v tako močno reakcijo / šok, da se par minut po dogodku nisem mogla spomniti določenih detajlov iz dogodka – npr. če sem osebo sploh pozdravila. Postaja mi jasno kaj Destonijci mislijo s tem, ko govorijo, da vsak trenutek šteje. Če bi se v kateremkoli trenutku ustavila in zadihala, bi pripomogla k lastni stabilnosti v fizičnem in k zavedanju tega kar dogajam. Zato si v bodoče več ne bom dopuščala izgovarjanja češ, da je že prepozno, ko sem enkrat v reakciji, ampak se bom opomnila, da je vsak trenutek nova priložnost, da reakcijo izbrišem in se odzovem tako kot je najbolje za vse vključene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila predvidevati, da sem navzven delovala relativno mirno, medtem ko je v meni vrelo. Zavedam se, da je to utegnila biti samo moja umska percepcija, projekcija želje kako sem želela izpasti v tistem trenutku - hladno in stabilno. Kadar se zalotim v takšni reakciji, po možnosti svojo pojavo preverim v ogledalu in/ali skozi svoj glas in/ali skozi svoje gibanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v konfliktu s samo seboj tekom izgovarjanja besed ''ta tematika ''nas'' ne zanima''. Zavedam se, da sem se zaradi hitenja v reakciji in v želji po čimprejšnji odslovitvi prodajalca zapletla z besedami in sem se v bistvu zlagala. V podobnih situacijah v prihodnje bom raje par krat zadihala in si medtem vzela čas, da poiščem primerne besede, ki bodo dejansko sporočale kar želim povedat.

Znotraj tega si odpustim jezo na babico, ki jo krščanska tematika zelo zanima, ampak je toliko nerazsodna, da moram jaz odgovarjati za njo…
Babica, odpustim ti, ker si si dopustila sprejeti krščansko vero kot validno, pomembno, bistveno. Nisi imela orodij in tako ugodne situacije za samo-uvid, kot jih imam jaz.
Kako pa naj vpričo drugih shandlam strast nerazsodne, ki se svoje nerazsodnosti ne zaveda in se počuti samo opeharjeno, kadar se ji postavim v bran? Hmh…
Morda tako, da vpričo nje prodajalca vprašam kako naj sprejmem takega ''vsemogočnega'' boga, ki dopusti, da ljudje pozabljajo do te mere, da niso več samostojni in da vsakodnevno živijo v fizičnih bolečinah. Vsaj teh ne bo mogla zanikat niti sebi in tako ne bo mogla zagovarjat boga… In odgovor je ponovno v fizičnem telesu – čeprav v konstantno bolečem / trpečem / umirajočem. 

torek, 03. november 2015

Ključni podatki o Alzheimerjevi bolezni!!!

Ne me jebat...
se mi zdi edini dovolj intenziven izraz, ko skozi intervju Alzheimer's - Part 4 - Psychological & Physical Disorders končno dobivam sprejemljive odgovore in pojasnila na eno izmed svojih dominantnih večletnih vprašanj - kdo ali kaj je premikal(o) telo, ki bi naj bilo dedkovo - medtem ko dedek v pojavi, ki mi je bila domača in logična že več let ni bil prisoten.
Ne samo, da za ljudi z Alzheimerjem prenehata obstajat čas in kraj... s svojimi fizičnimi očmi prenehajo zaznavat fizično realnost!!! Zdaj si pa predstavljajte kako zajebano je živet s takim človekom / namesto takega človeka in dojemite, da me je (oz. da nas je kot družino) ta situacija konkretno zaznamovala. S tem, da smo takoj zadaj dobili še dementno babico. Norišnica...

Ampak ob poslušanju omenjanega intervjuja sem končno dobila pojasnila, začutila konkretno olajšanje in se zjokala v zavedanju, da se ne rabim več počutit krivo - ker nisem mislila in čutila nemoralno -- ker zdaj vem, da je to kar večina dojema kot moralno, gladko zgrešilo bistvo. Odpira se mi manj obstoja v krivdi, žalosti, jezi, obupu, več obstoja v zavedanju lastnega diha, fizičnega sveta, v nesebični pomoči (oz. pomoči brez lastnih čustvenih reakcij) ljudem s konkretno poškodovanim spominom vezanim na zavedni, podzavestni in nezavedni um. Ekstremno hvaležna sem Eqafe!

S tem je postal spomin na mojega dedka lažji. Vsem, ki živite in delate z ljudmi z Alzheimerjevo boleznijo pa nadvse priporočam, da si razširite dojemanje bolezni katero se soočate skozi naslednje intervjuje:








Prva dva sta brezplačna, nadaljevalni pa so vredni svojega denarja.

torek, 27. oktober 2015

Prodajalci na domu + religija + demenca 1

Prodajalci… prodajalci, ki kličejo na dom in prodajalci, ki hodijo na dom…
Po tem, ko ne moreš niti za eno uro poslušat radia brez reklam, gledat televizije brez reklam, vzet iz nabiralnika časopisa v katerem so reklame in še za en časopis reklamnih materialov zraven, it po mestu z vseh strani oblegan z reklamami, it po mestu brez da bi ti kdo ponujal kaj plačljivega…
Prodajalci na domu – vsiljivi, umetni – izdaja jih njihov robotski način govorjenja.
+
Religije… religije, izmed katerih vsaka trdi, da je njen bog / da so njeni bogovi edini pravi in nas prepričuje, da smo sami premajhni da bi znali živeti… in verniki, ki se sklicujejo na boga, ker si sami ne želijo prevzeti odgovornosti za svoje odločitve in dejanja.
+
Demenca. Bolezen, ki jo je človeštvo po mojih zadnjih podatkih ustvarilo kolektivno zaradi potlačevanja. Potlačevanja ljudi med sabo. In dementneži… ljudje, ki pozabijo, da pozabijo in jim posledično niso več jasne niti najosnovnejše stvari in rabijo varuške…

Že vsaka posamezna izmed teh treh tem mi je konkretno naporna… ko se vse troji spoji… uf.. à
Sem v prvem nadstropju v sobi in slišim glasove spodaj kuhinji. Torej se je ata že zbudil? Ne, neki drugi glas je, nekdo drug se pogovarja z babico. Dvomim, da bi bil kak sosed… grem pogledat. Način govora mi postaja sumljiv… hiter, monoton, nekako odločen in prisiljen hkrati… Telo se mi ''ježi od znotraj''. Ko stopim v kuhinjo in zagledam možaka z verskimi knjigami, ki jih skuša prodat babici, moje telo preide v totalno reakcijo, sem v nekakšnem šoku. Na zunaj sem relativno mirna. Sicer se ne spomnim, če sem moškega zaradi vsega odpora pozdravila, sem mu pa z odločnim mirnim glasom povedala da ''nas'' ta tematika ne zanima, da je babica dementna, tako da… in mu s svojo obrazno mimiko in resonanco dala vedet naj se takoj spravi ven.
V naslednjem trenutku sem se umaknila sama, ker je bila napetost telesa, ki se je paradoksalno občutila v nenadni odrezani usahlosti / utrujenosti mišic preveč intenzivna. Nato sem se vrnila in človeku pojasnila, da si je babica že večkrat naročila knjigo pa sploh ni vedela za to. Opravičeval se je, češ da ga je ona spustila naprej in da ni vedel… opravičila sem se, ker nisem slišala zvonca in prišla prej. Rekel je, da mu je župnik dal seznam katoliških družin in mi tiščal nekakšno potrdilo. Rekla sem, da mu verjamem in zavrnila ogled potrdila, ker me je moja lastna familija predolgo silila v krščansko vero in nisem bila pripravljena poslušat niti ene verske besede nakladanja več. Nato sem preprosto odšla v zgornje nadstropje. Z mislimi – sam si se zapletel z dementno pobožno babico, sam se odpleti – in čimprej odidi iz naše hiše.

Glede na mojo reakcijo odpora in šoka, v kateri sem prav čutila kako mi je celotno telo v parih trenutkih ''čudežno'' oslabelo, bo treba takoj ukrepat zoper to ''črno magijo''. Črna magija = napajanje mojega umsko-zavestnega sistema iz mojega fizičnega telesa. 


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da sem na podlagi nekaj preteklih izkušenj že popolnoma sposobna shandlat prodajalce, ki kličejo na dom in ki prihajajo na dom ter si dopustijo biti konkretno vsiljivi, kljub jasni (večkratni) zavrnitvi. Fak kak močno avtomatsko reakcijo imam na njih… cmok v grlu in tesnoba v želodcu, ko samo pomislim na situacije z njimi.
V takšnih situacijah se bom v bodoče spomnila na Bernardov glas – direkten, odrezav, igrivo-provokatorski – in bom prodajalca s podobnim glasom vprašala ali razume besedno zvezo ''me - ne -zanima'',in v primerih direktne promocije zraven vključila še gestualiko in prodajalca ves čas gledala v oči. Mislim da bo kapljica igrivosti pripomogla k temu, da ne bom gladko zdrsela v reakcijo nasršenosti…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila živeti v prepričanju, da skorajda ni možnosti, da bi srečala koga nepoznanega, ki bi mu še bilo potrebno pojasnjevat, da je vera v namišljeno večvredno bitje samo-omejevanje in prelaganje odgovornosti glede lastnih odločitev na nekoga drugega. Vidim, da se nekateri še vedno izgovarjajo na vero / religijo in jih je očitno potrebno soočit s tem dejstvom. Zato se bom v podobnih primerih v prihodnje prizemljila z nekaj dihi in izustila to kar mi je tako samo-umevno v mislih in pisani besedi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila molčati o povezavi med verovanjem v namišljeno večvredno bitje in neodgovornostjo zaradi prisotnosti verne babice. Zavedam se, da bi se babica morda v tistem trenutku razburila – če bi sploh dojela o čem govorim… čez par minut pa bi vse skupaj gladko pozabila. Zato se bom v podobnih primerih v prihodnje prizemljila z nekaj dihi in nato vseeno spregovorila o tem. Če bom videla, da se bo babica preveč vznemirila, bom v nadaljnjih primerih prodajalcu povedala, da bi se rada z njim pogovorila na samem - v drugem prostoru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila reagirat na robotski – monoton, hiter - način govorjenja prodajalcev. Naslednjič, ko bom opazila vzhajanje reakcije na ta način glasu, ga bom skušala uporabiti sama in bom tako drugemu nastavila ogledalo.


…se nadaljuje…

sobota, 17. oktober 2015

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 1

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost in nervoza v preteklosti in v pojačani intenzivnosti v zadnjem času. Vidim, da sama ne maram družbe nestrpnih in nervoznih ljudi. Zavedam se, da s takšnim vzdušjem škodujem tudi sebi, ker na ta način zatiram svoje potenciale. Ko opazim, da obstajam v nestrpnosti in nervozi – se stabiliziram z nekaj vdihi in se spomnim na besede potencial, rešitev, fokus ter pogledam na kaj so v danem trenutku vezane in jih začnem živet.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nestrpnost in nervozo še posebej sproščeno izražati doma, z izgovorom, da so za njiju v večji meri tako ali tako krivi domači – ker so me tega naučili, ker so me kot takšno sprejeli in ker starša nista na drugačen način poskrbela za bolna stara starša, ki sta bila glavni sprožilec nestrpnosti in nervoze tudi pri starših. Zavedam se, da so domači definitivno prispevali k oblikovanju mojega nestrpno-nervoznega karakterja, kakor tudi, da ne bodo prispevali k njegovi odpravi – ker ne vedo kako –- sicer bi to zagotovo poizkusili, lol. Vidim, da so me včasih takšno sprejeli z namenom, da bi tudi jaz njih sprejela kot takšne in da me včasih niso sprejeli in so mi želeli vzbuditi občutek krivde – kar pa seveda tudi ni pomagalo, ker je na koncu koncev isto energijsko sranje kot sta nervoza in nestrpnost. Sama vem, da ju lahko s pomočjo dihanja in samo-odpuščanja izbrišem iz svoje platforme in sem si  že večkrat dokazala kako se hkrati ''faking čudežno'' spremeni tudi odziv drugega, ko se sama namesto z nervozo in z nestrpnostjo odločim odzvat iz stabilnosti. Malo prej sem se spraševala kako naj pospešim + potenciram svoje potovanje k življenju in tu imam jasen odgovor. Poslušam, diham, se stabiliziram in se šele nato odzovem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti nestrpna in nervozna na cesti – tekom vožnje in posledično ogrožati sebe in druge udeležence v prometu. Zavedam se, da sem si že vprogramirala dve super navadi – da grem na pot pravočasno in da si ta čas krajšam s poslušanjem zanimivih + življenjsko pomembnih intervjujev – torej imam dva konkretna razloga manj za nestrpnost in nervozo v avtu. Tudi ostale razloge si bom morala dati sama – ne glede na navade iz preteklosti. Pa naj bo naslednja korekcija predpisna hitrost vožnje, ki jo bom pozorno prakticirala v naslednjem tednu. Ne… v naslednjih 21ih dneh. Vneseno v koledar :)



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila prepričanje, da nisem dovolj strpna za vožnjo po predpisani hitrosti in si to prepričanje opravičevati z izgovori: uživam v hitri vožnji, večina vozi hitreje od predpisane hitrosti, tako sem navajena, vozit po omejitvah je nesmiselno in skrajno težko glede na moje pretekle poizkuse.
Zavedam se, da je izgovor ''uživam v hitri vožnji'' delno prevzeta komercialna navlaka, delno morda dejansko uživam – ampak ta užitek ni vreden denarja in krivde, ki ju utegnem plačat, ker sem si ga drznila privoščit. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna, omejitvam primerna vožnja ne preide v navado.
Zavedam se, da je izgovor ''večina vozi hitreje od predpisane hitrosti'' zelo privlačen za umsko-zavestni sistem v smislu – če večina ne sprejema te odgovornosti oz. vožnje po omejeni hitrosti ne dojema kot relevantne in potrebne – zakaj bi bila jaz izjema… In dinamika premikanja s kačo avtomobilov te z lahkoto avtomatsko potegne s sabo… Ampak v primeru, da me ustavi policija ali v primeru, da sem udeležena v prometni nesreči, ta izgovor ne bo zadostoval. – Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna vožnja ne preide v navado.
Zavedam se, da je izgovor ''tako sem navajena'' ne-relevanten. Navade so programirane in če niso smiselne, jih je potrebno preprogramirat tako da bodo. Zato diham in umirjam svojo vožnjo vedno znova – dokler mi stabilna vožnja ne preide v navado.
Zavedam se, da je izgovor ''vozit po omejitvah je nesmiselno in skrajno težko glede na moje pretekle poizkuse'' samo-omejevanje kar se tiče nujno potrebnega upočasnjevanja – tako pri vožnji z avtom, kakor sočasno tudi pri miselnem divjanju. Tu bi bilo smiselno preusmerit fokus iz ''zelo težko se mi je fizično pripravit do tega, da se upočasnim pri vožnji'' v ''toliko in toliko časa mi je tokrat uspelo vzdrževati primerno hitrost; naslednjič mi bo še dlje!''.
In ker se zavedam, da bo moj umsko-zavestni sistem poskušal vse izpisano skupaj s korekcijami čimprej zatreti, si bom jutri tale sklop posnela na avtomobilski MP3 predvajalnik – ki mi ga bo posnetek avtomatsko predvajal vsakič ob vstopu v avto – še preden mi bo začel predvajat naslednji posnetek / Eqafe intervju iz telefona.

sobota, 10. oktober 2015

NESTRPNOST, NERVOZA, TEČNOBA, SLABOVOLJNOST, ČEMERNOST, NEZADOVOLJSTVO…

Zadnje čase pri sebi opažam precejšen porast nestrpnosti in nervoze. Nisem prepričana ali sem se skozi ta dva vzorca izražala že ves čas izražala bolj intenzivno, pa tega nisem opazila ali sem to intenzivnost v zadnjih mesecih dejansko občutno povečala…

Dogaja se mi na vseh področjih – doma, na cesti – v avtu, v službi, na chatih… (razen pri čakanju v ambulantah sem se uspela sprogramirat na stabilnost). Zavedam se, da je nestrpnost-nervoza povezana z odporom do dolgoročnosti – s pozabljanjem, da se cilje se dosega z akumuliranjem, postopnostjo, vztrajnostjo, dolgoročno in nenasilno. 

Enaki pojačan vzorec opažam pri starših in se mi zdi tako puhel… ampak nesmisle drugih je lažje videt kot svoje ane…

Ko sem na tedenskem Slovenskem Desteni chatu omenila, da opažam porast nestrpnosti pri sebi in izrazila dvom o tem ali sem jaz postala toliko bolj nestrpna ali je ta vzorec prišel bolj do izraza zaradi kompresije časa oz. nastavitve stvarstva na bolj direktno in hitrejše soočanje posameznika z lastnimi vzorci, mi je kolegica rekla, da je moje obnašanje verjetno kar skupek obojega… in mi postavila zanimivo vprašanje: kdaj si začela opažat nestrpnost pri sebi – je to dolgoročni vzorec ali se je pojavil v zadnjem času?

Nestrpnost sem pri sebi začela opažat v puberteti. A je sploh kak najstnik strpen... ko se sooča s tem, da starši niso tako idealni kot si je domišljal v otroštvu in posledično doživi razočaranje ter začne iskati pripadnost in vzore drugje + je hkrati vržen v poplavo hormonov in fizičnih sprememb??
Ko sem bila sama v tem obdobju, je začel dedek, s katerim smo živeli pod isto streho bolehati za Alzeimerjevo boleznijo. Takrat še nisem imela nobenega razumevanja te bolezni in sem se nanjo naučila reagirat z nestrpnostjo – zaradi občutka, da me skrb za dedka omejuje, zaradi občutka da zamujam svoje življenje zaradi nekoga brez vsakršne prihodnosti - da sem prisiljena (smo prisiljeni) živeti namesto njega. Pa zaradi tega, ker so tudi ostali domači reagirali na tak način. Vsa ta navlaka se je po dedkovi smrti nadaljevala z babičino demenco, kjer sem spet dobivala občutek, da se žrtvujem za drugega in sem si skozi trenutke nestrpnosti in pritoževanja postopoma gradila en tak čemeren karakter…

Prav navadila sem se odzivat na tak način – kot da bi s tem nekaj pridobivala. In sem ga še nekako povezala s karakterjem šaljivca, da sem imela dodatna opravičila za njegovo uporabo. Danes pa mi je bilo omenjano, da bi bilo fino, če opravim s svojo tečnobo in slabo-voljnostjo, ker jo baje širim v skupini. Sledil je obrambni backchat – ne širim ju samo jaz, ker smo v teh pogojih, pod tem stresom vsi tečni in slabe volje. Ampak samo-iskreno – jaz te lastnosti najbolj očitno izražam… in se zavedam, da z njimi neugodno vplivam na druge… in me to zadnji čas vedno bolj moti pri sebi. So pa moji odzivi v tej smeri precej avtomatizirani sem opazila danes, ko sem se odločila bit bolj pozorna na njih.

Preveč se fokusiram na to s čimer sem nezadovoljna in premalo na rešitve… Fino sem se zakvačkala – ni kaj… Sama ne maram družbe nestrpnih, nervoznih, tečnih, slabovoljnih, čemernih, nezadovoljnih ljudi… sebi pa vseeno dopuščam krepit te nepotrebne lastnosti. Malo po malo me odnaša. Ampak lahko se ustavim in se malo po malo ali pa veliko po veliko na novo sestavim v strpno, stabilno, ''prijetno'', dobrovoljno, zadovoljno in samo-iskreno bitje. Zagotovo je to bolj smiselno kot jamranje, nestrpnost in ostale naštete blodnje. Čas za spremembo fokusa…


Korekcija sledi v naslednjih blogih…



sobota, 05. september 2015

Redefinicija besed : ZAVRNITEV

Pred kratkim sem si preračunala ure dela in dojela, da sem si nabrala kar nekaj nadur. Pomislila sem, da jih lahko izkoristim samo v prihodnjih dneh, saj približno v sredini meseca začnemo z več večjimi projekti, pri katerih bo moja prisotnost pričakovana / potrebna. To idejo sem si zadala deliti na tedenskem sestanku. Pravzaprav ni bila samo ideja, bila je precej močna želja po več prostega časa za sproščene aktivnosti, ki sem jih zelo pogrešala. 
Pred sestankom sem postala precej nervozna in nestrpna. Ves čas sem se morala opominjat na dihanje, ker je v meni vihralo misli in čustev.
Kasneje sva z buddyem/mentorjem pri Desteni I Process ugotovila, da je bil v tem času na delu strah pred zavrnitvijo. Buddy mi je predlagal redefinicijo besede ZAVRNITEV.


POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE)

1. Zbiranje informacij o besedi
Vzpostavitev moje točke opredelitve kako sem živela to besedo do zdaj?
Kadar me je kdo zavrnil, sem to po navadi vzela osebno. V primerih ko je bila želja po sprejetju intenzivna, sem postala zelo čustvena – češ, da se mi dogaja krivica – nekje v ozadju pa so vzhajali občutki odvečnosti, zavrženosti, nepotrebnosti. Pravzaprav je le v redkih primerih šlo za zavračanje mene kot celote – npr. ko nisem bila izbrana na prosto delovno mesto ali ko moja simpatija ni pokazala zanimanja zame. Običajno je šlo za zavrnitev določene ideje, s katero sem se v danem trenutku skoraj povsem poistovetila in sem posledično zavrnitev ideje dojela kot zavračanje mene s strani drugih.
(Prva asociacija na zavrnitev so izpiti, druga Desteni kot zdravorazumska usmeritev, sladkor, begunci itd…)
Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.
Zavrniti:
2. narediti, da kdo ne more iti, priti tja, kamor namerava: straža je zavrnila ljudi, ki so hoteli čez most; na meji zavrnejo vse, ki nimajo dokumentov / zavrniti sovražnika odbiti
3. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar se mu daje, ponuja: zavrniti darilo, nagrado / zavrnil je vse funkcije / gledališče je zavrnilo njegovo dramo je ni hotelo uprizoriti; založba je zavrnila rokopis ga ni hotela objaviti
4. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče tega, kar želi kdo v zvezi z njim uresničiti: zavrnil je njihovo pomoč; zavrniti ponudbo, vabilo / zavrniti prijateljstvo / zavrniti sodelovanje
5. z besedami, s kretnjami izraziti, da osebek ne želi, noče narediti česa ali priti v kako razmerje s kom: prosil jo je za ples, pa ga je zavrnila / ponudili so mu družabništvo, pa jih je zavrnil; zavrnila je več snubcev
Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
Za-vrniti, za-vrnitev: kot nekaj kar ni za sprejeti / kar se lahko vrne ponovno kasneje (ko bo bolj dodelano)
Za-vr-niti: mi asociira na vrvi in niti, morda kot na distanco zaradi zavrnitve, ampak še vedno povezano zaradi izpostavitve, ki je predpogoj za zavrnitev
Za-vr-ni-ti: ni ti za… nekaj

2. Raziskava zbranih informacij o besedi
Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?
To lahko določim z opazovanjem:
-svoje osebne izkušnje s to besedo,
-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne' ali 'slabe'/'negativne',
-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),
-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.
Zavrnitev je kot neke vrste ograja / prepreka na poti in jo kot takšno na prvo žogo dojemam kot negativno, kot nepotrebno – ker mi onemogoča gladko premikanje naprej. Kadar si zavrnitev vzamem osebno ali ne upoštevam perspektive drugih, jo torej dojemam kot slabo.
V primeru ko gre za zavračanje nesmisla, jo dojemam kot dobro – četudi sem ta nesmisel predlagala sama; ampak šele ko dojamem, da sem predlagala nesmisel…

3. Nova definicija
Kreativno pisanje
Zavrnitev = preprečevanje da nekdo uresniči svoje namere
Pisanje nove definicije
Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:
-Fizični življenjski izraz
-Princip enakosti in enakovrednosti
-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)
-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja
-Dodeljevanje omejene definicije besedi
Pravzaprav se mi definicije iz slovarja zdijo čisto na mestu… kar se mi je verjetno zgodilo prvič pri re-definiranju besede :)
Zavrnitev = preprečitev nekomu da bi uresničil svoje namere; besedni, gestualni izraz ne-sprejemanja tega kar se nekomu daje, besedni, gestualni izraz ne-sprejemanja tega kar se želi s pomočjo nekoga uresničiti, besedni, gestualni izraz ne-sprejemanja neke (predlagane) aktivnosti ali nekega (predlaganega) odnosa.

4. Preverjanje opredelitve nove definicije
-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? NE
-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno? DA
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni? DA





sreda, 02. september 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih 6


POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE) IDENTITETA

1. Zbiranje informacij o besedi
Vzpostavitev moje točke opredelitve kako sem živela to besedo do zdaj?
Ko sem pogledala definicijo besede identiteta, sem ugotovila, da jo precej enačim z besedo identifikacija… torej poistovetenjem, enačenjem.
Definicija iz slovarja – pogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.
identitéta  -e ž (ẹ̑) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi
Zven besede – izgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
Eden-ti-te-ta
Eden-ti-teta

2. Raziskava zbranih informacij o besedi
Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?
To lahko določim z opazovanjem:
-svoje osebne izkušnje s to besedo,
-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne‘ ali 'slabe'/'negativne',
-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),
-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.
Fuuuf… ob branju definicije iz slovarja čutim negativni naboj… skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi… kaj pa so resnična dejstva? Nekaj kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo… Tale ''dejansko'' je precej majav… Kako naj za karkoli sploh rečemo, da je dejansko / resnično, ko pa nismo skoraj ničesar sposobni delit brez lastnih interpretacij, sodb, projekcij…

3. Nova definicija
Kreativno pisanje
Identiteta= skladnost, ujemanje informacij s posameznikovo definicijo realnosti… naaaaah
Identiteta= skladnost, ujemanje informacij s definicijo realnosti, ki je skupna večini – uf… večina je v blodnjah
Identiteta= skladnost, ujemanje informacij s fizično realnostjo? In že spet sem v mislih pri identifikaciji… z DNK… ampak ja – fizično = resnično dejstvo
Pisanje nove definicije
Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:
-Fizični življenjski izraz
-Princip enakosti in enakovrednosti
-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)
-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja
-Dodeljevanje omejene definicije besedi
Identiteta = skladnost, ujemanje podatkov s fizično realnostjo, ki je (merljivo) skupna vsem ljudem

4. Preverjanje opredelitve nove definicije
-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? NE
-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno? DA
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni? DA


nedelja, 30. avgust 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 5

1.del  iz katerega so tudi spodnji trije odstavki

Na prvo žogo bi se celo lahko reklo, da je film The monuments man – na mestu… da je kulturna identiteta na mestu.
Ampak ko pogledam definicijo obeh besed, se vse skupaj precej zamaje...

kultúra  -e ž (ȗ) 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja
identitéta  -e ž (ẹ̑) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi

Vrednote človeške družbe niso v skladu s tem kar je najboljše za vse in ljudje z neskončno lahkoto pozabljamo na univerzalno fizično resničnost/dejstva in se utapljamo v lastnih miselnih ''realnostih'' – vsak ima svojo ''resničnost'', svoja ''dejstva''…



POSTOPEK ZA PONOVNO OPREDELITEV BESEDE (REDEFINIRANJE BESEDE) KULTURA

 1. Zbiranje informacij o besedi
Vzpostavitev moje točke opredelitve – kako sem živela to besedo do zdaj?
Najprej (before DE) sem imela do kulture precej pozitiven odnos s pridihom spoštovanja in manjvrednosti, nato se je v meni zgodil preobrat in sem do kulture začutila odpor in prezir.
Definicija iz slovarjapogledam besedo v slovarju in izpišem definicijo/definicije, ki sem jo/jih našla.
kultúra  -e ž (ȗ) 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja
Zven besedeizgovorim besedo na glas in pogledam katere zvoke lahko slišim znotraj besede. Igram se z izgovorjavo besede na različne načine in jo razdelim na manjše delčke.
Kult-ura
kúlt  -a m (ȗ) knjiž., navadno s prilastkom izkazovanje časti z molitvami ali obredi, češčenje
úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut

2. Raziskava zbranih informacij o besedi
Ali opredelitev znotraj različnih vidikov, ki sem jih zbrala kot informacije o besedi nosi kontrastni naboj (je 'dobra'/'pozitivna' ali 'slaba'/'negativna')?
To lahko določim z opazovanjem:
-svoje osebne izkušnje s to besedo,
-lastne razlage besede kot 'dobre'/'pozitivne' ali 'slabe'/'negativne',
-asociacij, ki sem jih dobila na besedo (in energetskih nabojev na te asociacije),
-svojega počutja (se počutim boljše ali slabše) ob uporabi/doživljanju besede.
Opažam, da tekom pisanja te redefinicije kulturo - besedo kultura še vedno definiram kot negativno in slabo in le izjemoma kulturno-umetniške dogodke (v lokalnem okolju) kot sprejemljive oz. praktično efektivne.
Ob pogledu na definicijo iz slovarja se mi začnejo porajat negativni občutki, ker so človekovi ''dosežki'' glede na njegov potencial komaj omembe vredni in ker so človeške vrednote sprevržene / ponarejene.
Besedo kult dojemam kot nekaj nepotrebnega – prav tako kot religijo; obe besedi vidim kot delno negativni, ker si ne znam predstavljat kakšen napor bo še potreben, da bodo ljudje uvideli, da nasprotujeta življenju. Tudi besedo ura definiram kot negativno – ker mi je prva asociacija ''prehitro teče''.

3. Nova definicija
Kreativno pisanje
…V zavedanju da negativno definiranje besede kultura ne bo spremenilo stanj vezanih na kulturo, ki ne podpirajo življenja…
Kultura = lokalna natura kot značaj, omejevanje na manjše ali večje zemljepisno področje, poveličevanje določenih specifik materialnega in idejnega sveta
Kultura = tudi tradicija + običaji
Kultura = pogojena tudi z geografskimi področji (včasih začrtanimi na podlagi dejanskih fizičnih ovir), v novejših časih vse bolj z navideznimi
Pisanje nove definicije
Ob pisanju nove definicije sem pozorna na naslednje točke:
-Fizični življenjski izraz
-Princip enakosti in enakovrednosti
-Sistematične besede, ki temeljijo na polarnosti (kontrastnosti)
-Dodeljevanje pozitivnega energetskega naboja
-Dodeljevanje omejene definicije besedi
Kultura = rezultat nekega vzorčnega delovanja (ustvarjanja + uničevanja) skupine ljudi –
omejene na večje ali manjše geografsko področje in krajše ali daljše časovno obdobje.   

4. Preverjanje opredelitve nove definicije
-Ali je v novi opredelitvi/definiciji, ki sem jo dodelila besedi pozitiven/negativen energetski naboj? NE
-Lahko stojim za to opredelitvijo/definicijo besede večno? DA
-Ali nova opredelitev/definicija besede predstavlja to, kar ta beseda pomeni? DA



V naslednjem blogu sledi še redefinicija besede identiteta. 

ponedeljek, 24. avgust 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 4

Zanimivo perspektivo o kulturni identiteti sem dobila z ogledom filma The Monuments Men. Film je postavljen v čas vojne in je osredotočen na nemško ropanje umetnin po različnih koncih Evrope. Hitler si kopiči največje umetnostne dosežke držav s katerimi je v vojni z namenom, da bo postavil največji muzej na svetu in tako vsemu svetu pokazal kaj in koga vse poseduje. Zbere se skupina zaščitnikov kulture, ki po Evropi iščejo skrivališča z naropanimi umetninami in jih vračajo na izvorna mesta.
Nemških vojakom pa je naročeno da v primerih, ko ne morejo držati svoje pozicije naropane umetnine zažgejo…

*Vsi odstavki samo-odpuščanja niso vsebinsko vezani na zgornji odstavek; nekateri se povezujejo le preko izbranih besed z najmočnejšim nabojem (npr. posedovanje).

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila verjeti, da je vrednost likovnih del tudi v njihovem posedovanju. Zavedam se, da je vrednost likovnih del pogosto izumetničena in oblikovana na podlagi mindfuckov. Razumem, da je lahko nekdo bolj talentiran in/ali vztrajen in ima posledično več volje pri dovrševanju posameznega likovnega dela. Ampak milijonske razlike v ceni med kosi… … … pretiravanje, nateg. Ko opazim da nekoga občudujem, ker poseduje določen kos umetnosti ali mu ga zavidam – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vem, da imam kose možnost videt (v živo) in jih občudovat, vem da si lahko ustvarim kose čisto po svoji meri – in to je dovolj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila navezati se na nekatere svoje likovne stvaritve in jih poveličevati ter da sem si kasneje dopustila razočaranje (nad izdelki), ker jih drugi niso sprejeli s podobnim navdušenjem, ampak so jih kar spregledali. Zavedam se, da smisel mojih likovnih izdelkov ni v tem, da bi z njimi impresionirala druge, ampak v tem, da izrazim sebe. Zavedam se, da če bližnjemu ponosno pokažem svoj izdelek – ga bo najverjetneje avtomatsko pohvalil iz vljudnosti oz. zaradi občutka dolžnosti – četudi mu ne ugaja preveč in/ali ga ne razume. Takšne izkušnje sem imela vsaj v preteklosti. Kakšno leto nazaj pa sem si v prostor izven doma prinesla meni skrajno ljub izdelek, ki mu ostali niso posvečali kaj dosti pozornosti, dokler nisem sama začela z navdušenjem govoriti o njem. Ko opazim, da obstajam v pričakovanju, da bodo drugi navdušeni nad določenim izdelkom izpod mojih rok – kakor sem nad njim navdušena sama – se ustavim in diham. Ne dopustim si, da mi nezanimanje ostalih povzroči razočaranje nad izdelkom, ampak raje uživam v lastnem izdelku, odkrivam zakaj me je všeč / pomemben, kaj mi simbolizira.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ob stavku ''Zbere se skupina zaščitnikov kulture, ki po Evropi iščejo skrivališča z naropanimi umetninami in jih vračajo na izvorna mesta'' doživljati olajšanje in ob stavku ''Nemških vojakom pa je naročeno da v primerih, ko ne morejo držati svoje pozicije naropane umetnine zažgejo…'' doživljati občutek krivice, oropanosti. Zavedam se, da so tako pozivni občutki olajšanja kakor negativni občutki krivičnosti posledica navezanosti na predmet sam oz. na to kar predmet simbolizira. Glede na reakcije, ki jih imam na besede olajšanje + izvorno mesto in krivica + poteptan odnos bi se bilo morda smiselno poglobit v vsak par posebej…





ponedeljek, 17. avgust 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 3

In ko sem v zadnjem letu večkrat slišala izraz 'kulturna identiteta', me je skoraj vedno rahlo posilil smeh. Čeprav nisem imela pravega razumevanja definicije te besedne zveze, se mi je vseeno zdelo smešno-žalostno, da bi se posameznik identificiral/definiral z določeno kulturo in se na ta način – s poveličevanjem tradicije – omejeval. Vsaj malo sliči na ločevanje ljudi z religijami… 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila soditi ljudi, ki uporabljajo besedno zvezo ''kulturna identiteta'' in se ob tem obvezno držijo strašno resno +/ dostojanstveno +/ pomembno +/ ponosno -- kot smešne in nepristne+/izumetničene +/ zamaskirane. Zavedam se, da sem s sojenjem delno maskirala sram zaradi nepoznavanja definicij oz. ozadja te besedne zveze, delno pa strah pred ljudmi, ki so se v takšni meri poravnali s kulturo +/ umetnostjo, da ne vidijo več širše slike. Ko opazim, da reagiram na omenjano besedno zvezo in ali človeka, ki jo uporablja, se stabiliziram z nekaj dihi in ga vprašam po njegovi definiciji te besedne zveze.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi kdo drug meni zastavil vprašanje kaj dojemam pod pojmom kulturna identiteta in da mu ne bi znala odgovoriti ter bi se tako osmešila. Zavedam se, da se pod tem strahom skriva želja po vključenosti, po sprejemanju in po potrjevanju s strani drugih, po stroki sorodnih oseb. Če se znajdem v takšni situaciji, bom osebi iskreno povedala, da je definicija besede kultura strašno široka in da se mi zdi identificiranje z določeno kulturo samo-omejevanje. Dopustila si bom povedati, da ne cenim tradicije tako kot ostali – tudi tistim, ki jo nadvse cenijo. Dopustila si bom povedati, da ljudje doslej nismo ustvarili nič tako pomembnega, da bi me dolgoročno ganilo / privlačilo / zanimalo in da ne koristimo večine svojih potencialov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi ki cenijo in poveličujejo tradicijo / običaje soditi kot neumne +/ nazadnjaške +/ oklepajoče se preteklosti; medtem ko sedanjost potrebuje vso našo pozornost. Zavedam se, da s sojenjem ljudi teh ne bom odvrnila od posvečanja njihove pozornosti tradiciji k obstoječim problemom. Zato v trenutku ko opazim, da obstajam kot obsojanje naredim nekaj dihov in se preusmerim v iskanje idej kako človeško pozornost v konkretni situaciji preusmerit sem-zdaj, kjer je dejansko potrebna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila ljudi, ki se identificirajo z določeno kulturo +/ religijo soditi kot sebične in odgovorne za povzročanje konfliktov. Zavedam se, da so z odločitvijo separacije skozi kulturo +/ religijo dejansko odgovorni za povzročanje konfliktov, takisto pa jih povzročam tudi sama – kadar si dovolim sojenje (teh ljudi). Namesto da jih obsojam, z njimi raje delim svojo perspektivo iz izhodiščne točke stabilnosti. Za zgubit nimam kaj – razen svojega ega, naučim se pa lahko marsičesa – predvsem razumevanja okoliščin zaradi katerih se ljudje odločajo za distanciranje od drugih, ki jih sami definirajo kot drugačne.
 


četrtek, 13. avgust 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih : 2

Tekom raziskovanja Desteni pa sem do besede kultura ne namenoma postopoma razvijala negativen odnos. Odkar sem začela delati na delovnem mestu, ki je pogojeno z delovanjem v kulturi, se ta negativizem še povečuje. Predvsem zaradi ''nekulturnih'' odnosov med ljudmi, ki želijo svoj kos premajhne(?) kulturne pogače… Ali je sebičnost tudi domena kulture?

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila do besede kultura postopoma razvijati negativen odnos in ga stopnjevati; predvsem zaradi kulturnikov / umetnikov, ki:
- se želijo reprezentirati kot izrazito posebni,
- uporabljajo tako zapleteno terminologijo, da si moram njihove zapise večkrat prebrati, če želim vsaj približno dojeti kaj želijo povedati,
- trošijo denar za ustvarjanje iluzij / osebnih mehurčkov, ki jih delijo z le nekaj somišljeniki.
Znotraj tega si odpustim, da sem te kulturnike / umetnike sodila kot sebične in po nepotrebnem zakomplicirane ter do njih posledično gojila prezir.
Zavedam se, da s sojenjem kulture kot negativne in nekaterih kulturnikov / umetnikov kot sebičnih in po nepotrebnem zakompliciranih ne spreminjam ničesar na bolje, pač pa tudi sama sodelujem v sebičnosti in po ne potrebnem kompliciram. Vedno se lahko odločim, da ne bom sodelovala – da ne bom obiskovala kulturnih prireditev, ker se v večini primerov sprašujem kje je smisel njihovega obstoja… Kadar pa se odločim prisostvovat na kakšni prireditvi pri kateri opazim naštete lastnosti ljudi / objektov, pa se odpovem padanju v  zgražanje, prezir / zdolgočasenost ter se raje prediham skozi in se umaknem kolikor hitro lahko.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustil obešati se na izrazoslovje in vedno znova sodelovati v ''ironičnem'' karakterju skozi besede v smislu ''Tako zelo kulturni ljudje, pa takšni nekulturni odnosi…''. Možno, da se kulturniki ne obnašajo nič kaj manj nekulturno [beri sebično] kot ljudje na kateremkoli drugem področju, ampak ker so mi ''priročni'' raje kažem s prstom na njih, kot da bi se ukvarjala s svojo ne/sebičnostjo oz. ne/kulturnostjo… Ko se zasačim v takšnem početju – obsojanju ljudi kot sebičnih in njihovih odnosov / obnašanj kot nekulturnih – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi ter se osredotočim na svoje obnašanje in ga usmerim tako, da postane najboljše za vse in zgledno za druge.

Odpustim si, da nisem sprejela in si nisem dopustila uvidet, da je sebičnost tako domena kulture v ožjem pomenu besede - kulturnih prireditev, kakor tudi kulture v najširšem pomenu besede. Sebičnost je vseprisotna. Kakor upam da tudi zdrav razum. Če se bo na kulturnem področju razraščal bolj počasi / hitreje kot na katerem drugem, bo pokazal čas. Ne rabim se držat kulturnega področja; če vidim večji potencial razširjanja zdravega razuma na kakšnem drugem področju, se preusmerim tja. Ni toliko pomembno kje sem, ampak je bolj pomembno kako sem. Kjerkoli sem, imam možnost delovat v skupno dobro – torej jo izkoristim. 




četrtek, 06. avgust 2015

Hujšanje & co. 5


Zgodile so se dopustniške situacije: gostje na kosilu/večerji pri meni, jaz na kosilih v gosteh.
In sem ''seveda'' jedla vse povprek – ker vsi jedo vse povprek.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila kot gostja / v gosteh jesti vse povprek – z izgovorom, da tudi ostali jedo vse povprek in da nočem komplicirat – s katerim sem si maskirala željo po hranjenju na podlagi okusa. Zavedam se, da je prehranjevanje večine po defoltu definirano kot primerno, čeprav temu ni tako – ker je redkokdo sploh preveril kakšna hrana ustreza njegovemu telesu in ker je večina avtomatsko prevzela privzgojene prehranjevalne navade. Zaradi tega me ne rabi bit strah izstopanja in ''kompliciranja'', ki pravzaprav ni kompliciranje, ampak je namerno ločevanje. V bodoče si več ne dopuščam izrabljat izgovora ''drugi jedo vse povprek, zato bom tudi jaz; nočem komplicirat'' z namenom da bi zadostila želji po hranjenju na podlagi okusa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hraniti se na podlagi okusa.
Sicer sem si nazadnje zadala postopno uvajanje sprememb, vendar opažam, da si ''dokler še lahko'' kot umsko-zavestni sistem popuščam in si privoščim – preveč. Izkoriščam svoje lastne luknje, ki jih še nisem konkretno usmerila. Ko pa sem za 2,5 meseca hkrati usmerila / konkretno spremenila celotno prehranjevanje, pa je bil moj izgovor, da je preveč naporno…
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila nenehno iskanje izgovorov v povezavi s spreminjanjem prehranjevalnih navad v bolj praktične. Ko opazim, da me okus vleče v prevelike ali v mešane obroke ali v sladke obroke večkrat tedensko – se ustavim in diham. H korekciji tega tedna (sadje do kosila & zadnji obrok do osme) dodajam še korekcijo, da se vsaj pri dveh obrokih dnevno od kosila naprej držim ločevanja živil in da vsaj vsak 2 dan ne jem sladkarij (pri njih sem ponovno gladko pogrnila…)

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zasidrat vase prevzeto prepričanje, da oprijeta oblačila ne sodijo na zamaščene dele telesa npr. ''žlaufast'' trebuh. Zavedam se, da je to čisti predsodek umsko-zavestnega sistema, saj se sama v nekaterih oprijetih oblačilih – pod pogojem, da odmislim lasten izgled – počutim precej prijetno. Vidim, da se tudi nekateri drugi ne ozirajo na ta predsodek in se oblačijo predvsem na podlagi udobja telesa ter se ne obremenjujejo toliko s tem, da bi prikrili ''pomanjkljivosti''. Zaenkrat še sicer ne premorem toliko jajčnikov, da bi se v oprijeti majčki na salastem trebuhu odpravila v mesto in tako izzivala sistem lepote v ljudeh, ampak pri sebi opažam zmanjšano obsojanje ljudi, ki si to drznejo. Tudi v bodoče, kadar opazim, da obsojam debelejše ljudi v oprijetih oblačilih kot neprimerno oblečene ali grde, se bom opomnila, da se prepuščam predsodku in se ustavila s pomočjo dihanja.



Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila (pod)zavestno distanciranje od debelih ljudi v oprijetih oblačilih na podlagi sojenja teh oseb kot grdih oz. nesprejemljivih. Zavedam se, da so te sodbe sabotaža tako sebe kot drugih, saj imam v svoji bližini skorajda dnevno prav takšno osebo, s katero se odlično razumem. Ko opazim, da zapadam v ta vzorec, se opomnim da se po nepotrebnem omejujem in s pomočjo nekaj dihov izpustim energijo sojenja da izvisi.             

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi bila bolj suha - zaradi prepričanja, da lahko le z ravnim trebuhom nosim opijete majčke, ki trenutno samevajo v garderobi. Zavedam se, da je to prepričanje podprto s strahom pred obsojanjem drugih oz. pred lastnim obsojanjem skozi oči drugih. V bolj varnem okolju – doma, v domačem kraju si dopustim obleči tudi oprijete majčke in diham skozi reakcije drugih ter jim ne dopustim da se me osebno dotaknejo. Tako usmerjam sebe in druge hkrati.

Odpustim si, da sem pogosto sprejela in si dopustila stopnjevati željo po določeni sladkariji zaradi predstave o tem kakšna bi naj bila in da sem si potem dopustila obstajati v razočaranju, ker ni sovpadala z mojo predstavo… pa sem jo vseeno pojedla do konca. Zavedam se, da je bolje poiskati specifičen sladek okus, ki si ga želim, kot da se skušam zadovoljiti z nekim nadomestkom – ki bo kasneje postal samo še ena sladkarija več – ker si bom slej ali prej privoščila še tisti iskan specifičen sladek okus. 

četrtek, 30. julij 2015

Hujšanje & co. 4

3.del

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila hranjenje na podlagi okusa, prevelike oz. težko prebavljive obroke, hranjenje pozno zvečer –- kljub temu, da sem vedela, da se bom posledično redila, čutila težo v želodcu in splošno utrujenost, da bom imela težave s kislino in da se mi bo začela nabirati sluz. Zavedam se, da so nezdrave prehranjevalne navade močno zakoreninjene v meni in da jih podaljšujem, kadar se podrejam želji po okusu, nagrajevanju ali tolaženju s hrano in zamenjavo hrane za določene manke. Vidim, da glede na kompleksnost problema pri mojem prehranjevanju ni dobro, da sem prestroga do sebe in zahtevam popolno disciplino – saj je ne bom uspela doseč, ampak se bom kvečjemu demotivirala. Zato si do naslednje nedelje zadam cilj, da vzdržujem tisti del diete, ki sem ga že najbolj ponotranjila – sadje in ali zelenjava do kosila, 2-3 obroke. Hkrati pa zadnji obrok pojem pred osmo zvečer – se pravi grem večerjat okrog pol osme. Tega dvojega se držim brezpogojno, ostalih praktičnih prehranjevalnih smernic pa kolikor le lahko. V nedeljo preverim kako mi je šlo in se odločim ali to korekcijo držim še eden teden ali dodam kakšen ''brezpogojen'' korak več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila počutiti se opeharjeno, ker po lastnih prehranjevalnih korekcijah naj ne bi več jedla paštet – konkretno tunine paštete in klobas, ampak predvsem nepredelano meso. Zavedam se, da je tunina pašteta eden izmed mojih najljubših fiksov – ko jo začnem jest, ne neham dokler ne pospravim cele… in kadar jo jem, jo jem s kruhom – kar je v nasprotju s pravilom ločevanja živil. Do konca leta bom njeno uživanje omejila na 2 x mesečno, po novem letu bom poskušala preklopit na enkrat mesečno.
Kar se tiče ostalih paštet, me ne ganejo preveč. So pa tukaj še klobase in drugo mleto meso za katere se zavedam, da so procesirana hrana za katero ne morem reči kaj vsebuje, pa mi vseeno diši… Vsaj čevapom / pleskavicam se težko uprem, klobase so problematične predvsem ko sem v gosteh. Samo-odkrito mi je na enem pikniku uspelo izvest sadno-zelenjavni dan – tako da se sebi ne morem lagati, da se nisem sposobna vzdržati (procesiranega) mesa v okolju, kjer vsi ostali jedo vse povprek. Torej – omejujem klobase oz. mleto meso na vnos 1x tedensko do nadaljnjega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred mamljivostjo sladkarij in prepričanje, da se jim ne bom mogla upreti / odreči. Zavedam se, da je sladkor ena izmed drog, ki človeka najbolj enostavno zasvojijo. Dve podobno intenzivni drogi pa sta strah in vrtenje negativnih scenarijev v mislih. Kaj imam od tega, da me je strah mamljivosti sladkarij? Kaj imam od tega, da si vrtim slabe scenarije v mislih? Šus (negativne) energije… Plastenje zasvojenosti. Ko opazim strah pred tem, da se ne bi mogla upret sladkarijam oz. ko opazim, da si vrtim negativni scenarij v povezavi s sladkarijami – se ustavim in se stabiliziram z nekaj vdihi. Ponovno si postavim vprašanje ''kaj imam od tega…?'', saj vidim, da lahko na ta način praktično ustavim obstoj v strahu oz. vrtenje negativnih scenarijev.