petek, 02. januar 2015

Kaj si mislim je moja stvar!

V to trditev sem bila precej časa trdno prepričana in sem jo uporno zagovarjala, dokler mi ni postalo jasno, da moje misli prepletene s čustvi usmerjajo moja dejanja, ki pa se tako ali drugače tičejo drugih v moji neposredni okolici in od tu naprej posredno vseh ljudi skupaj. Oz. kot je povedal Lao:




Danes, ko sem ponovno videla tole podobo in tekst sem se spomnila na eno zanimivo prigodo, ki jo želim delit z vami. Tiče se prvih dveh vrstic teksta in gre takole:

Osebi x sem napisala sporočilo, ki sem ga dojemala kot zelo pomembnega in sem si nadvse želela, da x to sporočilo dojame in ga upošteva. Tako sem ga večkrat prebrala na glas, da bi se prepričala če res zveni v redu. Velikokrat... Ko sem bila prepričana, da je tekst dovolj dober in sem si že šla rahlo na živce s ponavljanjem, sem se odločila spremenit še zadnjo besedo in ga odposlat.

Ko sem potem dobila odgovor, je ta vseboval točno tisto specifično besedo, ki sem jo uporabila najprej in sem jo tolikokrat ponovila ter ji dajala svojo pozornost s tem ko sem se spraševala o njeni ne/primernosti. Saj se pogosto dogaja, da v komunikaciji uporabimo podobne besede namesto istih, ampak tale je bila tako redko v uporabi, da sem bila prav presenečena, ko sem jo zagledala v odgovoru.

Bil je tak čuden-smešen trenutek v katerem je bila misel glasnejša od natipkane / očem zaznavne besede… in se je manifestirala skozi odgovor drugega in očitno ni bila več samo moja stvar.

Ko potegnemo črto, torej posameznikove misli niso njegova osebna stvar… čeprav se na prvi pogled zdi ravno obratno – kot da je umsko-čustveni sistem posameznika, ki se v prvi vrsti izraža skozi notranji govor ograjen/ločen in viden samo oz. predvsem njemu samemu. Za boljši vpogled in razumevanje funkcioniranja (lastnih) misli priporočam http://lite.desteniiprocess.com/