sreda, 04. januar 2017

Stati kot podpora v propadu 2


Danes babico odpeljejo v bolnico. Po dodatno diagnozo – in potem kaj…

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila vedno znova pozabljat, da demenca in alzheimer nista nekaj kar je namenjeno obremenitvi mene osebno in da sem si dopustila vedno znova pozabljat, da imam tudi znotraj te situacije – kot so-skrbnica - možnost, da se dojemam kot žrtev ALI PA NE.
Zavedam se, da obstaja mnogo ljudi, ki se prav tako kot jaz spopadajo z oskrbo dementnežev, čeprav za nastanek demence niso neposredno krivi niti sami in do neke mere niti bolniki.
- as the blood is flowing through the veins, energy parallel circulates throughout the body...
- recent generations of women have been oppressed in the moulds and therefore blockage of energy flow begun to happen…
- due to the integration of body and mind, this meant the narrowing of blood vessels + in that deficiency of oxygen, which contributed to changes of organs and hormones and consequently to the manifestation of dementia ...]
Torej ne morem spremenit dejstva, da je skrb za dementno babico (trenutno še vedno) prisotna v mojem življenju, lahko pa spremenim odnos do te prisotnosti –- ker vidim, da dojemanje te situacije v smislu, da me vesolje / stvarnik kaznuje z njo za nekaj kar bi naj naredila narobe, pa mi ne namigne kaj bi naj to bilo – nepotrebno mučenje sebe…
In babico je potrebno oskrbovat – ne glede na to če se jaz znotraj te oskrbe definiram kot žrtev ali pa ne. Torej nimam razloga da bi se…




Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajati v prepričanju, da ni pošteno, da sem se znašla v življenjskih okoliščinah v katerih sem primorana že približno 15 let pomagat pri oskrbi dementnih.
Ni pošteno, da je oče od X postal invalid in je kot najstnica morala pomagati pri preživljanju družine, namesto, da bi živela svoje življenje.
Ni pošteno, da so Y nagnali iz stanovanja z otrokom in je morala začeti graditi svoje življenje na novo iz nič.
Ni pošteno, da je Q morala, že od kar je lahko, pomagati pri oskrbi defektnega brata in prenašati očeta pijanca.
In še je takih ''nepoštenih'' zgodb vsepovsod naokrog mene / nas. Vse te osebe se nam lahko smilijo, pa to ničesar ne popravi… Lahko se smilim sama sebi, obstajam v prepričanju, da se mi dogaja krivica in da je nepošteno, da sem se znašla v taki situaciji. To sem počela desetletje. Ni pomagalo. Sem si škodovala s takimi mislimi – z videnjem sebe v vlogi žrtve, s prevelikim osredotočanjem na problem namesto na rešitve, ki so v moji moči znotraj dane situacije…
Zato si odpustim, da sem sprejela in si dopustila 15-letno so-oskrbo dementnih starih staršev definirat in povezovat z besedama nepošteno / krivično. Ko vidim, da ponovno drsim v ta vzorec – se takoj zaustavim in naredim nekaj dihov. Svojo pozornost preusmerim na praktično podporo, ki jo lahko nudim in na samoiskren vpogled glede delitve deleža podpore z mamo in ostalimi. [Po tem ko sem to samoodpuščanje prebrala naglas, se mi je sprostil celoten osrednji del hrbta, posebej na levi strani.]
Spomnim se na prijazne, zainteresirane, pozorne ljudi in na brezvoljne, zafustrirane, nezainteresirane osebe in se odločim da bom raje živela prijaznost, zainteresiranost, pozornost. Tudi znotraj oskrbe dementne babice.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila biti jezna, ker drugim ne morem v celoti pokazati / razložiti kaj pomeni obstajati kot so-skrbnik dementne osebe in jim tako dati razumevanja in vpogleda v to kako me je ta izkušnja sooblikovala. Znotraj tega si odpustim, da sem sprejela in si dopustila obstajat v želji po tem, da bi me drugi razumeli.Oz. da bi razumeli kako hudo in naporno je… Vidim, da sem si napletla te reakcije  s prikritim namenom, da bi sebe in druge prepričala da je dejansko strašno hudo in naporno – da bi (si) lahko potem s tem opravičevala svoje ostale reakcije in neodgovornosti vezane na oskrbo dementne babice. Ja… saj je naporno – zahteva določeno mero fizične moči, potrpežljivosti, iznajdljivosti, časa – tako kot vse ostalo. ¾ napora pa sem si s svojimi reakcijami / zablodami / mindfucki dodala sama… 
Vse bolj razumem predlog prijatelja naj si babičino oskrbo vzamem kot telovadbo – kar se mi je še pred kratkim zaradi lastnih reakcij zdela skorajda banalna ideja. In namesto da paničarim ko zrem v postopen upad babičinih sposobnosti in postajam nestrpna ter želim čimprej od nje – da ne bi tega propada imela pred očmi in posledično v mislih, se raje soočim s strahovi o (svojem) propadanju in si jih v mislih odpuščam kar medtem, ko oskrbujem babico.  
Zavezujem se, da ob oskrbi babice ne bom več delala slona iz muhe, ampak se bom znotraj tega dejanja oblikovala kot potrpežljivost, vztrajnost, stabilnost… vse to kar bi želela prejemat če bi bila na njenem mestu… 

Ni komentarjev:

Objavite komentar