nedelja, 26. april 2015

Hujšanje & co. 1

Ko sem nehala kadit, sem se začela redit. Okrog 20 kg v dveh letih in pol. Posledica – ne počutim se v redu – težje se premikam, mišice me začnejo boleti že ob manjšem naporu, hitro postanem zadihana. Garderobo sem nekje vmes že zamenjala z večjimi številkami, če bi nadaljevala tako kot sem do zdaj, bi jo morala vsak čas ponovno. Slabo se počutim tudi zaradi lastne nedicipliniranosti – ker sem se prenažirala kljub vedenju o posledicah. In ker se nič ne gibljem in sem zakrnela. In zaradi vsega samo-obsojanja… ki mi prav nič ne pomaga spremenit…
Mogoče mi bo pa ločevalna dieta. Ki je odlično izhodišče za sinhrone bloge. Zdaj si dajem dobro priložnost, da se končno spoznam s posameznimi živili in preučim kaj ustreza mojemu telesu, namesto da konstantno popuščam požrešnemu, sladkosnednemu, flavour-junkie-jevskemu umsko-zavestnemu sistemu.
Od tu naravnost k tekočim reakcijam à




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila polne podbradke definirat kot grde in odvratne pri drugih in pri sebi. Ko opazim, da definiram nekogaršnji podbradek kot grd in odvraten – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da je ta sodba v mojem primeru samo plast, ki služi odvračanju pozornosti od tega, kar me resnično muči – lastna nediciplina v smislu ignoriranja zdravega razuma v povezavi z mojim prehranjevanjem + gibanjem. Zavedam se, da nimam pojma zakaj imajo drugi posamezniki podbradke – zaradi prenažiranja / zaradi predprogramirane debelosti / zaradi bolezni… Zavezujem se, da bom v trenutkih, ko mi začne pozornost begat k samo-obsojanju zaradi lastnega podbradka takoj začela vadit discipliniranje kot usmerjanje na dih in da si bom sproti odpuščala sojenje drugih zaradi njihovih podbradkov – saj tudi sama na njihovem mestu ne bi želela biti sojena kot nekdo z grdim/odvratnim podbradkom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi bila tekom diete lačna. Ko opazim strah pred lakoto tekom diete – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Zavedam se, da sem si izbrala počasno dieto, z 4-6 dnevnimi obroki, ki ne izključuje nobenega živila in temelji na principu maksimalnega izkoristka vnesenih živil v telo. Torej moj strah ni na mestu – spet je krinka za izogibanje odgovornosti, ki zajema prilagojeno pripravo hrane in s tem porabo časa, ki sem ga doslej porabljala v druge namene. Namesto da blodim v strahu pred lakoto, vadim disciplino si dajem pozornost skozi pripravo primernih obrokov – saj se zavedam da lahko s tem početjem zelo učinkovito izboljšam lastno psiho-fizično počutje, vključno z voljo do življenja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila strah pred tem, da bi moje telo na občutno povečano količino sadja in zelenjave reagiralo s povečanim odvajanjem vetrov. Ko opazim, da obstajam v strahu pred prdenjem (lol) ob spremembi prehrane – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Zavedam se, da strah ne bo mogel spremeniti situacije ako se ta pojavi in bom morala začeti iskati rešitve drugje. Na primer v dajanju prioritete bananam in postanim jabolkom. Namesto, da namenjam svojo pozornost strahu pred prdenjem, raje prebrskam forume in poiščem predloge/rešitve izkušenih. 

sobota, 11. april 2015

Prazniki

Prazniki. Zdijo se mi smešni. Ker je okrog njih nabranih toliko čustev. Po eni strani veselja – kadar je zaradi praznika dela prost dan in se lahko združujemo in družimo po drugi strani zaradi obremenitev in obveznosti, ki si jih naložimo v imenu spoštovanja običajev in tradicije.

Bedno se mi zdi, da –kot država!- še vedno praznujemo krščanske praznike: veliko noč, velikonočni ponedeljek, binkošti, dan reformacije, Marijino vnebovzetje, božič.
Razumem, da so bili ti prazniki aktualni v preteklosti; navsezadnje je cela Slovenija posuta s cerkvami. Ampak hej… . število vernikov v Sloveniji je v roku dvajsetih let upadlo za okrog 30% + država in verske skupnosti bi naj bile ločene, ampak še vedno podpiramo izjemo.
Zakaj jih še vedno praznujemo in kako jih praznujemo?

Vzemimo velikonočne praznike in božič. Kar vidim vsako leto znova je prenažiranje s hrano in/ali alkoholom. Nakupovanje daril zaradi občutka pripadnosti, navidezne normalnosti. Obiskovanje sorodnikov zaradi navade oz. zaradi občutka spodobnosti. Ljudi, ki na te dni delajo gnečo v cerkvah, drugače pa jih ni blizu. Vernike, ki svojo odgovornost in z njo svojo moč predajajo v roke nefizičnih bitij, ki jih definirajo kot večvredne napran ljudem.
Nič od naštetega ni praktično / zdravorazumsko in ničesar od naštetega ne potrebujemo. Kar se mene tiče, lahko te praznike črtamo.

Imamo: dan upora proti okupatorju, dan Primoža Trubarja, dan državnosti, združitev Prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, vrnitev Primorske k matični domovini, dan Rudolfa Maistra, dan samostojnosti in enotnosti. ''Slooo-veee-niii-jaaa!'' Nikoli nisem razumela kje je poanta ščitenja državnih mej. Zakaj bi nekdo bil ponosen samo zato ker je Slovenec? Ali državljan katerekoli druge države? Ne morem se znebit občutka, da v teh dneh praznujemo lastno omejevanje…

Praznujemo Novo leto. K prenažiranju s hrano in alkoholom dodamo še metanje denarja vstran z ognjemeti.

Prešernov dan je obletnica njegove smrti! Če je res nekaj pomenil – zakaj potem ne praznujemo njegovega rojstva?

Dan spomina na mrtve. A res rabimo en dan v letu, v katerem se vsi grupno fokusirajo na mrtve? Ne bi bilo bolj smiselno, da bi se vsi vsak dan osredotočali na žive, na življenje? Že Dan polnega izkoriščanja življenja bi bil bolj na mestu.

Praznik dela – preživet. Zaradi števila nezaposlenih. Zaradi preobremenjenosti zaposlenih.
Še kar nismo naredili nujno potrebnega premika v glavah in v sistemu. Imamo stroje, ki so prevzeli mnogo opravil, ki smo jih včasih opravljali ljudje sami. Delajo bolj hitro, bolj natančno – zato je nesmiselno, da bi se jim odpovedali. Posledično nikoli več ne bo na voljo toliko delovnih mest kot jih je bilo včasih. Zakaj torej ne pustimo strojem, da delajo namesto nas in si enakovredno razporedimo preostalo delo, ki ga stroji ne morejo naredit, ostali čas pa preživljamo v spoznavanju sebe, v izboljševanju odnosov, v uživanju v samo-izražanju?




Nisem proti praznovanju…
Praznovati oz. proslavljati po SSKJ pomeni z določenim dejanjem, prireditvijo izražati veselje, spoštovanje ob pomembnem dogodku ali ob spominu nanj.
Sem za vsakodnevno praznovanje življenja v enosti in enakovrednosti.
In to izključuje medsebojno ločevanje/omejevanje ljudi glede na religijo ali državljanstvo.

Lahko bi se rodili v katerikoli drugi konec sveta. V katerokoli drugo državo, v katerokoli drugo religijo. Bi v tem primeru praznovali tamkajšnje praznike z isto vnemo kot praznujete zdajšnje/tukajšnje?

Morda zdaj bolje razumete zakaj se mi zdijo naši trenutni prazniki nepotrebni. Iz moje perspektive nastopajo kot motnja, kot preusmerjanje pozornosti iz skupnega neizkoriščenega potenciala - vsakodnevno praznovanje življenja v enosti in enakovrednosti.

nedelja, 05. april 2015

Ravnodušnost glede procesa (življenja) 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila pozabiti na svoja veselja. Ko opazim, da pozabljam na svoja veselja, ugodja, prijetnosti, ki mi dajejo nov zagon – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, da lahko začnem z malenkostmi – z malimi pozornostmi do sebe. Morda je potrebno samo toliko, da pridem spet na ''žmah'', da se veselje prebudi, da predrami telo in zažene verižno reakcijo. Nimam razloga, da si ne bi dala priložnosti. Masaža (stopal), namakanje v topli vodi / termofor, plesanje, likovno ustvarjanje, kolo, trampolin… karkoli, samo spravi se vstran od računalnika D!

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila opustiti redno pisanje blogov in SRA nalog. Ko opazim, da se izgovarjam, da nimam tem za bloge ali volje za SRA – se ustavim in naredim par vdihov in izdihov. Vidim, realiziram, razumem da je gosto frekvenčno izpisovanje bistvenega pomena, saj me sicer lahko dosti lažje odnese v razpoloženje brezbrižnosti, malodušnosti, melanholije, depresije, samo-obsojanja in tako dalje. Namesto popuščanja umsko-zavestnemu sistemu raje uporabim asociacije / tok zavesti kot motivacijo za nove teme ali pa poiščem kako zanimivost pod ključnimi besedami ''kako deluje…'' (del telesa, predmet, proces…). Nimam izgovorov zakaj si ne morem vzet mesečno časa vsaj za 4 bloge in za 4 strani naloge. Preizkušeno vem, da to zmorem oz. da zmorem še več, zato si v tem trenutku postavljam minimalni standard v lastno dobro.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila dvomiti v to, da sem sposobna poskrbeti za lastno primerno prehrano in dovolj gibanja in vztrajati pri obojem. Ko opazim, da dvomim v lastne spodobnosti / disciplino glede učinkovitega prehranjevanja in gibanja na dolgi rok – se ustavim in se stabiliziram v dihanju. Zavedam se, da je dvom povsem nesmiselna blokada, izgovor umsko-zavestnega sistema, zato svojo pozornost iz vsakršnega dvoma raje takoj preusmerim na načrtovanje in optimiziranje korakov, ki so potrebni da dosežem želeno in samo-podporno disciplino. Hkrati se zavedam, da bo um želel vsiliti obup, če se mi ne bo uspelo držati načrtovanega, zato sem pozorna da ga takoj prepoznam in prebavim, namesto da bi se mu prepustila.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dopustila dojeti, da si s pomočjo navidezne brezbrižnosti skrivam nezadovoljstvo in razočaranje nad sabo. Ko opazim, da obstajam v brezbrižnosti, nezadovoljstvu, razočaranju nad sabo – se ustavim in naredim nekaj globokih dihov. Zavedam se, da se z nezadovoljstvom in razočaranjem nad sabo, ne-sprejemanjem sebe takšne kot sem v tem trenutku ločujem od sebe, se sabotiram in si onemogočam spremembo. Zato namesto predajanju tem čustvom raje objamem sebe v vsej svoji lepoti-grdoti in naredim malenkost, za katero vem da mi bo pomagala ojačati samo-zaupanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemariti gibanje do te mere, da sem postala zakrnela in se prepustiti hranjenju zaradi okusa do te mere, da so nastopile škodljive posledice v obliki povečane želodčne kisline in neprijetne debelosti. Znotraj tega si odpustim, da sem se obsojala in da me je bilo sram pisati o tem, ker sem prenajedanje in zakrnelost že predelovala skozi bloge par mesecev nazaj, pa se nisem držala lastnih zavez. In spet vidim samo-sabotažo v smislu ''v preteklosti mi ni uspelo, torej mi bo zdaj še bolj težko''. Hkrati se zavedam nujnosti ponovnega poskušanja, ki ne bo samo poskušanje, ampak odločitev da vsakič znova, ko mi bo padla volja sprašujem umsko-zavestni sistem ''kaj bi rad?!?'' in ga razdražim do te mere, da se bo izdal. Pa da ponovno preberem stare bloge na to temo, da se spomnim realizacij.




Nazaj k sebi – sam po drugi cesti…


sreda, 01. april 2015

Ravnodušnost glede procesa (življenja) 1

Od 2011 sem v namernem procesu poravnave svoje biti / bistva / frekvence z enostjo in enakovrednostjo – prepoznavanja življenja v vsakomur in v vsem in zato dajanja, ki bi ga želela prejeti če bi obstajala na mestu drugega oz. odpovedovanju ignoranci, ki je ne bi želela doživet sama - če bi obstajala v katerikoli drugi življenjski obliki.

Velik del procesa je izpisovanje umsko-zavestnega sistema v obliki blogov in nalog v okviru Structural Resonance Alignment
Še en velik del je skrb zase kot fizično bitje – s primerno prehrano, dovolj gibanja in od tod naprej.

Mani pa je postopoma uspelo zanemarit obe področji, v bistvu se nahajam v razpoloženju, ko mi je bolj ali manj vseeno za vse, nič me več prav ne veseli, ne gane.
Moji dnevi potekajo v pisarni v vlogi administratorke, ko pridem domov, sem spet večino časa za računalnikom – na FB ali gledam filme. Zakrnela & slabo prenašam že vsakdanje fizične napore.

Ne maram se takšne. Zato se zdaj silim k pisanju tega bloga, v zavedanju, da ko se ponovno zaženem, se bom spet lažje pobrala in se spravila k sebi. Tokratno odpuščanje bo razpršeno. Odpor do aktualnih specifičnih tem, ki bi se jih dejansko ''morala'' lotit je zaenkrat še prevelik, čeprav skorajda ves čas razmišljam o eni in isti stvari, ko pomislim na pisanje blogov. Pa je vseeno bolje, da grem spiralno do cilja, kot da še kar stagniram / nazadujem. Cilj – samodisciplina, ki posledično vodi do samozaupanja in fizične ter zdravo-razumske kondicije.




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila postopno utapljanje v brezbrižnosti in ravnodušnosti. Ko opazim, da obstajam kot brezbrižnost in ravnodušnost – se ustavim in se stabiliziram z dihanjem. Vidim, realiziram, razumem da ob koncu svojega življenja nočem obžalovat, ker sem svoj čas vrgla vstran, ker sem ga zapravljala z polnjenjem misli z banalnostmi in izogibanju realnosti… Namesto tega svojo pozornost raje namenim soočanju z realnostjo in raziskovanjem/preskakovanjem mej lastnega potenciala, preizkušanja katerih novih sposobnosti se lahko naučim, kako se lahko izboljšam, kako lahko pomagam ta svet narediti najboljši za vse.    

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila zanemariti Proces, kljub zavedanju, da je to smisel mojega življenja. Ko opazim, da zanemarjam sebe kot Proces poravnave s tem kar je najboljše za vse – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. Vprašam sebe kot um kakšni so moji izgovori in se ne ustavim pri prvem odgovoru, pač pa vrtam v podzavestno in nezavedno. Namesto da se prepuščam ravnodušju, svoj čas raje namenim lastnemu discipliniranju, ki si ga lahko zastavim kot igro, kot tekmo same s sabo. Zveni že dosti bolj zabavno kot jamranje / čemernost…

>> se nadaljuje...