ponedeljek, 09. januar 2017

Stati kot podpora v propadu 3


Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila demenco povezovati s prispodobo neke zlovešče sence, ki me konstantno zasleduje, je vedno pripravljena podarit nov trenutek žalosti in zavedanja o človeški šibkosti…
Dejstvo je, da si skrb za babico delimo – tako, da se z demenco ne rabim ukvarjat konstantno; večkrat tudi po cel dan ali dva ne – kar pomeni, da tačas ne rabim niti razmišljat o njej in si lahko od nje odpočijem. Ne rabim se zasledovat z demenco skozi lastne misli in čustva… Zavedam se, da sem tudi sama tista, ki izbiram odziv na razvoj te sicer precej neprijetne bolezni. Vidim, da moje dramatiziranje o demenci ni usmerjeno k rešitvam, zato ga bom odslej bolj redno ustavljala. Vem, da je normalno, da včasih postanem žalostna ali jezna ko demenca ponovno preseneti… ampak vidim, da ni podporno, da se dlje časa zadržujem v teh dveh čustvih, ker postajata ''normalni'' – zraven zaskrbljenosti in podobnih skrbniških lastnosti nabitih z negativnim čustvenim nabojem. Vidim, da bi sama v takem stanju za skrbnika želela nekoga bolj dobrovoljnega in zagotovo ne nekoga, ki bi mi skozi dajal občutek odvečnosti… Zato se bom opomnila na dobrovoljni pristop kadar se bom odpravila urejat / hranit babico – brez pričakovanja istega pristopa nazaj.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila takoj zdrsnit v obrambni karakter, ko sem imela na skrbi babico in sta jo starša par trenutkov pred tem ko sem jo nameravala preverit, našla pobruhano na tleh. Zavedam se, da sem to storila, ker sem se obsojala skozi njune oči. Čeprav mi onadva navsezadnje v tej situaciji nista ničesar očitala… Zavedam se, da bi lahko take trenutke preprečila samo pod pogojem, da bi bila konstantno zraven nje in prav ves čas pozorna na njeno premikanje. Tega pa nisem pripravljena počet. Kar sem še pripravljena -naredit, je to da jo preverim pogosteje – enkrat na uro recimo.
V zavedanju, da je to ''največ kar lahko storim'' v kontekstu tega kar je najboljše hkrati zame in za babico, si tako več ne dopuščam obstajat v občutku krivde, obsojanju skozi oči drugih in samo-obsojanju… Morala se bom torej zdisciplinirat da jo preverim. Tudi takrat ko počnem kaj prijetnega in se mi ne da prekinjat prijetnosti. Če bom čez par dni videla, da tako pogosto preverjanje ni potrebno, ga bom ponovno podaljšala na dve uri.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila težit sebi in drugim z zgražanjem nad tem, da utegne babica ostati v stanju, ko ne bo mogla več samostojno hodit, jest in pit v smislu – to pa je že preveč, tega pa si res nismo zaslužili. Vidim, da se to mogoče utegne zgodit, mogoče ne; da se s tem nima smisla ukvarjat zdaj – sploh ne skozi negativno nabite misli & čustva. In tudi če bi to postala naša realnost, mi zgražanje in smiljenje sami sebi ne bi prav nič pomagalo pri tem kar bi bilo potrebno narediti v povezavi z babico. Pomagali bi mi stabilnost, boljša organizacija časa, potrpežljivost in dobrovoljnost. Zato bom v primeru, če se babičino stanje ne izboljša tolikokrat prebrala to samoodpuščanje, da mi bo jasno, da je življenje teh besed zdravorazumsko in da jamranje in zgražanje nista na mestu.     

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila situacije v katerih ne želi biti večina (kot je na primer skrb za dementnega človeka) povezovati in definirati s stresom in hkrati obstajati v želji, da bi izginile iz mojega življenja. Na prvi pogled se zdi opisano normalno. Ampak vse bolj mi postaja jasno, da stres ni nujen odziv na take situacije. Je bolj posledica določenih strahov. In ko si jih odpuščam, skupaj z njimi zmanjšujem stres. Zavedam se, da situacije, ki jih definiram kot neprijetne ne bodo izginile iz mojega življena samo zato ker si jaz tako želim… kar povzroča obstoj v tej želji, je oddaljevanje od realnosti – kar pa v nobenem primeru ni praktično… Zato se bom vedno znova opominjala, da stres ni nujen odziv in da so želje na katere nimam direktnega vpliva v bistvu motnja moje pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat kot misel: ''Ne razumem zakaj ne more raje umret – zakaj mora ona in mi z njo prenašat to trpljenje.''
V tej misli vidim naveličanost, odvečnost, razočaranost, občutek krivice, destruktivno željo po razumevanju… Ampak vse to sem si že odpuščala… Zato sem na Desteni forumu vprašala ostale kaj vse vidijo v tem vprašanju. Mogoče pa dobim kako izpuščeno perspektivo, s katero bom lažje ustavila pojavljanje podobnih misli.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila obstajat v strahu, da bo podobna usoda doletela moja starša in da bom morala skrbeti še zanju; da bom mogla vso življenje imet na skrbi nekoga drugega in svoj čas podrejat drugim… ter se razžirati z mislimi v tem okviru.
Zavedam se, da je to mogoče, ni pa nujno. Da moj strah tega ne more preprečit, lahko pa doprinese k realizaciji. Zato si ne dopustim utapljat se v takšnih mislih; ko pridejo, zadiham, se spomnim na nesmislnost obstoja v takšnem strahu in ga napodim. Vedno znova, dokler ne bo odnehal vznikat. Samo-odpuščanje v trenutku – vsakič malenkost drugačno – da pokrijem vse aspekte strahu. In vztrajam – bolj kot strah. Ker nočem bit strah, ampak vztrajnost in stabilnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila mučiti se s svojim nezdravim odnosom do nedavno nastale situacije. Zdaj sem to mučenje sicer omilila s samoodpuščanji v teh blogih, ampak cilj mi je, da opustim lastne reakcije na licu mesta – ko vidim, da začenjam reagirat. Da se več ne nabirajo za kasneje, da se zdiscipliniram in utrdim. Vidim, da se še vedno vse preveč ubadam s posledicami, namesto s spremembo na boljše v danem trenutku. Zato se mi posledično nalaga vedno večja teža, ki se preveša v splošno nejevoljo. Tukaj se čakam, po nepotrebnem.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila jamrat, ker ne vem kako naj shandlam babico na tem novem nivoju nesposobnosti, namesto da bi raje direktno šla iskat videe s to temo ali pa bi se dogovorila s kom izkušenim za demonstracije.  

Odpustim si, da sem sprejela in si dopustila željo po tem, da bi se babičina situacija spremenila na bolje – namesto da bi z novo realnostjo takoj poravnala to na kar imam vpliv – svoj odnos do novo nastale situacije.   


Ni komentarjev:

Objavite komentar