torek, 08. marec 2016

Nestrpnost, nervoza, tečnoba, slabovoljnost, čemernost, nezadovoljstvo… SAMOKOREKCIJA 10

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila na kritiko da naj obvladam svojo tečnobo in slabo-voljnostjo, ker ju širim v skupini, odreagirati z ogorčenjem in ju opravičevati skozi notranji govor ''ne širim ju samo jaz, ker smo v teh pogojih, pod tem stresom vsi tečni in slabe volje!'' Ko opazim, da ne sprejemam kritike glede svoje tečnobe in slabovoljnosti in ju skušam opravičiti s slabovoljnostjo drugih –- se ustavim in se stabiliziram skozi dihanje. Zavedam se, da sta slabovoljnost in čemernost izbira odziva – četudi sta hkrati navada. In ker takšen odziv ni praktičen in ni najboljši niti zame, niti za druge, tule zdaj sklepam samo-zavezo, da se ga bom odvadila. Korak po korak, trenutke po trenutek. Vdih pred odzivom. Kazalec iz čemernosti na stabilnost, morda celo stabilno sproščenost in šele takrat odziv.
Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila svojo tečnobo in čemernost prenašat na druge. Sicer se zavedam, da so drugi sami odgovorni, če si dopustijo ponotranjiti moje vzdušje… hkrati pa se zavedam, da s svojim vzgledom lahko vplivam na ljudi v svoji okolici – tako v uničujočem smislu, kakor tudi kot vzgled praktičnosti, stabilnosti, odprtosti, naravnanosti na rešitve… Še eden razlog več za spremembo – v zavedanju da dejanja govorijo sama zase…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot tečnoba in čemernost z namenom, da bi se drugim maščevala za neprijetnosti, ki so mi jih storili. Pri tem sem bolj ali manj nezavedno uporabljala prav ta princip nalezljivosti v smislu ''Jaz sem tečna in čemerna, ''vzrok je nekaj izven mene''; morda si to ti in ti ne moreš narediti ničesar, da bi bilo drugače – zdaj se pa počuti v redu, če se lahko…'' Zavedam se, da kašno kujanje / kuhanje mule nima nobenega smisla, ker je v prvi vrsti prenašanje vse odgovornosti na druge: ''ti si mi naredil nekaj neprijetnega / si povzročil, da občutim neprijetnost''. Kar ni vedno nujno. Vem, da si sama z dopuščanjem čustev povzročam prav toliko neprijetnosti kot mi jih drugi. Zato je odgovornost tukaj deljena. V nekaterih primerih si vse neprijetnosti ustvarim sama skozi svoj način razmišljanja in čustvovanja in sem torej povsem sama odgovorna za njih. Kadar pa so soodgovorni drugi, pa odziv v obliki odkrito neprijetne tišine tudi ni primeren – ker pomeni samo nadaljnjo plastenke problemov namesto njihovo reševanje. V takem primeru bom v bodoče najprej razčistila pri sebi – izpisala bom kaj točno me teži. Ker če se odprem oz. začnem reševat problem v muhastem stanju, bom preverjeno naredila več škode kot koristi. Nato naredim plan kako drugega vprašati, zakaj mi servira določene neprijetnosti – na tak način kot bi želela kritiko prejeti sama oz. na način, ki ga vidim kot najbolj učinkovitega (najmanj razdražljivega) za dotično osebo. Bo potrebno kar nekaj vaje, da pri tem dosežem učinkovitost – zato bo najbolje, da začnem vaditi kar takoj.

Odpustim si, da NISEM sprejela in si dopustila uvideti, da sem bila v določeni skupini, ki je preživljala določen sklop napetosti prav jaz tista, ki sem najbolj očitno izražala tečnobo in slabovoljnost in jo širila na druge oz. sem skozi njiju neugodno vplivala na druge. + se pri tem izgovarjala, da drugi napetosti potlačujejo ali jih prikrivajo s prisiljeno pozitivnostjo, kar precej spominja na zanikanje. Zavedam se, da noben izmed opisanih načinov ni praktičen in navsezadnje ni sprejemljiv. Zanikanje, potlačevanje in prisiljena pozitivnost sicer resda pometajo probleme pod preprogo, izpostavljanje skupnih problemov skozi tečnobo in slabovoljnost pa ni nič boljše, ker druge zaradi neprimernega načina motivira k temu, da jih zanikajo, potlačijo, prikrijejo… Isti šmoren…  Ko bom v bodoče torej zaznala, da želim probleme posredno ali neposredno izpostavit ''s pomočjo'' tečnobe in slabovoljnosti, bom naredila nekaj dihov in se stabilizirala kot fizično. Potem bom poiskala primernejši način izpostavljanja problema, ki se očitno začne s komunikacijo ''JAZ vidim to in to kot moteče, mislim, da bi se dalo narediti to in to, kaj praviš ti?''






Ni komentarjev:

Objavite komentar