petek, 04. marec 2016

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 8





Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila z ogorčenjem reagirat na buddy-jev predlog ''začni razmišljat tudi kako lahko ob skrbi za babico uživaš; zdaj se sliši nemogoče, ker tega nikoli nisi videla kot nekaj možnega''. Zavedam se, da je skrb za dementnega človeka konkreten napor, ki pa si ga lahko s preobrazbo razmišljanja pošteno omilim in ga vsaj na trenutke dejansko spremenim v užitek. ''Smešno'', kako so se mi v trenutku, ko mi je buddy to predlagal soglasno odprli vsi obrambni mehanizmi v smislu ogorčenosti: kako si sploh drzne kaj takega omenit (kreten), naj se spravi vsaj teden dni skrbet za dementnega človeka, preden naklada dalje – da bo videl kaka jeba je to itd.
Skozi tole pisanje pa se soočam z dejstvom, da če si užitka ob skrbi za dementno babico ne dopustim videt kot mogočega, ga tudi ne bom imela priložnosti doživljat… In sem hvaležna za predlog, ki se mi je takrat (ko sem bila v čustveni reakciji) zdel banalen in bolan.
Poznam ljudi, ki skrbijo za dementne ljudi in jih lahko opišem z besedami v naslovu in poznam zelo vedro osebo, ki je občasno skrbela za mojo drugo dementno+++ babico. Njena pojava je bila užitek. Moja pojava pa je moja izbira. In moja izbira je vzor te vedre osebe. (Morda bi se morala pogovoriti z njo.)
Odslej si bom večkrat dopustila uživat v skrbi za babico. Danes sem že imela en tak moment – ko sem ji prilagodila bergle na primernejšo višino. Za bolj zahtevne preobrate pa imam VEDNO na voljo samo-odpuščanje. In VEDNO je bolje preživljat trenutke v samo-odpuščanju – odstiranju novih priložnosti, kot v blodnjah v katerih kopičim eksplozivna čustva…

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila v celoti dojet, da če si ne dopustim praktičnega razmišljanja glede specifične zadeve (npr. skrb za babico je lahko tudi užitek), posledično ne morem manifestirat praktičnih izidov / rešitev glede te zadeve. Ko opazim, da o neki zadevi ali situaciji razmišljam v povsem negativni, pesimistični luči ali obstajam kot sarkastična misel ''iz te situacije se nimam za naučit ničesar (zato bi bolje, če sploh ne bi obstajala)'' – se ustavim in se stabiliziram z nekaj dihi. FOKUS – POKUS in preusmerim svojo pozornost na iskanje tega, kar se lahko naučim iz dane situacije / glede določene zadeve – ne glede kako bedna / banalna / nepotrebna se zdi mojemu umu. FOKUS – POKUS :)

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila vsake točke v kateri reagiram v povezavi z babico pretvoriti v rešitev. S strani buddya je padel predlog ''recimo zdaj ti je tečno, ker je fizično naporno premikat babico recimo, glej na to kot na telovadbo, ki ti koristi, bodi med tem pozorna na to, kako uporabljat svoje telo, da se čim manj utrujaš''. Zaradi tega predloga lažje vidim kako zelo pomembna je perspektiva iz katere gledam na dane situacije (z babico). Kot glavni problem vidim – spomnit se na te praktične predloge, ki jih dobim od buddya oz. spomnit se na usmeritve, ki si jih zastavim tekom samo-korekcij… Očitno je čas, da si izdelam zapestnico, ki bo imela možnost menjavanja besed kot so na primer: fokus, rešitev, stabilnost… in me dnevno večkrat ''spravila k sebi'' oz. me spomnila, da navajeno obnašanje ni edino možno in najbolj praktično, ki obstaja… Ta vikend grem v nabavo. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar