nedelja, 21. junij 2015

Begunci, ustavimo se

Nekaj dni nazaj sem poslušala radio in zasledila novico, da je neka skupina pripravila igro imenovano Begunec ne jezi se. Zdela se mi je fascinantna varianta za ozaveščanje ljudi o tej problematiki, predvsem pa mi je v uho stopil skrajno ironičen in zbadljiv naslov…

V igro so namreč umeščena različna polja na katera lahko igralec pristane; med njimi tudi polje
''Vaš čoln zajame nevihta in se potopi. Vseh 300 potnikov se utopi''. Pa polje na katerem ladjo zajamejo gusarji in polje, kjer kot begunec ne uspeš izpolnit potrebne dokumentacije za bivanje v ''obljubljeni deželi''.

Kako se tapravi begunec v takšnih primerih ne bi jezil in obupoval? Po mojem mnenju mu to lahko uspe samo v primeru njegove smrti.

Zakaj sploh obstajajo razmere, v katerih morajo ljudje bežati iz svojih domov? Včasih so vzrok neravne nesreče, vse prevečkrat pa smo vzrok ljudje sami – prav vsak izmed nas. Tako izvoljeni odločevalci, kot mi, ki smo jih bodisi podprli ali pa smo jim ''samo'' dopustili, da sebično odločajo v našem imenu.
Vrača se – vso ropanje in izčrpavanje kolonizacij / ''držav tretjega sveta'', vso povzročanje in izvajanje vojn. Ljudje nimajo več prav od česa živeti in se iz obupa in strahu pred smrtjo odločijo za begunstvo…

Vode, hrane, materiala in praktičnih izumov je dovolj, da bi lahko vso človeštvo živelo dostojanstveno – zakaj torej ne?
Ker smo se ljudje ujeli v vrtinec sebičnosti kot posledice strahu pred izgubo, pred pomanjkanjem. In v tem smo si vsi enaki – ne glede na toliko imamo, si vsak izmed nas želi več – ne glede na to, ali je reven ali bogat.

Ampak manko ne bo potešen, ko si nagrebemo še več… manko bo potešen, ko se znebimo strahu pred izgubo.
Manko ne bo dolgoročno potešen, ko bomo poslali humanitarno pomoč ali sprejeli omejeno število beguncev v svojo državo… ker potreba po pomoči in azilu ne bo nikoli usahnila, če bomo nadaljevali tako kot smo doslej.

''Kaj pa sploh lahko storimo?'' se sprašuje večina in posameznik odneha še preden bi sploh začel - z izgovorom, da je premajhen, nemočen…

Ne gre več za to kar lahko storimo, ampak za to kar smo dolžni storit zaradi sebe in drugih ljudi kot izrazov življenja -- Ustaviti begunca v sebi! Tistega begunca, ki beži pred neprijetnim soočenjem s samim s seboj – svojimi mislimi, svojimi strahovi, svojimi demoni. Za to nismo premajhni, ampak smo odločilni! Zase smo vedno odločilni sami. In vsa pot za prebavit samega sebe je že shojena – uporabite jo: http://lite.desteniiprocess.com/

Na voljo so tudi rešitve kako prerazporedit denar, da ne bo več potrebno nikomur bežat iz določene lokacije zaradi zadovoljitve izključno bistvenih - fizičnih potreb: https://livingincomeguaranteed.files.wordpress.com/2015/02/lig-predlog-prvi-osnutekt-v1.pdf

Podprimo zdravo kmečko pamet, pustimo si končno resnično zaživet.       



sobota, 13. junij 2015

Kultura, kulturna identiteta – od besedne skice do študije v delih 1

Preden sem spoznala Desteni, sem besedo 'kultura' definirala kot precej pozitivno. Moja prva asociacija na kulturno je 'družbeno sprejemljivo'. Drugi preblisk je besedni dvojček 'kultura in umetnost', ki je tudi področje v katerih sem strokovno izobražena (kot profesorica likovne umetnosti). Kot tretjo povezavo imam vprogramirano besedno zvezo 'starodavne kulture'- Egipčani, Maji, Azteki, Mezopotamci, Babilonci… azijska in japonska kultura, Aborigini, afriška plemena / kultura, Indijanci – vse to me je svojčas strašno privlačilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila besedo 'kultura' definirat in pogojevat z besedno zvezo 'družbeno sprejemljivo (obnašanje)' in jo znotraj tega odnosa definirat kot precej pozitivno. Zavedam se, da so nam določena pravila družbeno sprejemljivega obnašanja sicer omogočila sobivanje na nekem nivoju varnosti, po drugi strani pa so zatrla demonski del človeka, ki bo ob pritiskih in pomanjkanju udaril na plan. Vidim, da smo ljudje pri oblikovanju družbe(nih pravil) povsem zgrešili bistvo, zaslepljeni z navideznimi pomembnostmi… Med katerimi je sojenje družbeno sprejemljivega obnašanja / kulture skozi pozitivno ali negativno energijsko reakcijo. Ko se zalotim pri sojenju nekega obnašanja kot ne-kulturnega, naredim nekaj vdihov in se ustavim ter se začnem gibati v samo-iskrenosti in kot samo-iskrenost, saj je to dejansko edino obnašanje, ki je najboljše tako zame, kakor tudi za vso družbo – čeprav ga družba v tem času večkrat še ne prepoznava kot družbeno sprejemljivega… Fokus na bistvo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila umetnost in kulturo večino svojega življenja soditi kot nekaj veličastnega in pomembnega, zadnje čase pa kot dejavnosti, ki preusmerjata človeško pozornost od tega kar je dejansko pomembno – prestrukturiranje (denarnega) sistema tako, da bo vse enakovredno podpiral. Zavedam se, da je umetnost kot oblika samoizražanja pomembna, vendar trenutno ni najbolje, da ljudje večino svoje pozornosti namenjamo umetnosti, saj je tudi ta pogojena z (denarnim) sistemom; če ta funkcionira, lahko umetnikujemo, če ne funkcionira, pa bomo prisiljeni svojo pozornost preusmeriti direktno na lastno preživetje. Nekateri so že prisiljeni in zdi se nekako sebično posvečati se umetnosti in kulturi, med tem ko drugi nimajo niti za hrano – ne ker je ne bi bilo dovolj, ampak zaradi neenakovredne razporeditve denarja/virov.
Raje kot da svoj čas / pozornost zapravljam za sojenje umetnosti in kulture kot domene namerno slepih, od realnosti bežečih (prevzetnih, domišljavih, sebičnih ), ga vložim v pospeševanje enakomernejše prerazporeditve virov skozi obveščanje o UTD, ZŽD ipd :)
 

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila 'starodavne kulture'- Egipčane, Maje, Azteke, Mezopotamce, Sumerce, Babilonce… azijsko in japonsko kulturo, Aborigine, afriška plemena / kulturo, Indijance definirati kot večvredne in modrejše od današnjih kultur. Zavedam se, da današnje kulture bazirajo (tudi) na omenjenih, torej je moralo iti pri naštetih kulturah nekaj hudo narobe, da so se razvile v te destruktivne smeri kot jih poznamo danes… ali pa so bile že v osnovi formirane na podlagi izkoriščanja in sebičnosti. Vidim, da doslej še nobena kultura kot skupek dosežkov, vrednot človeške družbe, kot rezultat človekovega delovanja in ustvarjanja ni delovala konstruktivno v smislu podpiranja vseh oblik življenja kot enakovrednih -- v zavedanju enosti življenja. Zato v bodoče ne bom sodila posameznih kultur kot večvrednih ali manjvrednih, hkrati pa si ne bom dopustila čustvenega zgražanja nad nesmiselnostjo današnjih kultur – saj moje zgražanje ne bo pomagalo k spremembi, ki jo želim videti v svetu. Bo pa pomagala samo-iskrenost, stabilnost in delovanje v smeri opravljanja meja, ki jih med drugim črtajo tudi kulture. 




sreda, 03. junij 2015

Kultura, kulturna identiteta – besedna skica

Preden sem spoznala Desteni, sem besedo 'kultura' definirala kot precej pozitivno. Moja prva asociacija na kulturno je 'družbeno sprejemljivo'. Drugi preblisk je besedni dvojček 'kultura in umetnost', ki je tudi področje v katerih sem strokovno izobražena (kot profesorica likovne umetnosti). Kot tretjo povezavo imam vprogramirano besedno zvezo 'starodavne kulture'- Egipčani, Maji, Azteki, Mezopotamci, Babilonci… azijska in japonska kultura, Aborigini, afriška plemena / kultura, Indijanci – vse to me je svojčas strašno privlačilo.

Tekom raziskovanja Desteni pa sem do besede kultura ne namenoma postopoma razvijala negativen odnos. Odkar sem začela delati na delovnem mestu, ki je pogojeno z delovanjem v kulturi, se ta negativizem še povečuje. Predvsem zaradi ''nekulturnih'' odnosov med ljudmi, ki želijo svoj kos premajhne(?) kulturne pogače… Ali je sebičnost tudi domena kulture?

In ko sem v zadnjem letu večkrat slišala izraz 'kulturna identiteta', me je skoraj vedno rahlo posilil smeh. Čeprav nisem imela pravega razumevanja definicije te besedne zveze, se mi je vseeno zdelo smešno-žalostno, da bi se posameznik identificiral/definiral z določeno kulturo in se na ta način – s poveličevanjem tradicije – omejeval. Vsaj malo sliči na ločevanje ljudi z religijami… 
    
Zanimivo perspektivo o kulturni identiteti sem dobila z ogledom filma The Monuments Men. Film je postavljen v čas vojne in je osredotočen na nemško ropanje umetnin po različnih koncih Evrope. Hitler si kopiči največje umetnostne dosežke držav s katerimi je v vojni z namenom, da bo postavil največji muzej na svetu in tako vsemu svetu pokazal kaj in koga vse poseduje. Zbere se skupina zaščitnikov kulture, ki po Evropi iščejo skrivališča z naropanimi umetninami in jih vračajo na izvorna mesta.
Nemških vojakom pa je naročeno da v primerih, ko ne morejo držati svoje pozicije naropane umetnine zažgejo…
Na prvo žogo bi se celo lahko reklo, da je film na mestu… da je kulturna identiteta na mestu.

Ampak ko pogledam definicijo obeh besed, se vse skupaj precej zamaje...
kultúra  -e ž (ȗ) 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja
identitéta  -e ž (ẹ̑) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi
Vrednote človeške družbe niso v skladu s tem kar je najboljše za vse in ljudje z neskončno lahkoto pozabljamo na univerzalno fizično resničnost/dejstva in se utapljamo v lastnih miselnih ''realnostih'' – vsak ima svojo ''resničnost'', svoja ''dejstva''…




Kult-ura
kúlt  -a m (ȗ) knjiž., navadno s prilastkom izkazovanje časti z molitvami ali obredi, češčenje
úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut


…nadaljevanje sledi…