sreda, 23. december 2015

Samo-pomoč iz prve roke : koordinacija dogodka

Približno tri leta in pol je od takrat ko sem se seznanila s samo-iskrenostjo, samo-odpuščanjem in samo-korekcijsko prakso (v nadaljevanju imenovanimi tudi orodja / proces) in od takrat se navajam na čim pogostejšo uporabo teh orodij za odpravljanje nepraktičnih miselnih in čustvenih vzorcev.

Vsake toliko se vprašam o dejanski učinkovitosti teh orodij in podvomim v njo, kadar se mi dlje časa ne pokaže skozi kako očitnejšo situacijo. Po navadi se teke očitnosti zgodijo, ko mi začne iti za nohte in sem posledično pošteno notranje motivirana, da se procesa lotim z vso resnostjo / z vsem bitjem. Zavedam se, da bi veliko pridobila, če ne bi čakala na takšne skrajne trenutke – zato bom v nadaljnje delala na tem… tokrat pa o praktičnosti in učinkovitosti orodij, s katerimi sem si pomagala ravno v enem izmed takšnih trenutkov ko mi je šlo za nohte.

V službi smo imeli sodelavko, ki je bila zadolžena za koordinacijo dogodkov. Ko je število teh naraslo, je šefica predlagala, da sodelavko razbremenimo in si tudi sami pridobimo izkušnjo koordiniranja. Nisem želela te vloge, ampak zaradi neverbalno izraženih pričakovanj sem navsezadnje popustila in se naveličano javila za enega izmed dogodkov. Zaradi sodelovanja pri drugem večjem projektu in administrativnega dela, sem se pozanimala samo glede najnujnejšega glede dogodka za katerega sem bila odgovorna, ostalo pa sem si pustila za takrat ko bo čas.

Ko sem se začela konkretno ukvarjati z dogodkom, sem ugotovila, da je bolj ali manj samo osnutek in da je večina zadev še nedorečenih. Da sta se s tem dogodkom poprej okvirno ukvarjali dve sodelavki od katerih moram pridobiti informacije v zvezi s tem kako daleč so speljane zadeve s posameznimi točkami (zunanjimi sodelavci, delavnicami…). Da izvajalci krajevno in časovni še niso razporejeni. Da imamo kostum po katerem je dogodek poimenovan samo obljubljen, ne pa tudi zagarantiran.

Začela se me je lotevat čemernost, ker: nisem želela te vloge + ker sem imela samo 5 dni časa, da zadevo postavim na noge + brez predhodnih izkušenj na tem področju. Pridružil se ji je strah, da mi ne bo uspelo, da bom pozabila na kako bistveno zadevo… Zraven tega so se odprli še določeni drugi konflikti med šefico in mano, s katerimi sem si jemala pozornost.

Vseeno sem uspela preusmerit fokus na koordiniranje dogodka. Na površino, ki omogoča brisanje sem narisala zemljevid iz prejšnjega dogodka in na samolepilne listke napisala posamezne izvajalce, ki so ostali od prečiščenih začetnih planov. Razporedila sem jih po ulicah in jim začela določati čas. Tu sem opazila razočaranost zaradi pričakovanja, da mi bo sodelavka z izkušnjami bolj pomagala; kar pa je bila bolj ali manj posledica moje negotovosti vase.

Navsezadnje sem bila zadovoljna z zemlje+časo-vidom. Ampak čakala me je naslednja faza – razporedit opravila med sodelavce. Pri čemer dve sodelavki nista bili na razpolago, dva sodelavca pa sta imela čas sodelovati samo v drugi polovici dogodka. Ostalo so mi trije sodelavci, ki jih poznam najmanj časa in izkušena + zanesljiva sodelavka, ki pa je zaradi prehlada ni bilo smiselno preveč vključevat delo na ulici – ki ga je bilo največ… Dolgo je trajalo preden sem jim poslala mail z napotki.

Naslednji dan sem sodelavce sklicala na kup in jim s pomočjo načečkanega zemlje+časo-vida razložila celoten potek dogodka in elemente, ki jih je bilo potrebno postaviti na posamezne točke. Padle so pohvale glede moje predstavitve in obetala se je relativno gladka izvedba. Do večera sem poklicala še vse zunanje sodelavce in si tako zagotovila notranji mir za ta dan. Privoščila sem si še obisk razstav in pijačo z nadrejeno sodelavko. 

Ampak jutro na dan dogodka… uf… začela me grabit panika, začeli so me preganjat lastni strahovi. Kljub temu, da sem bila relativno dobro pripravljena in da sem poskrbela za obveščenost vseh. Ko sem sedla v avto, mi je postalo jasno, da se moram očistit tega sranja, sicer bo šlo kaj narobe samo zaradi moje čustvene nestabilnosti… Celo vožnjo do službe sem izkoristila za fokusiranje na zdravo kmečko pamet in samo-odpuščanje.



Preganjala me je misel ''Kaj če gre kaj narobe'' – tesno prepletena s tesnobnim strahom. Pogledala sem jo. Nisem si mogla obljubiti, da ne bo šlo nič narobe, ker bi s tem skrenila samo v polarnost pozitivnega razmišljanja s katero bi potlačila strah. Torej – zna se zgoditi, da bo šlo kaj narobe – ta opcija je odprta v vsaki situaciji… Pa koliko je to sploh pomembno? Kako dolgo bi ta narobe ostal v spominu? Navsezadnje gre samo za en dogodek izmed mnogih v našem društvu, kaj šele nasploh. Enostavno nima smisla, da bi si omejevala svoje potenciale s strahom v povezavi s takšnim majhnim projektom – glede na to kako velike zadeve me še vabijo da se jih lotim. Ima smisel? Ima – torej mi ni več potrebno obstajat v strahu pred tem, da bi šlo kaj narobe. Tudi če bo šlo, moj strah tega ne more preprečiti…

V sebi sem opazila paniko. Lahko bi se ji prepustila – tako sem se bila vajena odzvati na njo večino svojega življenja. Nedolgo nazaj se je odvila situacija v katerih sem se prepustila paničarjenju, tekom razvoja dogodkov pa sem se kar malo osmešila - ker sem zganjala takšno nepotrebno dramo. Takrat sem si to priznala in se soočila s posledicami – priznat drugim svoje pretiravanje. Ni bilo prijetno… zato tokrat panike, ki je vzhajala v meni nisem ignorirala, ampak sem si naglas postavila vprašanje kakšne koristi imam od nje. Spomnila sem se preteklega dogodka in se opomnila, da panika služi izključno kot hrana za umsko-zavestni sistem, da se z njo ne v nobenem pogledu ne podpiram, ampak samo omejujem – torej nima smisla obstajat v njej.

Potem se je na dan prebil strah v obliki misli ''Kaj če me sodelavci ne bodo upoštevali – če se bomo prepuščali superiornosti, inferiornosti''. Ponovno si nisem mogla zagotoviti, da temu ne bo tako… pravzaprav se to igro igramo vsi in vedno v različnih intenzivnostih… zdaj sem pač jaz v vlogi nadrejene / odgovorne za celoten sklop. Ampak to še ne pomeni, da moram delovati iz superiornosti in se iti prisilno avtoriteto. Vedno imam možnost, da sproti prediham svoja čustva in občutke ter uporabim empatijo v danem trenutku – da se sama odpovem superiornosti ali inferiornosti – in če drugi ne bi bili pripravljeni slediti mojim navodilom, se z njimi v enakovrednosti pogovorim, da prebrodimo blato. Ok, dalje.

Kaj bo s samosvojim sodelavcem, ki se večkrat upira sprejemanju direkcije s strani drugih – tudi teh, ki so nama v osnovi nadrejeni – kaj če enostavno ne bo pripravljen narediti kar mu bom naročila – ker se ne bo strinjal s programom? Lahko moj strah prepreči, da se to ne bo zgodilo? – Ne more. Torej – nima smisla, da obstajam v njem. Če bo sodeloval, bo, če ne bo, bomo preostali stopili skupaj in bo kasneje odgovarjal za svojo odločitev…

S samo-iskrenostjo in samo-odpuščanjem sem nadaljevala do parkirišča, kjer sem iz avta stopila v relativno stabilnem stanju. Brez tesnobe, strahu in panike, ki so me hoteli požret zjutraj.

Dogodek se je odvil; nekatere zadeve so bile solidne, več jih je bilo ponesrečenih – ampak izpeljali in zaključili smo ga kljub manku notranje motivacije pri vseh.

Tekom samega dogodka so se odprli novi notranji in medsebojni konflikti. Najbolj izrazito ravno v odnosu s sodelavcem, ki mu direkcija s strani drugih ne diši preveč. Pa sva šla vsak na svojo stran debatirat o tem konfliktu z različnimi osebami… oz. celo z eno skupno, lol. Ko mi je ta ''skupna'' oseba razložila kako se je spreminjala njena perspektiva od pogovora s sodelavcem do pogovora z mano in ko sem videla kako je druga oseba s katero sem debatirala o konfliktu z lahkoto padla v interpretacijo, mi je začelo postajat jasno, da me debatiranje z drugimi ne bo pomirilo. Sodelavcu sem napisala sporočilo. Po vikendu sva predebatirala ta konflikt in mimogrede še naslednjega iz istega dogodka; s katerim sem cel vikend hranila svoj ego - samo zaradi odprtih vprašanj, ki jih nisem upala postaviti v stanju obsojanja (in prezira), v katerih sem si dopustila obstajati.

Izkušnja koordiniranja se je zaključila z zavedanjem
- da moram nujno najprej počistit pri sebi, da lahko učinkovito usmerjam druge,
- da moram komunicirat iz stabilnosti (in ne skozi čustveno prizadetost), če želim, da se bo koordinacija odvija učinkovito,
- da moram (navsezadnje) komunicirat direktno s tistim, s katerim se znajdem v konfliktu in se izogibat interpretacijam tretjih,
- da moram iz ljudi izvleči kar jih moti – ker hoče umsko-zavestni sistem ohranjat notranji konflikt… ko pa izbezgam ''motnje'' drugih na plano pa dobim ali relevantno perspektivo ali pa njihov lasten uvid, da nimajo validnega argumenta.

Naslednjič bom sodelavce prej še izrecno vprašala če se jim zdi zadeva časovno izvedljiva oz. se bom natančneje pozanimala vsake točke posebej in nobene ne bom jemala kot samoumevne oz. kot da jo že poznam, ker se je v navidezno podobni obliki že odvila. 

nedelja, 06. december 2015

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 2

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo v službi in kot opravičilo za obstoj v teh stanjih uporabljati stres. Zavedam se, da mi na stres v službi ni potrebno reagirati s sledenjem negativnim čustvom – čeprav sem vso življenje poslušala, da je to normalno. Vidim, da sem si vsaj polovico stresa ustvarjala sama s tem ko sem sprejela našteta čustva kot normalna in jih z obstojem v njih skozi določeno količino časa stopnjevala. Ko opazim, da obstajam v stresu in kot stres ter posledično padam v različna negativna čustvena stanja – se ustavim in globoko zadiham. Najprej preverim kakšen je nivo dramatiziranja – je stres posledica mnoštva opravil ali ustvarjam / vzdržujem / napihujem napetost z namenom zbiranja energije za UmZS. Če vidim, da delam slona iz muhe – se pri priči ustavim, si vzamem minuto za sprehod / naredim par poskokov in se stabiliziram nazaj v fizično ter nadaljujem s fokusiranim delom. Če vidim, da je stres nastopil kot posledica obilice dela, se sprediham in se tako stabiliziram nazaj v fizično. Postavim si prioritetni seznam opravil in si določim približno količino časa potrebno za posamezno opravilo. Po potrebi vprašam za perspektive nadrejenih in sodelavcev, prav tako jim dam vedeti, da so moje kapacitete začasno zapolnjene.        

                         

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati kot nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo na Slo Desteni chatih – zaradi pričakovanj, da bomo ta čas izkoriščali po naših najboljših močeh - za medsebojno podporo, za deljenje izključno praktičnih perspektiv in rešitev, za odpiranje ''bolečih'' vprašanj z občutkom, za konkretno učinkovito čiščenje UmZS in ga ne zapravljali za čvekanje, za medsebojno reagiranje, za ponavljanje vedno istih blodenj, za postavljanje z dosežki, za jamranje…
Zavedam se, da so pričakovanja do drugih moja blodnja in ne njihova.
Vidim, da ne rabim čakat, da bodo drugi prevzeli pobudo in usmerili pogovor v konstruktivno smer, ampak lahko to kadarkoli storim sama.
Razumem, da ni smiselno, da navezen molčim kadar se v meni nabira jeza zaradi občutka, da izgubljam čas s poslušanjem neumnosti.
Spoznala sem, da tudi sama ne izpolnjujem svojih pričakovanj – ki bi bila sicer v primeru realizacije v korist vseh udeležencev chata, da sama sebe raje sabotiram z mislijo ''nimam za povedat nič pametnega'' kot da bi se potrudila in poiskala kakšno primerno temo ali vprašanja. Vidim, da projiciram jezo in nestrpnost na druge, medtem ko sem jezna nase, ker ne ukrepam in usmerjam pogovorov tako, da bi bili bolj učinkoviti.
Zavezujem se, da bom pričela z opuščanjem pričakovanj glede stabilnosti na chatih in da bom poiskala načine da to lastnost skozi sebe izrazim tekom pogovorov. Očitno je nujno že tekom tedna razmišljat o temah in problematikah, ki bi jih lahko obravnavali na pogovorih namesto, da se večkrat čakamo če bo ravno komu kaj padlo na pamet. Torej si bom sproti ali pa najkasneje v soboto zabeležila vsaj eno temo o kateri bi rada debatirala na chatu – če ne bo imel kdo drug večje nuje. Tudi ne bom več dopuščala nabiranja jeze v sebi ko opazim, da drugi govoričijo, ampak bom zadihala in delila svoje opažanje s primernim stabilnim glasom.